Jedro

Tožeča stranka bi morala natančneje pojasniti, kakšna je bila vsebina dogovora s toženo stranko (ki ga sicer omenja šele v pritožbi) v zvezi z nakazilom navedenega zneska oziroma navesti dejstva in okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bil znesek 5,5 milijona SIT res nakazan S. L. v korist tožene stranke, in ki bi dajale podlago za zaključek, da je, v kolikor je bil nakazan v njeno korist, ta tudi zavezana za njegovo vračilo tožeči stranki, glede na to, da je kot leasingojemalka po leasing pogodbi z S. L. nastopala tožeča stranka in ne tožena stranka.

S sklicevanjem na tožbo v drugi zadevi, ki jo je v spis vložila tožena stranka, tožeča stranka ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

Dobropis je listina, ki ima značaj fakture in ki izkazuje terjatev do dolžnika. Vendar pa je v primeru, ko je ta terjatev sporna, trditveno in dokazno breme o njenem obstoju na strani tistega, ki terjatev iz dobropisov uveljavlja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: v obrestnem delu 1. točke izreka tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 7.208.184,63 SIT tečejo tudi od dne 01. 01. 2005 do 31. 12. 2006, od 01. 01. 2007 dalje do plačila pa od zneska 30.079,22 EUR; v 2. točki izreka tako, da se ugotovi, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 30.079,22 EUR z obrestmi po temeljni obrestmi meri od zneska 7.208.184,63 SIT od dne 10. 11. 2003 do dne 07. 05. 2004 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.208.184,63 SIT od dne 08. 05. 2004 do dne 31. 12. 2004; v 3. točki izreka tako, da se ta odslej glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 30.079,22 EUR z obrestmi po temeljni obrestmi meri od zneska 7.208.184,63 SIT od dne 10. 11. 2003 do dne 07. 05. 2004 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.208.184,63 SIT od dne 08. 05. 2004 do 31. 12. 2006 ter od zneska 30.079,22 EUR od dne 01. 01. 2007 dalje do plačila.

v 5. točki izreka pa tako, da vsaka stranka nosi sama svoje pravdne stroške.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v 4. točki izreka potrdi.

Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

1. Ugotovilo, da je obstajala terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 30.079,22 EUR z obrestmi po temeljni obrestni meri od zneska 7.208.184,63 SIT od dne 10. 11. 2003 do dne 07. 05. 2004 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.208.184,63 SIT od dne 08. 05. 2004 do dne 31. 12. 2004;

2. ugotovilo, da je obstajala terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 30.079,22 EUR z obrestmi po temeljni obrestni meri od zneska 7.208.184,63 SIT od dne 10. 11. 2003 do dne 07. 05. 2004 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.208.184,63 SIT od dne 08. 05. 2004 do dne 31. 12. 2004;

3. terjatvi pod točkama 1. in 2. izreka pobotalo z učinkom na dan 31. 12. 2004;

4. tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo zneska, ki presega pobotano terjatev iz 1. točke izreka te sodbe:

5. tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati njene pravdne stroške v višini 3.266,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.“ Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki dne 07. 11. 2003 sklenili Posojilno pogodbo št. 0711-3 (v nadaljevanju posojilna pogodba), na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala toženi stranki dne 07. 11. 2003 nakazati 14.000.000,00 SIT (sedaj 58.420,96 EUR), tožena stranka pa se je zavezala, da znesek, obrestovan po temeljni obrestni meri (v nadaljevanju TOM), vrne do 07. 05. 2004. Ugotovilo je, da je med pravdnima strankama sporno, ali je tožeča stranka znesek posojila res nakazala toženi stranki. Tožena stranka je namreč trdila, da je bila tožeča stranka dobavitelj blaga za toženo stranko v vrednosti približno 500.000,00 EUR in je prek različnih poslov realizirala celotno dobavo opreme visoke vrednosti. Ker tožena stranka sama ni zmogla tako velike nabave, je del te opreme na podlagi leasing pogodbe z S. L. d.o.o. (S. L.) prevzela tožena stranka, del pa tožeča stranka, vsaka na podlagi svoje leasing pogodbe. Tožeča stranka je zato dne 10. 11. 2003 nakazala družbi S. L. d.o.o. po svoji leasing pogodbi znesek 5.500.000,00 SIT (sedaj 22.951,10 EUR), znesek v višini 8.500.000,00 SIT (sedaj 35.469,87 EUR) pa po leasing pogodbi tožene stranke. Iz navedenega je prvostopno sodišče zaključilo, da tožena stranka priznava, da je bil znesek v višini 8.500.000,00 SIT nakazan v njeno korist, znesek 5.500.000,00 SIT pa ne. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.500.000,00 SIT zavrnilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni pojasnila, kako naj bi bil znesek 5,5 milijona SIT, ki ga je kot leasingojemalka nakazana leasingodajalcu v skladu z leasing pogodbo,povezan s toženo stranko. Odločilno namreč je, ali je tožeča stranka s plačilom tega zneska izpolnila svojo obveznost po posojilni pogodbi, saj tožbeni zahtevek temelji na njej. Tožeča stranka je trdila le, da je bil celotni znesek posojila nakazan v korist tožene stranke ter da je na podlagi posojilne pogodbe toženi stranki zagotovila sredstva v višini 14.000.000,00 SIT za delno poravnavo zapadlih neporavnanih obveznosti tožene stranke po Prvem reprogramu – E. in Prvem reprogramu – K. ter se v zvezi s tem sklicevala na tožbo v zadevi opr. št. VI Pg 2648/2007, ki jo je v spis predložila tožena stranka. Ker je tožena stranka trditve tožeče stranke prerekala in trdila, da je tožeča stranka z nakazilom zneska 5,5 milijona SIT poravnala svoje obveznosti po leasing pogodbi, se je trditveno (in dokazno) breme glede tega, kaj je bilo izpolnjeno s plačilom tega zneska, prevalilo na tožečo stranko. Tožeča stranka bi tako morala natančneje pojasniti, kakšna je bila vsebina dogovora s toženo stranko (ki ga sicer omenja šele v pritožbi) v zvezi z nakazilom navedenega zneska oziroma navesti dejstva in okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bil znesek 5,5 milijona SIT res nakazan S. L. v korist tožene stranke, in ki bi dajale podlago za zaključek, da je, v kolikor je bil nakazan v njeno korist, ta tudi zavezana za njegovo vračilo tožeči stranki, glede na to, da je kot leasingojemalka po leasing pogodbi z S. L. nastopala tožeča stranka in ne tožena stranka. S sklicevanjem na tožbo v zadevi VI Pg 2648/2007, ki jo je v spis vložila tožena stranka, tožeča stranka ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

