5. 11. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 15. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1687/2000 z dne 29. 11. 2000 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. P 326/97 z dne 1. 12. 1999 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v zadevi P 326/97 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica navaja, da je Višje sodišče v Mariboru z izpodbijanim sklepom potrdilo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, s katerim je slednje zavrnilo njen predlog za oprostitev plačila stroškov postopka v pravdi zaradi plačila odškodnine. Pravda po navedbah pritožnice traja že od leta 1989. Med pravdo je sodišče postavilo številne izvedence medicinske stroke. Glede mnenj dveh izvedencev je ustavna pritožnica izrazila pomisleke o njuni objektivnosti, zato je sodišče (po zapisniku z dne 14. 10. 1999 na njen predlog) sklenilo v postopek pritegniti strokovni konzilij, njej pa je naložilo plačilo predujma v višini 150.000 SIT. Pritožnica je zaprosila za oprostitev plačila stroškov postopka in predložila potrebna dokazila. Menila je tudi, da do določitve novega izvedenca ni prišlo zaradi nje, pač pa zaradi tega, ker prej postavljena izvedenca nista bila ustrezna. Prvi izvedenec naj ne bi bil strokovno ustrezen za predmetno izvedeništvo, drugi izvedenec pa naj bi bil neustrezen zaradi zaposlitve pri drugotoženi stranki. Sodišče predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka ni ugodilo. Ustavna pritožnica je v pritožbi zoper ta sklep navedla, da je sodišče samo odredilo novega izvedenca v obliki strokovnega konzilija in bi zato moralo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 153. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) presoditi, kakšen pomen ima to, da stranka ni založila predujma, oziroma zagotoviti sredstva za izvedbo takega dokaza iz sredstev sodišča. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo.

2.Ustavna pritožnica zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave ter enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta kršitev sicer ni posebej obrazložena, je pa iz vsebine ustavne pritožbe mogoče razumeti, da naj bi sodišče to kršitev zagrešilo med pravdo, s tem ko ji je neutemeljeno naložilo plačilo predujma za še enega izvedenca in ker je ni oprostilo plačila stroškov, kot je sicer predlagala. Kršitev načela enakega varstva pravic pritožnica utemeljuje tudi s primerom odločitve drugega senata istega sodišča, ko je sodišče stranko oprostilo plačila vseh stroškov in tudi stroškov izvedenca. Po navedbah pritožnice je v postopku sodišče favoriziralo toženo stranko in ji prav glede postavljanja izvedencev dopuščalo več kot ustavni pritožnici, s čimer naj bi kršilo ustavno pravico do poštenega sojenja (23. člen Ustave v povezavi z 22. členom Ustave). Pritožnica glede odškodninske pravde zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94-EKČP).

3.Ustavna pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijana sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru in Višjega sodišča v Mariboru razveljavi ter pritožnico oprosti plačila stroškov postopka skladno z določili 168. do 172. člena ZPP.

B.

4.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč, saj Ustavno sodišče ni nadaljnja instanca rednega sojenja. V postopku ustavne pritožbe Ustavno sodišče zato preizkuša izpodbijane sodne odločitve z vidika, ali so z njimi kršene kakšne človekove pravice. Tako lahko Ustavno sodišče sklep pravdnega sodišča o zavrnitvi predloga za plačilo stroškov postopka razveljavi le, če ugotovi, da je bil sprejet v postopku, v katerem so bila kršena ustavna jamstva procesne narave, ali če ugotovi, da odločitev sodišča temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma če gre za odločitev, ki je očitno tako napačna ter brez razumne utemeljitve, da jo je mogoče oceniti za samovoljno.

5.V ustavni pritožbi pritožnica izpodbija odločitve sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila stroškov. Glede postopka, v katerem sta sodišči odločali o predlogu za oprostitev plačila stroškov, pritožnica ne pojasnjuje, s čim naj bi sodišči kršili ustavne pravice, razen v delu, ko navaja primer, da je drug senat istega sodišča drugo stranko oprostil plačila vseh stroškov. Pritožnica sicer na splošno zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kar naj bi sodišče zagrešilo tudi s tem, ko je zavrnilo njen predlog za oprostitev plačila stroškov.

Ustavno sodišče v obravnavanih sklepih in postopku, v katerem so bili sprejeti, ni našlo kršitev take narave, zaradi katere bi bilo treba izpodbijana sklepa razveljaviti (točka 4 obrazložitve tega sklepa). Obe sodišči sta upoštevali okoliščine, ki jih je ob odločanju o oprostitvi plačila stroškov v skladu z ZPP treba upoštevati in sta svoji odločitvi ustrezno obrazložili.

Pritožnica je tudi imela možnost, da utemeljenost svojega predloga dokazuje z ustreznimi dokazili. Ustavno sodišče se s tem ne spušča v vsebinsko presojo pravilnosti odločitev obeh sodišč, saj za to ni pristojno, pač pa le ugotavlja, da glede na podatke in navedbe pritožnice v postopku odločanja o oprostitvi plačila stroškov postopka ni našlo kršitev ustavnih pravic iz drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je sicer lahko kršena tudi, če odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Kršitev te pravice utemeljuje pritožnica z eno samo (domnevno) drugačno odločitvijo drugega senata istega sodišča, kar samo po sebi ne more pomeniti neutemeljenega odstopa od uveljavljene sodne prakse. Pri tem pritožnica tudi ne pojasni, za kakšen primer je v navedeni zadevi šlo. To pa za utemeljitev zatrjevane kršitve ni dovolj, saj je treba pri odločitvah o oprostitvi plačila stroškov postopka upoštevati različne konkretne okoliščine. Pritožnica tudi ni z ničemer konkretizirala svoje trditve, da je sodišče pravdni stranki pri postavitvi novih izvedencev različno obravnavalo. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da je bilo sodišče uslužno do nasprotne stranke, ni dovolj za presojo, ali so bile kršene pravice iz 23. oziroma 22. člena Ustave. Zato sodišče teh navedb ni moglo preizkusiti. Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in navaja, da teče pravdni postopek že več kot 10 let. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju te kršitve pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up - 369/97 z dne 21.1.1998, OdlUS VII, 116). Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na obstoj te kršitve, zavrglo (druga alineja prvega odstavka 55. člena, v povezavi s prvim odstavkom 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS). Druge zatrjevane kršitve med pravdnim postopkom, do katerih naj bi prišlo pred odločanjem o oprostitvi plačila stroškov (med katere sodi tudi zatrjevana - a ne izkazana - kršitev določb pravdnega postopka pri postavljanju posameznih izvedencev), pa bo pritožnica lahko uveljavljala v morebitni pritožbi zoper končno odločitev sodišča.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger