Jedro

S postopkovnega vidika bi bilo nesprejemljivo, da sodišče ne bi smelo zavrniti dokaznih predlogov, za katere je že na prvi pogled očitno, da jih v postopku ne bo mogoče izvesti.

Tako v določbi drugega odstavka 311. člena KZ-A kot v določbi tretjega odstavka 311. člena KZ-B je kot posebna oblika kaznivega dejanja opredeljeno ukvarjanje, ki pomeni ponavljajočo se, načrtovano dejavnost, v okviru katere storilec spravi čez državno mejo eno, praviloma pa širši krog oseb, več kot enkrat. Že enkratno spravljanje drugih čez mejo kaže, da namerava s tem nadaljevati, zato pri posameznem izvršitvenem dejanju število tujcev (ilegalnih prebežnikov) ni pomembno, ob tem, da je storilcu dokazano, da se z izvrševanjem teh kaznivih dejanj ukvarja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni A.F. je dolžan plačati sodno takso v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, obsojenega S.U. pa se plačila sodne takse oprosti.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 227/2002 z dne 1.6.2007 pod točko I izreka A.F., S.U., J.I., D.A., N.M., M.Š. in I.L. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-A). Obsojenemu A.F. je izreklo kazen tri leta zapora; S.U. je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen osem mesecev zapora, nato mu je, upoštevajoč kazen štiri leta in šest mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo istega sodišča K 197/2004 z dne 8.3.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 409/2005 z dne 14.3.2007, izreklo enotno kazen pet let zapora; J.I., D.A., N.M., M.Š. in I.L. pa je izreklo pogojne obsodbe, v okviru katerih je J.I. in I.L. določilo vsakemu eno leto in šest mesecev zapora ter triletni preizkusni dobi, D.A. eno leto zapora in triletno preizkusno dobo, brez preklica pogojne obsodbe, izrečene s pravnomočno obsodbo istega sodišča K 312/2002 z dne 21.4.2004, N.M. je določilo eno leto zapora in preizkusno dobo eno leto in šest mesecev ter M.Š. eno leto in šest mesecev zaporne kazni. V izrečene oziroma določene kazni je vštelo čas, ki so ga v priporu prebili A.F., S.U., J.I., M.Š. in I.L. M.Š. je odvzelo zaseženo premoženjsko korist v višini 613,55 eurov. A.F., M.Š. in N.M. je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, S.U., D.A., I.L. in J.I. pa oprostilo plačila povprečnine, naložilo pa jim je ostale stroške postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in nagrado ter potrebne izdatke zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti. Pod točko II izreka je obtožena H.A. in J.J. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ-A. V skladu s tem je odločilo, da stroški postopka, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrade zagovornikov bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 463/2007 pritožbe A.F. in S.U., njunih zagovornikov ter zagovornikov obtoženih J.I., N.M., M.Š. in I.L. zavrnilo kot neutemeljene in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. A.F., N.M. in M.Š. je naložilo plačilo stroškov postopka; S.U., J.I. in I.L. pa je po četrtem odstavku 95. člena ZKP plačila stroškov oprostilo.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojena A.F. in S.U. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlagata, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper njiju izda oprostilna sodba; podrejeno, da se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in skrajno podrejeno, da Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 41. člena KZ zmanjša kazen.

4. Ker so navedbe v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti večinoma enake, ju Vrhovno sodišče v tem delu obravnava na enem mestu.

5. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da kršitve zakona, ki jih uveljavljata vložnika zahtev za varstvo zakonitosti, niso podane. Kot odgovor na zahtevo S.U. navaja, da fizični prehod čez državno mejo ni nujen, saj zadostuje že prispevek vsakega od obeh obsojencev, ki je namenjen prečkanju meje. Očitek, da osebe niso bile v zadostni meri identificirane s preverjanjem potnih listin, opredeli kot izpodbijanje v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Očitkov napačne uporabe KZ in kako naj bi modifikacija obtožnice vplivala na zakonitost postopka in na obsojenčevo obrambo, zahteva ne pojasni. Razlogi za izločitev predsednice senata niso utemeljeni. Vprašanj, ki jih obsojenci niso mogli zastavljati tujcem, ki so nelegalno prečkali mejo, zahteva ne navede, niti ne obrazloži, kako naj bi to vplivalo na izrek kazenske sankcije. Razlogi, ki se nanašajo na dodatna zaslišanja R.A., M.H. in drugih prič, ki jih poimensko ne navede, pomenijo zgolj uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede zahteve A.F. pa ugotovi, da ponavlja razloge zahteve U. 6. Obsojeni S.U. je dne 22.5.2009 podal odgovor na mnenje vrhovnega državnega tožilca, v katerem zgolj izraža nestrinjanje z njim in ponavlja razloge zahteve.

B-1.

7. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

8. V nadaljnji obrazložitvi se bo Vrhovno sodišče opredelilo le glede tistih kršitev zakona, ki so v zahtevah za varstvo zakonitosti utemeljene v skladu z navedenimi merili.

B-2.

9. Vrhovno uvodoma ugotavlja, da je enake očitke vložnikov zahtev zavrnilo že sodišče druge stopnje, ko je ugotovilo, da v pretežni meri vsebujejo le delne povzetke posameznih zakonskih določb in v nadaljevanju nič več kot trditve, da naj bi sodišče prve stopnje ravnalo v neskladju s posameznimi določbami zakona, ker sodišče v takih pritožbenih navedbah nima nobene konkretne podlage, da bi trditve tudi preizkusilo in nanje odgovorilo. Iz njunih navedb ni mogoče določno razbrati, zakaj naj bi bili morebitni razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje podalo glede spremembe obtožbe, uporabe milejšega zakona, predloga za izločitev predsednice senata in celotnega senata, ugovorov pravne narave in dokaznih predlogov, nepravilni (stran 14 sodbe sodišča druge stopnje).

I. Kršitev določb kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP:

10. Podana naj bi bila kršitev 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje, ko ne pride do prečkanja meje, ni kaznivo dejanje po 311. členu KZ-A. Zato dejanja, opisana v I./3., 10. in 11. točki izreka prvostopenjske sodbe, ko je naveden le prevoz tujcev po ozemlju tuje države, ne pa tudi prehod čez državno mejo ali ozemlje Republike Slovenije (RS), nimajo zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.

11. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 209/2008 z dne 26.2.2009 zavzelo stališče, da je za poskus kaznivega dejanja treba šteti tista dejanja, ki ob upoštevanju krajevnih in časovnih okoliščin že pomenijo začetek izvrševanja kaznivega dejanja, torej začetek prestopanja meje. V sodbi I Ips 263/2004 z dne 2.6.2005 pa je izpostavilo pomen sodne prakse, ki je pojmu spravljanja čez mejo v okviru dovoljene jezikovne razlage dala širši pomen; opredelila ga je kot vsako prizadevanje oziroma posredovanje pri prehajanju meje Republike Slovenije iz države ali v njo. Med takšna ravnanja je štelo: organiziranje vodnikov pri prestopu mejne črte; nastanitev tujcev; organiziranje prevoznih sredstev za prevoz; prevažanje preko ozemlja države do kraja prestopa meje in podobno. Takšna ravnanja izhajajo tudi iz opisov dejanj izreka prvostopenjske sodbe, konkretno, v I./3. točki je navedeno, da so bili tujci prepeljani v neposredno bližino hrvaško-slovenske meje, da bi jih vodič nelegalno prepeljal preko hrvaško-slovenske meje, vendar so bili tik pred mejo s strani hrvaških varnostnih organov prijeti; v I./10. in 11. točkah, da je bil organiziran prevoz tujcev proti hrvaško-slovenski meji in ilegalen prestop, v točki I./10 pa tudi prestop slovensko-italijanske meje, vendar so bili s strani hrvaških varnostnih organov še na hrvaškem ozemlju prijeti. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za dejanja, ki pomenijo začetek prestopanja državne meje, torej začetek izvrševanja kaznivega dejanja. Poskus prepovedanega spravljanja drugih čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ-A je tako podan in je kazniv. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-265/01 z dne 26.10.2001 v tej zadevi brezpredmetno.

