Jedro

Določba 488. člena ZPP veže možnost odločitve sodišča brez razpisa naroka na čas, ko je med pravdnima strankama že vzpostavljena kontradiktornost (po prejemu odgovora na tožbo). Razumevanje citirane določbe pa ne daje podlage za sklepanje, da bi sodišče lahko izdalo odločbo brez razpisa naroka le takoj po prejemu odgovora na tožbo oz. da tega ne bi moglo storiti tudi v nadaljnjih fazah postopka. Do nespornosti dejanskega stanja namreč lahko pride tudi po tem, ko pravdni stranki izmenjata pripravljalni vlogi oz. po tem, ko na prvem naroku za glavno obravnavo podata tožbene in odgovorne navedbe in vse dokler sodišče ne začne s postopkom dokazovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženec B. C. dolžan tožeči stranki plačati znesek 1,107.435,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (I. točka izreka), ter še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti tožencu njegove pravdne stroške v višini 10.083,67 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačilu (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S pritožbenim predlogom se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sicer pritrjuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da predstavlja sklep skupščine materialnopravno predpostavko za vložitev tožbe, vendar pa je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbe, ki je bila preuranjena, glede na okoliščine primera zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da tožeča stranka, potem ko je višje sodišče s sklepom I Cpg 410/2014 razveljavilo sklep o prekinitvi postopka, ni mogla pričakovati, da bo sodišče prve stopnje glede na določila 362. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izven naroka za glavno obravnavo izdalo zavrnilno sodbo zaradi pomanjkanja materialnopravne predpostavke in takšna sodba v konkretnem primeru predstavlja sodbo presenečenja. Pritožba izpostavlja, da sodišče sicer lahko v skladu z določili 488. člena ZPP brez razpisa naroka izda odločbo o sporu, vendar le, če glede na odgovor na tožbo ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe. V konkretnem primeru ni bilo pogojev za izdajo sodbe brez razpisa glavne obravnave. Dejstvo je, da je sodišče po odgovoru na tožbo že razpisalo glavno obravnavo in jo tudi izvedlo, svoje stališče do navedb pravdnih strank v tožbi in odgovoru na tožbo pa je očitno spremenilo glede na stališče Višjega sodišča. Glede na jasno in nedvoumno stališče Višjega sodišča pa bi lahko tožeča stranka odpravila ugotovljeno pomanjkljivost, v kolikor bi sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo. Glede na konkretne okoliščine ni moč trditi, da med strankama ni bilo sporno dejansko stanje, še manj pa, da ni bilo drugih ovir za izdajo odločbe. Pomanjkanje konkretne materialnopravne predpostavke bi lahko tožeča stranka do konca postopka na prvi stopnji sanirala s predložitvijo ustreznega soglasja, kar pa ji je bilo, glede na ravnanje sodišča prve stopnje, ki je izdalo sodbo izven naroka za glavno obravnavo, onemogočeno. Sodišče prve stopnje bi v konkretnem primeru glede na stališče Višjega sodišča v okviru materialno procesnega vodstva moralo pozvati tožečo stranko, da predloži ustrezno soglasje in šele v primeru, če tega soglasja ne bi predložila, bi lahko izdalo zavrnilno sodbo. Po prejemu sklepa Višjega sodišča je pooblaščenec tožeče stranke tožečo stranko takoj pozval, da izstavi ustrezen sklep z namenom, da se sklep vloži v spis. V času priprave sklepa je sodišče prve stopnje izven naroka za glavno obravnavo in brez da bi predhodno pozvalo tožečo stranko na predložitev sklepa, izdalo zavrnilno sodbo in s svojim nepričakovanim ravnanjem v bistvu prehitelo tožečo stranko, ki bi lahko nepravilnost, na katero je opozorilo Višje sodišče, še sanirala. Tožeča stranka je zaradi protokola podpisovanja ustrezen sklep - soglasje od družbenika pridobila šele 7. 5. 2015 in ta sklep prilaga pritožbi. Zaradi navedenega je po pritožbenem stališču sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe 362., 285. in 488. člena ZPP in posledično zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena ZPP, prav tako pa je nepopolno ugotovilo stanje, ker dejanskega stanja, ali ima tožeča stranka ustrezno soglasje družbenika, sploh ni ugotavljalo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6. Tožeča stranka v predmetni zadevi uveljavlja odškodninsko terjatev zoper toženo stranko kot bivšega poslovodjo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da v tovrstnih sporih sklep družbenika o vložitvi tožbe zoper toženca v smislu določb osme alineje 505., 523. in drugega odstavka 526. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) ter 7. in 8. člena Akta o ustanovitvi tožeče stranke predstavlja materialnopravno predpostavko za vložitev tožbe. Ker tožeča stranka takšnega sklepa ni predložila, ter je ob tem tudi zatrjevala, da soglasje družbenika ni materialna predpostavka odškodninskega zahtevka zoper (nekdanjega) člana poslovodstva, je sodišče ugotovilo, da materialnopravna predpostavka za obravnavanje tovrstnega zahtevka ni izpolnjena. Ob upoštevanju, da med strankama ni bilo sporno dejstvo oz. dejansko stanje, da tožeča stranka ni predložila sklepa družbenika o vložitvi tožbe, je sodišče prve stopnje predmetno sodbo izdalo izven naroka za glavno obravnavo (488. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je še obrazložilo, da v predmetni zadevi ni dodatno izvajalo materialno procesnega vodstva v smislu določbe 285. člena ZPP glede razjasnjevanja dejstev in dokazov v smislu dopolnitve tožbe (predložitve soglasja družbenice tožeče stranke o vložitvi tožbe), saj je na te pomanjkljivosti opozarjal že toženec sam, tožeča stranka pa je v odzivu navedbam toženca zavzela stališče, da takšen sklep ni potreben.

7. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni bilo pogojev za izdajo sodbe brez razpisa naroka. Določilo 488. člena ZPP uzakonja izjemo od načela obligatornosti glavne obravnave. V skladu z navedeno zakonsko določbo izda sodišče odločbo brez razpisa naroka, če so podane splošne procesne predpostavke za meritorno odločanje in če dejansko stanje med strankama ni sporno. ZPP ne predvideva, da bi moralo sodišče na možnost izdaje odločbe brez oprave naroka stranki opozoriti.

8. V obravnavanem primeru gre sicer za nekoliko specifično procesno situacijo. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavani zadevi že opravilo prvi narok za glavno obravnavo, nato pa v nadaljevanju, ko sta pravdni stranki izmenjali nekaj pripravljalnih vlog, odločilo postopek prekiniti zaradi odločitve o predhodnem vprašanju. Sklep o prekinitvi postopka je tožena stranka uspešno izpodbila s pritožbo, saj je bil s sklepom Višjega sodišča I Cpg 410/2014 z dne 26. 3. 2015 razveljavljen. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju postopka po izdaji prej citiranega drugostopenjskega sklepa o tožbenem zahtevku tožeče stranke odločilo z izpodbijano sodbo, ne da bi pred odločitvijo opravilo (nadaljnji) narok. Takšnemu procesnemu ravnanju sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati postopkovne kršitve.

9. Določba 488. člena ZPP veže možnost odločitve sodišča brez razpisa naroka na čas, ko je med pravdnima strankama že vzpostavljena kontradiktornost (po prejemu odgovora na tožbo). Razumevanje citirane določbe pa ne daje podlage za sklepanje, da bi sodišče lahko izdalo odločbo brez razpisa naroka le takoj po prejemu odgovora na tožbo oz. da tega ne bi moglo storiti tudi v nadaljnjih fazah postopka. Do nespornosti dejanskega stanja namreč lahko pride tudi po tem, ko pravdni stranki izmenjata pripravljalni vlogi oz. po tem, ko na prvem naroku za glavno obravnavo podata tožbene in odgovorne navedbe in vse dokler sodišče ne začne s postopkom dokazovanja.

10. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev (213. člen ZPP). Ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. Kot priznana pa se štejejo tudi dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov (214. člen ZPP). Tovrstna dejstva torej niso predmet dokazovanja, saj se štejejo za nesporna. V zvezi z nespornostjo dejanskega stanja kot podlage za izdajo odločbe brez razpisa naroka je potrebno izpostaviti, da je pomembna le nespornost dejstev, ne pa tudi morebitna nespornost pravnega razlogovanja zatrjevanih dejstev.

11. Odločilno dejstvo, na katero je sodišče prve stopnje vezalo sprejeto odločitev, je bilo, da tožeča stranka ni predložila sklepa skupščine oz. družbenika tožeče stranke za vložitev odškodninske tožbe zoper toženo stranko kot bivšega poslovodjo družbe, kar po materialnem pravu predstavlja predpostavko za obravnavanje odškodninske tožbe. Ugotovilo je, da je bilo dejstvo, da tožeča stranka zahtevanega sklepa ni predložila, med pravdnima strankama nesporno.

12. Pritožba takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje neutemeljeno nasprotuje. Ne samo, da tožeča stranka ni zanikala nepredložitve sklepa skupščine, zavzemala je tudi stališče, da soglasje družbenika tožeče stranke za obravnavanje tovrstnih odškodninskih zahtevkov ni potrebno, kar lahko pomeni samo, da dejstvo, da zahtevani sklep v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil predložen, ni bilo sporno. Spornost vprašanja, ali je predložitev takšnega sklepa potrebna ali ne, ne zadeva dejanskega stanja, ampak pravno presojo. Dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, je bilo tako med pravdnima strankama nesporno, s čemer je bil izpolnjen pogoj za izdajo odločbe brez razpisa naroka.

