Jedro

Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR se za poslovni razlog šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Med te razloge ni mogoče uvrstiti kršitev pogodbenih obveznosti, ki jih je kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi izrecno navedel zakoniti zastopnik tožene stranke. Ker torej tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga, opredeljenega v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, je takšna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2013, s katero je tožniku prenehalo delovno razmerje in ugotovilo, da odpoved nima pravnih učinkov. V II. točki izreka je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo od 1. 12. 2012 do 3. 5. 2013. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 20. 3. 2013 do 3. 5. 2013 vpisati delovno dobo v evidenco zaposlitve, ga za to obdobje prijaviti v zavarovanje in mu obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 783,66 EUR in od tako obračunanega mesečnega bruto zneska obračunati in za tožnika plačati predpisane davke in prispevke, navedeni mesečni bruto znesek, zmanjšan za obračunane davke in prispevke pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh in pod izvršbo. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati plačo za februar 2013 v bruto znesku 783,66 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožniku pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 do plačila v 8 dneh in pod izvršbo. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati neplačane zneske dnevnic za mesec februar 2013 v znesku 1.430,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 do plačila v 8 dneh in pod izvršbo. V VI. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati plačo za marec 2013 v bruto znesku 783,66 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2014 dalje v 8 dneh in pod izvršbo. V VII. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka plačati odškodnino zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 783,66 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo. V VIII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 619,15 EUR, v 15 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe (razen zoper VI. točko izreka) in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v tem delu zavrne oz. podredno, da ji ugodi in zadevo v izpodbijanem delu vrne v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka že dalj časa poslovala z izgubo. Do popolnega finančnega zloma pa je toženo stranko pripeljala kazen za prekršek 5.000,00 EUR, ki ga je tožnik storil 14. 3. 2013 v Avstriji. Tožena stranka je najprej vztrajala pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zaradi prekrška in posledičnega plačila kazni v višini 5.000,00 EUR. Na tožnikovo prošnjo pa sta se tožnik in direktor tožene stranke najprej sporazumela o sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnik podpis tega sporazuma pogojeval z izplačilom plač za mesec februar in marec ter dnevnic za februar, tožena stranka pa je imela dovolj denarja le za plačo in dnevnice za februar, do podpisa tega sporazuma ni prišlo. Ko je direktor tožene stranke denar našel in ga tožniku izplačal, ga je ta pospravil v žep, odklonil pa je podpis potrdila o prejemu denarja in sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Po dolgem pogajanju je pristal na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tudi sprejel. Po 19. 3. 2013 se tožnik ni več javil pri toženi stranki, čeprav bi moral po redni odpovedi delati še do 19. 4. 2013. Na veliko začudenje je tožena stranka kasneje prejela tožnikovo tožbo, čeprav je bila sama oškodovana. Tožniku bi lahko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in uveljavljala odškodnino za plačano kazen, vendar pa je upoštevala prošnjo tožnika, tako da mu je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ne vzdrži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela izkazati obstoja poslovnega razloga za odpoved. Direktor tožene stranke je dejansko opisal stanje, kakršno je bilo v času odpovedi, splošno znano pa je, da se družbe, katerih poslovni predmet je transport blaga, ubadajo z velikimi težavami. Toženi stranki so ostali zgolj dolgovi, imela je le enega zaposlenega in eno vozilo, pa še to ni bilo njeno, saj je imela to vozilo izposojeno in zanj je odplačevala leasing obroke. Po podaji redne odpovedi tožena stranka ni nikoli več zaposlila kakega delavca, nekaj prevozov po že sklenjenih pogodbah pa je opravil direktor tožene stranke, ki ni bil s toženo stranko niti v delovnem razmerju, temveč je bil lastnik družbe. Kmalu bo tudi že eno leto, odkar je tožena stranka v mirovanju in ne opravlja več nobenih storitev. V konkretnem primeru je nesporno dokazano, da je tožnik toženo stranko oškodoval za 5.000,00 EUR, potem ko je napravil cestnoprometni prekršek. Nesporno je, da je to hujša kršitev delovne discipline, zaradi česar je imela tožena stranka vse možnosti, da bi izvedla ustrezni postopek. Tega ni storila le zato, ker jo je tako prosil tožnik. Za toženo stranko je izpodbijana sodbo nepravilna. Tožena stranka je odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazala, sodišče prve stopnje pa bi moralo verjeti direktorju tožene stranke.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 19. 3. 2013 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A4), iz katere izhaja, da tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki po izteku 30 dni odpovednega roka, šteto po dnevu vročitve te redne odpovedi. Iz obrazložitve sporne redne odpovedi izhaja, da je zaradi zmanjšanja obsega dela v obratovalnici tožena stranka sprejela spremembe Akta o sistemizaciji delovnih mest in reorganizacijo dela v obratovalnici, pri čemer je bilo v tej odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovljeno tudi, da tožnika ni mogoče zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji, na drugem delovnem mestu, prav tako pa ga ni bilo mogoče prekvalificirati ali dokvalificirati.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka kljub temu, da je bilo na podlagi 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) na njej dokazno breme za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v postopku ni uspela dokazati, da je tožniku izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala iz utemeljenega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jo je imel tožnik sklenjeno s toženo stranko. Tožena stranka namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi dokazala zmanjšan obseg dela oziroma spremembo svoje organizacije. Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2014 izrecno izpovedal, da je bil razlog, da je tožniku podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, v tem, da je tožnik dobil kazen v Avstriji, ki je znašala 5.000,00 EUR. Dodal je še, da tožnik ni hotel naložiti robe v Avstriji, da bi jo odpeljal v Slovenijo, poleg tega pa je tožnik zakonitega zastopnika tožene stranke tudi izsiljeval. Iz Avstrije se je s praznim kamionom pripeljal v Slovenijo, po telefonu je zahteval plačilo denarja, nato pa se je vrnil s praznim tovornjakom. Zakoniti zastopnik tožene stranke na posebno vprašanje predsednika senata sodišča prve stopnje, zakaj je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi naveden poslovni razlog in ne krivdni (vsa ta dejstva, o katerih je izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke, bi lahko pomenila utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivnega razloga), tega ni znal pojasniti. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR se namreč kot poslovni razlog šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Med te razloge pa nikakor ni mogoče uvrstiti kršitev pogodbenih obveznosti, ki jih je kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi izrecno navedel zakoniti zastopnik tožene stranke. Ker torej tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala iz enega od razlogov, navedenih v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, je takšna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Glede na to je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ugodilo v delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na trajanje delovnega razmerja za obdobje do 3. 5. 2013, ko bi tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 31. 1. 2013 (A3). Posledično tej odločitvi je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo tudi vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do 3. 5. 2013, vključno z izplačilom neizplačanih plač in zneskov dnevnic za mesec februar 2013. Ker je že na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke jasno razvidno, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tega, ker mu je očitala kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, so neutemeljene njene pritožbene navedbe o tem, da je dokazala obstoj poslovnega razloga za sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbena novota so sicer pavšalne navedbe tožene stranke o tem, da je obstoj poslovnega razloga razviden že iz splošne situacije, iz katere izhaja, da so družbe, ki se ukvarjajo s transportom, v velikih težavah. Irelevantno za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke pa je njeno zatrjevanje, da ima tožena stranka dolgove, da je šla tožena stranka tožniku z podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na roke (ker bi lahko zoper njega podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) oz. ker se je tožena stranka znašla v težkem finančnem položaju tudi zaradi ravnanja tožnika. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, se presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na razlog, iz katerega je ta odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu podana. Delodajalec v sodnem postopku ne more uveljavljati drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, oz. navajati dodatnih razlogov za to odpoved, če pa jih kljub temu uveljavlja, pa jih sodišče ne more upoštevati (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 27/2013 z dne 2. 9. 2013). Delodajalec lahko delavcu zakonito odpove pogodbo o zaposlitvi le na enega od načinov, določenih v ZDR. Zakonodajalec je za različne vrste odpovedi pogodbe o zaposlitvi predpisal različne razloge, pri čemer je takšna odpoved lahko zakonita le, če je podana iz utemeljenega, z zakonom določenega razloga. Sodišče presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi le glede tistega razloga, zaradi katerega delodajalec delavcu odpoved poda. Delodajalec mora (glede na 82/1 člen ZDR) dokazati utemeljenost razloga, ki je bil podlaga za odpoved. Tudi če delodajalec dokaže, da je sicer obstajal drug razlog od tistega, ki je naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je podana odpoved še vedno nezakonita, kljub temu, da bi bila sicer drugačna odpoved pogodbe o zaposlitvi (glede na drug razlog) lahko zakonita.

Ker je v zvezi s preostalim izpodbijanim delom sodbe, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja tožnika do 3. 5. 2013 in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 20. 3. 2013 do 3. 5. 2013 (tožena stranka je tožnika že 19. 3. 2013 odjavila iz obveznih zavarovanj), pritožba tožene stranke je povsem neobrazložena, je pritožbeno sodišče ta izpodbijani del sodbe preizkusilo le v obsegu, ki ga ZPP določa glede preizkusa po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je tudi ta del sodbe sodišča prve stopnje zakonit in pravilen. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2013 prenehalo v nasprotju z določbami ZDR, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da mu je delovno razmerje trajalo do izreka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, torej do 3. 5. 2013. Za obdobje od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 3. 5. 2013 je bil tožnik upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s priznanjem delovne dobe, prijavo v obvezna zavarovanja in izplačilom pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja. Ker tožena stranka tudi ni dokazala, da bi tožniku obračunala in izplačala plačo in dnevnice za februar 2013, kar je tožnik prav tako vtoževal v tem individualnem delovnem sporu, mu je sodišče prve stopnje prisodilo tudi vtoževana zneska iz teh pravnih naslovov, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in po predhodnem odvodu predpisanih dajatev ob bruto pripadajoče plače za mesec februar 2013 (člen 126 ZDR, člen 127 ZDR, člen 130 ZDR). Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (člen 155/1 ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.