12. Kršitev 4. točke 372. člena ZKP naj bi bila podana zato, ker sodišče ni uporabilo milejšega zakona (28. člen Ustave in 3. člen KZ). Iz navedb zahtev smiselno izhaja prepričanje, da je določba, s katero je po petem v zvezi s tretjim odstavkom 311. člena KZ-B urejeno prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države, milejša od določbe tretjega v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ-A. Svoje pravno stališče vložnika utemeljujeta z navedbami, da je določba KZ-B milejša, ker mora biti za razliko od prejšnje ureditve nesporno ugotovljeno, da tujci nimajo ustreznih listin, torej morajo biti fizično prijeti, ter zato, ker dekriminalizira določena dejanja, ko gre le za posameznike in ne za skupine tujcev (dejanja, opisana pod točkami I./4, 7, 9, 10 prvostopenjske sodbe).

13. V primeru, ko je dejanje obdolženca kaznivo tako po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kot po tistem, ki se uporablja v času sojenja (in vseh vmesnih) mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 3. člena KZ uporabiti milejši zakon oziroma zakon, ki ima milejšo penalizacijo. Po določbah drugega odstavka 3. člena KZ se ob spremembi kazenskega zakona uporabi tistega, ki je milejši za storilca, kar pomeni, da se ne primerjajo le abstraktni zakonski znaki, ampak se najprej presoja, ali konkretno dejanje izpolnjuje zakonske znake po obeh (in vmesnih) zakonih, in če jih, se presoja, kateri zakon predpisuje milejše sankcije. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je dejanje obsojencev kaznivo tako po tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ-A, kot po petem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom istega člena KZ-B, vendar je zaradi milejše predpisane kazni v KZ-A utemeljeno sledilo pravni kvalifikaciji iz obtožbe in dejanje pravno opredelilo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ-A. Tako v KZ-A, ki ob sicer enaki glavni kazni predpisuje obvezno stransko denarno kazen, kot v KZ-B je kljub različni terminologiji inkriminirano spravljanje oziroma prestopanje meje RS oseb (tujcev), ki za to nimajo ustreznih dovoljenj.

14. V obravnavanem primeru je v opisu vseh izvršitvenih dejanj navedeno, da so obsojenci čez mejo Republike Slovenije spravili ali poskušali spraviti več oseb - tujcev, ki po KZ-B niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, v razlogih sodbe pa, da je šlo za državljane Turčije, ZRJ, Bosne in Hercegovine ter Makedonije. V tistih primerih, ko države, iz katere so prihajali tujci, sodišče ni moglo ugotoviti, je podalo razumno argumentacijo, s katero je utemeljilo ugotovitev, da je šlo za prebežnike iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti. Prav tako je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe, temu pa je pritrdilo tudi višje sodišče, navedlo razloge za sklepanje, da tujci niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali bivanje v njej (stran 84 in 86 sodbe sodišča prve stopnje in stran 7 drugostopenjske sodbe). Takšni dejanski zaključki so v izpodbijani pravnomočni sodbi v zadostni meri obrazloženi, zato o arbitrarnosti teh ugotovitev ni mogoče govoriti. Kolikor vložnika zahtev te ugotovitve izpodbijata s sklicevanjem, da v I./4., 7. in 8. točki izreka sodbe niso dokazane, po vsebini ne uveljavljata kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbijata v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