Prvostopno sodišče utemeljeno izpostavlja, da se je tožeča stranka upirala združitvi tega postopka s postopkom VI Pg 2648/2007, čeprav se je nanj sklicevala. Tožeča stranka tudi v pritožbi po eni strani trdi, da samo ozadje in razlogi za sklenitev posojilne pogodbe za odločitev v tem sporu niso pomembni, po drugi strani pa očita prvostopnemu sodišču, da njenim navedbam, ki se opirajo na tožbo VI Pg 2648/2007 ni pripisalo nikakršne teže, s čimer naj bi prezrlo pravo „ozadje“ posojilne pogodbe. Prav s tem tožeča stranka sama sporoča, da ozadje posojilne pogodbe je pomembno. Ker tožeča stranka ozadja ni pojasnila, saj ni podala substanciranih trditev glede dogovora o načinu izpolnitve njene obveznosti po sporni posojilni pogodbi, je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo njen predlog za zaslišanje prič, saj dokazovanje služi potrjevanju zatrjevanih dejstev in ne dopolnjevanju manjkajoče trditvene podlage.

Trditve tožeče stranke, da je bilo dogovorjeno, da bo vso medicinsko opremo po obeh leasing pogodbah ves čas uporabljala tožena stranka, ki bo tudi postala njen končni lastnik; da je z S. L. sklenila leasing pogodbo zgolj zaradi zavarovanja plačevanja leasing obrokov; da sta pravdni stranki za del opreme, ki je bila predmet leasing pogodbe tožeče stranke z S. L., sklenili najemno pogodbo, na podlagi katere je tožena stranka uporabljala tudi to opremo in se zavezala plačevati najemnino neposredno S. L., s čimer so se pokrivali obroki leasing pogodbe tožeče stranke, so nedopustne pritožbene novote, saj tožeča stranka tega ni zatrjevala tekom postopka na prvi stopnji, niti ne trdi, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde (1. odstavek 337. člena ZPP).

Zakaj se je tožena stranka zavezala za vračilo 14.000.000,00 SIT (kar se sprašuje pritožnik), bi glede na to, da 5,5 milijona SIT ni bilo nakazano toženi stranki, temveč S. L., in glede na to, da je pogodbo za del opreme z S. L. sklenila tožeča stranka in ne tožena stranka, morala pojasniti tožeča stranka. Tudi dopis S. L. z dne 07. 11. 2003 ne more zapolniti manjkajočih trditev tožeče stranke.

Ni se moč strinjati s pritožnikom, da že samo dejstvo, da se je tožena stranka zavezala vrniti posojilo, zadostuje za zaključek, da je bilo posojilo dano v njeno korist. Da je bilo posojilo nakazano v skladu z voljo tožene stranke, pa tožeča stranka ni izkazala.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je tožena stranka izkazala, da je z nakazili v skupnem znesku 5.390,65 EUR plačevala sporno posojilo in pritrjuje razlogom, ki jih je podalo zanjo. Tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 300.000,00 SIT. Tožeča stranka je namreč na trditve tožene stranke o delnem plačilu posojila odgovorila, da gre v teh primerih le za delna plačila, ki izvirajo iz drugih zapadlih obveznosti tožene stranke do tožeče stranke, ni pa navedla, katere so te obveznosti.

Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznost, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi (1. odstavek 287. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev (2. odstavek 287. člena OZ).

Ker je tožena stranka zanikala, da bi imela še kakšno drugo obveznost plačila tožeči stranki, se je trditveno in dokazno breme v zvezi s tem, katero obveznost je potem poravnala tožena stranka, v kolikor je obstajala še kakšna, prevalilo na tožečo stranko. Ta pa je vztrajala le pri svojih pavšalnih trditvah, da je tožena stranka z delnimi plačili poravnala druge obveznosti. Prvostopno sodišče je ob povedanem pravilno zaključilo, da so bila plačila v znesku 5.390,65 EUR izvedena prav na račun vtoževanega posojila.

Ugotovitev prvostopnega sodišča, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 30.079,22 EUR z obrestmi od dne 10. 11. 2003 dalje, po obrestni meri, kot je razvidno iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, je torej pravilna.

Glede pobotnega ugovora Tožena stranka je v pobot vtoževani terjatvi uveljavljala terjatev iz naslova dobropisov tožeče stranke iz leta 2004 v skupni vrednosti 30.079,22 EUR. Tožeča stranka je pojasnila, da je te dobropise izdala zaradi toženčevih neplačil obrokov najema ter da niso v nikakršni zvezi s posojilno pogodbo. Trdila je, da je pri tem prišlo do napake računovodstva, da so bili zaradi tega s strani Davčne uprave RS (DURS) tudi sankcionirani, ter da nikakor ne gre za klasične dobropise v korist tožene stranke. Sklicevala se je na odločbo DURS, ki se nanaša na nepravilnosti pri izdaji dobropisov za leto 2003. Pritrditi je sicer treba prvostopnemu sodišču, da je dobropis listina, ki ima značaj fakture in ki izkazuje terjatev do dolžnika. Vendar pa je v primeru, ko je ta terjatev sporna, trditveno in dokazno breme o njenem obstoju na strani tistega, ki terjatev iz dobropisov uveljavlja. Zato je na mestu pripomba pritožnika, da je dobropis računovodski izkaz (pr. listina) oziroma operacija, s katero upnik in dolžnik delno ali v celoti (praviloma) knjigovodsko izničita (stornirata) ali znižata vrednost neupravičeno izstavljenega računa (zaradi napak v zaračunanih količinah blaga, napak blaga …). Dobropis je dokument oziroma sporočilo, ki spreminja prvotni račun in se nanj nedvoumno nanaša. Iz spornih dobropisov tožeče stranke je razvidno, da se navezujejo na račune, izdane za obroke najema za leto 2004, kar je v prid triditvam tožeče stranke, da je z njimi te račune stornirala, zaradi toženčevih neplačil. In ker tožena stranka ni trdila, da bi bili obroki najema, na katere se dobropisi nanašajo, že plačani oziroma ni postavila konkretiziranih trditev, iz katerih bi izhajalo, da so bili dobropisi izdani iz kakšnega drugega razloga, in ne tistega, ki ga zatrjuje tožeča stranka, tožena stranka dobropisov ne more uspešno uveljavljati v pobot terjatvi tožeče stranke v tej pravdi.

Prvostopno sodišče je že samo ugotovilo, da izdaja dobropisov ne more biti način saniranja neizpolnitve obveznosti nasprotne stranke, s čimer je pritrdilo tožeči stranki, da so bili dobropisi izdani neutemeljeno. Dejstvo, da jih tožeča stranka ni stornirala in dejstvo, da odločba davčnega organa, ki bi ugotavljala nepravilnosti izdaje dobropisov tudi za leto 2004, ne obstaja, ni odločilnega pomena. Odločilno je, ali terjatev tožene stranke oziroma obveznost tožeče stranke iz naslova spornih dobropisov resnično obstaja. Tožena stranka tega ni izkazala.

Ob povedanem se izkaže, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da so že izdani dobropisi zadosten dokaz o obstoju terjatve tožene stranke do tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 30.079,22 EUR s pripadajočimi obrestmi, ter v obrestnem delu 1. točke izreka tako, da je ugotovilo, da zakonske zamudne obresti od zneska 7.208.184,63 SIT tečejo od dne 08. 05. 2004 pa vse do plačila (in ne le do 31. 12. 2004), pri čemer od 01. 01. 2007 dalje tečejo od zneska 30.079,22 EUR. Glede na navedeno je izpodbijano sodbo v 3. točki izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 30.079,22 EUR z obrestmi, kot je to razvidno iz izreka sodbe.

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo prvostopno sodbo, je odločilo o stroških vsega postopka. Ker sta pravdni stranki uspeli vsaka v približno enakem delu (tožeča stranka glede zneska 30.079,22 EUR, tožena stranka pa glede zneska 28.341,75 EUR: 5.390,65 EUR in 22.951,10 EUR), vsaka nosi sama svoje pravdne stroške. V skladu z navedenim je spremenilo tudi 5. točko izreka izpodbijane sodbe.

V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (v 4. točki izreka), ko je pred tem ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti nobeden od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Sorazmeren uspehu v pravdi je enak tudi uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.