13. Po presoji sodišča druge stopnje pa tudi ni bilo drugih ovir za tak način izdaje odločbe. Sodišče prve stopnje je namreč že opravilo prvi narok za glavno obravnavo, v zvezi z vlogo tožene stranke, predloženo pred narokom in v zvezi z navedbami tožene stranke, podanimi na tem naroku, pa je tožeči stranki podelilo rok 15 dni, v katerem je lahko na navedbe tožene stranke odgovorila. Ker je tožeča stranka na ugovor tožene stranke o pomanjkanju materialnopravne predpostavke za uveljavljano odškodninsko terjatev v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki ga je določilo sodišče, zavzelo stališče, da je ugovor neobstoja materialne predpostavke zaradi nepredložitve soglasja družbenice tožeče stranke za vložitev tožbe neutemeljen, ker soglasje družbenice ni materialnopravna predpostavka uveljavljenega odškodninskega zahtevka, takšnega sklepa tedaj tudi ni predložila. V pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi pomanjkanje konkretne materialnopravne predpostavke do konca postopka na prvi stopnji lahko sanirala s predložitvijo ustreznega soglasja, kar naj bi ji bilo z ravnanjem sodišča prve stopnje, ki je izdalo sodbo izven naroka, onemogočeno. Tožeča stranka takšnega dokaza, ker so jo že zadele posledice prekluzije, več ne bi mogla predložiti (286. člen ZPP). Škodljive posledice svojega napačnega materialnopravnega stališča o pravni naravi sklepa skupščine oz. družbenika oz. potrebnosti predložitve le-tega za vložitev odškodninske tožbe mora tožeča stranka pripisati sebi.

14. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, glede na stališče Višjega sodišča, v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati tožečo stranko, da predloži ustrezno soglasje in šele v primeru, če tega soglasja ne bi predložila, bi lahko izdalo zavrnilno sodbo.

15. Materialnoprocesno vodstvo ni neomejeno, ni namenjeno pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo, kakor je bilo to v obravnavani zadevi in kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ob jasno izpostavljenem ugovoru pomanjkanja obravnavane materialnopravne predpostavke in ko je tožena stranka že v pripravljalni vlogi z dne 14. 7. 2014, vloženi pred izdajo sklepa o prekinitvi postopka, pozivala k zavrnitvi tožbenega zahtevka brez nadaljnjega obravnavanja po določbi 488. člena ZPP in ko je tožeča stranka izražala jasno stališče, da je ugovor tožene stranke neutemeljen, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dodatnega materialnega procesnega vodstva, še posebej ne ob dejstvu, ker je tožečo stranko zastopal kvalificirani pooblaščenec. Glede na stališča, ki jih je v zvezi z obravnavano materialnopravno predpostavko zavzemala tožena stranka in glede na procesne predloge, ki jih je v tem pogledu postavljala, bi tožena stranka lahko pričakovala, da bo sodišče prve stopnje njenim predlogom sledilo, zato se ne more sklicevati, da izpodbijana sodba zanjo predstavlja sodbo presenečenja.

16. Tožeča stranka v pritožbi še navaja, da je po prejemu sklepa Višjega sodišča I Cpg 410/2014 z dne 26. 3. 2015, iz katerega izhaja, da je v konkretnem primeru potrebno predložiti sklep družbenika in da tak sklep predstavlja materialnopravno predpostavko za uveljavljanje zadevne terjatve, pooblaščenec tožeče stranke takoj pozval tožečo stranko, da ustrezni sklep dostavi z namenom, da se sklep vloži v spis. Zaradi protokola podpisovanja sklepa je le-tega pridobil šele 7. 5. 2015 in ga prilaga k pritožbi.

17. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18. Tožeča stranka v pritožbi ne zatrjuje in dokazuje okoliščin, da sklepa, ki ga prilaga šele sedaj s pritožbo, brez svoje krivde ni mogla predložiti v rokih iz 285. oz. 286. člena ZPP, zato k pritožbi priložen dokaz predstavlja nedovoljen dokaz, ki ne more biti predmet pritožbene presoje. Dejstvo, da si je tožeča stranka zadevni sklep prizadevala pridobiti takoj po odločitvi Višjega sodišča I Cpg 410/2014 z dne 26. 3. 2015, ne izkazuje okoliščin v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP.

19. Glede na vse obrazloženo, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke je odpadel, ker le-ti niso bili priglašeni.

21. Tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).