15. Prav tako ne gre slediti razlagi, da je pri tistih izvršitvenih dejanjih, pri katerih je šlo le za enega ali dva tujca, ne pa za skupino, po določbah zakona, ki je veljal v času sojenja, tako dejanje dekriminirano. Kakor je razvidno iz opisa posameznih kaznivih dejanj, so se obsojenci kot člani združbe za izvrševanje kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo iz koristoljubnosti ukvarjali s prepovedanim spravljanjem drugih čez državno mejo Republike Slovenije, pri čemer je imel vsak od njih v združbi vnaprej določeno vlogo. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 311. člena KZ-A je storil tisti, ki se je ukvarjal s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije ali kdor je iz koristoljubnosti spravil drugega čez mejo ali je spravil čez mejo več oseb. Po tretjem odstavku 311. člena KZ-B pa je to kaznivo dejanje storil tisti, ki se je ukvarjal s tem, da je tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali bivanje v njej, nezakonito spravljal na njeno ozemlje, jih po njem prevažal ali jim pomagal pri skrivanju, ali kdor je skupino takih tujcev za plačilo nezakonito spravil čez mejo ali ozemlje države. V določbi drugega odstavka 311. člena KZ-A so izvršitvene oblike navedene alternativno, prav tako tudi v določbi tretjega odstavka 311. člena KZ-B. V obeh določbah je kot posebna oblika opredeljeno ukvarjanje, ki pomeni ponavljajočo se, načrtovano dejavnost, v okviru katere storilec spravi čez državno mejo eno, praviloma pa širši krog oseb, več kot enkrat. Tudi enkratno spravljanje drugih čez mejo kaže, da namerava s tem nadaljevati. V skladu s tem pri posameznem izvršitvenem dejanju število tujcev (ilegalnih prebežnikov) ni pomembno, vendar ob tem, da je storilcu(em) dokazano, da se z izvrševanjem teh kaznivih dejanj ukvarja(jo) (takšno stališče že v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 209/2008 z dne 26.2.2009).

16. Kršitev 4. točke 372. člena ZKP naj bi bila podana, ker je tožilstvo dvakrat modificiralo obtožnico in sicer tako, da je dodalo znake novega zakona (KZ-B), kar je nedopustno. Vložnika zahtev menita, da sojenje lahko poteka le po zakonskih znakih starega kaznivega dejanja ali novega Kazenskega zakonika, ker so podani različni zakonski znaki v opisu kaznivega dejanja po 311. členu KZ.

17. Glede enakega očitka je že pritožbeno sodišče ugotovilo, da zagovornik ne pove, katero vrsto okoliščin in dejstev, ki naj se vsebinsko ne bi spremenile, ima sploh v mislih, da bi lahko opravilo preizkus in odgovorilo na pritožbene navedbe, prav tako pa ne navede zakonske podlage za načelno stališče o nespremenljivosti obtožbe, ki je postala pravnomočna, in o posledicah, ki naj bi jih taka sprememba imela (stran 4 drugostopenjske sodbe). Vložnika tudi v zahtevah ne konkretizirata, na katere zakonske znake "starega in novega KZ" se nanaša njun očitek in tudi ne morebitnega vpliva zatrjevane uporabe novega zakona na zakonitost izpodbijane sodbe. Zato je Vrhovno sodišče moglo preizkusiti utemeljenosti navedb zahtev, da sojenje lahko poteka le po določbah bodisi novega ali starega Kazenskega zakonika, zgolj v okviru vsebine zatrjevane modifikacije obtožbe. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 312/2004 z dne 23.2.2006 zavzelo stališče, da tožilec lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, saj zadošča njegova subjektivna ocena na glavni obravnavi ponovno neposredno izvedenih dokazov. Tako je državna tožilka v končni besedi v uvodu obtožnega akta navedla osebe, ki so bile že v prvotni obtožnici navedene kot osebe, ki naj bi skupaj z obtoženci storile očitana izvršitvena dejanja, dodala očitek poskusa kaznivega dejanja in novo obliko očitanega dejanja, to je ukvarjanje, oboje pa je bilo kaznivo tako po KZ-A kot tudi po KZ-B (stran 16 prvostopenjske sodbe). Ker je šlo zgolj za določnejši in bolj jasen opis kaznivega dejanja, je bila navedena modifikacija obtožnice dovoljena in skladna s pooblastili prvega odstavka 344. člena ZKP. Glede prve spremembe obtožbe, ko je državna tožilka v uvodnem delu in pri posameznih dejanjih zaradi spremembe kazenskega zakonika (KZ-B) dodala besedilo, da tujci niso imeli dovoljenja oziroma predpisanega vizuma za vstop v Republiko Slovenijo, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo glede na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja po določbah KZ-A to nepotrebno oziroma celo nepravilno. Ker pa se je tožilkin poseg v opis kaznivega dejanja nanašal zgolj na drugačno poimenovanje ustreznih dovoljenj za prestop meje, sodišču, ki je sprejelo takšno spremenjeno obtožbo, ni mogoče očitati kršitve kazenskega zakonika, vložnika zahtev pa ne trdita, da bi to vplivalo na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP).

II. Kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP:

18. Zahtevi uveljavljata kršitev 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je obramba na glavni obravnavi na podlagi razloga iz 4.a ali iz 6. točke 39. člena ZKP predlagala izločitev sodnice D.S. ter senata zaradi seznanitve z nedovoljenimi dokazi: izjavami prič tujcev ter z izjavami, ki so jih podali obtoženci v preiskavi (R.A., M.H. ter ostali obtoženi hrvaški državljani), na glavni obravnavi pa so bili izločeni iz kazenskega postopka, ter zaradi "psihološke okužbe senata s podatki o tem, kateri obtoženci so bili v priporu."

19. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. - 5. točka 39. člena ZKP). Do izločitve sodnika lahko pride na njegovo zahtevo ali na zahtevo strank. Glede nekaterih izločitvenih razlogov procesni zakon od strank zahteva, da jih morajo uveljavljati do določene faze postopka, sicer so glede tega prekludirane. Po drugem odstavku 41. člena ZKP sme med glavno obravnavo stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 4.a ali 6. točke 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Glede na to, da sta S.U. in A.F. vabili na glavno obravnavo prejela 25.10.2006, bi lahko zahtevala izločitev senata že pred pričetkom glavne obravnave. Ker pa je S.U. predlog za izločitev podal šele na petem naroku, A.F. pa na sedmem, torej prepozno, sta glede uveljavljanja te kršitve prekludirana. Zato je sodišče prve stopnje štelo, da je njun namen zgolj zavlačevanje postopka in spodkopavanje avtoritete sodišča in ga je v skladu s petim odstavkom 42. člena ZKP utemeljeno zavrglo (stran 18 sodbe). Na tej točki uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

20. Obsojenca zatrjujeta, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili 22. člen, 23. člen, 29. člen Ustave Republike Slovenije (Ustave), 1., 2., 5., 16., 17. in 18. člen, 177., 178., 183., 229., 234., 242., 289., 329. člen ZKP ter 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, pri čemer te trditve tudi nesistematično večkrat ponavljata. Po vsebini zatrjujeta, da postopek ni bil pošten, ker so bili obsojenci v primerjavi z nasprotno stranko izrazito neenakopravno obravnavani, saj je sodišče izvedlo dokaze in sledilo le dokaznim predlogom državnega tožilca, prav vse dokazne predloge obrambe pa zavrnilo brez obrazložitve. Navajata, da jima ni bilo omogočeno, da bi se seznanila z materialnimi dokazi tožilstva, saj so bili v vseh fazah postopka zavrnjeni zanju razbremenilni dokazni predlogi za zaslišanje ilegalnih prebežnikov, ni jima bilo omogočeno, da bi se z njimi soočila in jih izprašala, zaradi takega ravnanja sodišča pa tudi ni bilo mogoče opraviti procesnega dejanja prepoznave, ki bi zanesljivo privedlo do tega, da prebežniki obsojencev kot storilcev kaznivega dejanja sploh ne bi prepoznali. Trdita, da v kazenskem postopku ni bilo ključnih obtoženih kot sta R.A. in M.H. ter ostalih obtoženih hrvaških državljanov, ki so bili soobtoženi v modificirani obtožnici, zato se z njimi nista mogla soočiti. Po stališču vložnikov jim je bila zaradi onemogočanja izvedbe dokazov v njihovo korist kršena pravica do obrambe.

21. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je vsak dokazni predlog obrambe šteti v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen (Vrhovno sodišče tako že v sodbi I Ips 211/2006 z dne 15.2.2007 in drugih).

22. V skladu s navedenimi merili je sodišče v pravnomočni izpodbijani sodbi zavrnilo navedene dokazne predloge obsojenca, ker je ocenilo (stran 87 do 92 prvostopenjske sodbe), da glede na jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje izvedba predlaganih dokazov ni potrebna oziroma je nemogoča zaradi nedosegljivosti tujcev (drugi odstavek 299. člena in drugi odstavek 329. člena ZKP) in takšno odločitev v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP v sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Dokazni predlog za zaslišanje vseh tujcev, za soočenje in izvedbo prepoznave je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje dovolj raziskano za razsojo. Iz prisluhov, poročil o tajnem opazovanju in iz drugih listinskih dokazov namreč izhaja, da so bili vsi pribežniki tujci. Zato tudi ni potrebno njihovo soočenje z obtoženci in prepoznava morebitnih storilcev. Kolikor zahtevi trdita, da so prisluhi za takšen zaključek nezadostni, v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP izpodbijata dejansko stanje, ugotovljeno v sodbi (stran 88 sodbe). Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dokazne predloge utemeljeno zavrnilo, saj so bila ta dokazna sredstva nedosegljiva. S postopkovnega vidika bi bilo namreč nesprejemljivo, da bi sodišče ne smelo zavrniti dokaznih predlogov, za katere je že na prvi pogled očitno, da jih v postopku ne bo mogoče izvesti. Kazenski postopek ne more trajati v nedogled, saj to ni v skladu z zahtevo po sojenju brez nepotrebnega odlašanja in z javnim interesom. V takem primeru mora sodišče razsoditi na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi. Zato zaradi zavrnitve izvedbe navedenih dokaznih predlogov pravica obsojencev do obrambe ni bila kršena.

23. Glede trditve, da v kazenskem postopku ni bilo R.A. kot ključnega obtoženega, je že sodišče prve stopnje navedlo, da ne gre za obtoženega (stran 18 sodbe). Glede M.H. pa, da je bil prisoten na glavnih obravnavah dne 20.12.2002 in 17.1.2003, na katerih so bili prisotni tudi vsi ostali obtoženci. Obsojeni F. ni bil prisoten na obravnavi z dne 17.1.2003, vendar je bil prisoten njegov zagovornik, tako da je bilo obrambi zagotovljeno, da postavlja vprašanja H. in tudi ostalim obtožencem in da se soočijo z njimi. Očitek zahtev, da sodišče ni zaslišalo ostalih obtoženih hrvaških državljanov, ki so bili soobtoženi v modificirani obtožnici, in da se zato z njimi nista mogla soočiti, pa ni konkretiziran, saj teh obtoženih hrvaških državljanov poimensko zahtevi niti ne navedeta (stran 88 sodbe), s tem pa nista zadostila trditvenemu bremenu v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP.

24. Vrhovno sodišče je že večkrat podalo stališče, da kršitve enakopravnosti strank ni mogoče ocenjevati samo na podlagi dejstva, da je sodišče dokazne predloge obrambe zavrnilo, dokaznim predlogom nasprotne stranke pa ugodilo. To je lahko eden od pokazateljev, vendar pa je ključnega pomena, ali so bili dokazni predlogi taki, da bi jih moralo sodišče, ob upoštevanju ustaljenih meril pri odločanju o tem vprašanju, izvesti. Če tega v skladu s kriteriji, ki veljajo v sodni praksi, ni bilo dolžno storiti, tudi ni mogoče trditi, da je bil sodni postopek izveden pristransko in v nasprotju s 23. členom Ustave.

25. Obsojeni A.F. še navaja, da je glede dejanj pod I/1. in 2. točko obtožbe podana kršitev 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker Okrožno sodišče v Kopru ni krajevno pristojno, saj so vsa preiskovalna dejanja opravili organi Hrvaške. Poleg tega pa prevoz po ozemlju Hrvaške ni kazniv, sodišče pa ne more biti krajevno pristojno za dejanje, ki ni kaznivo.

26. Že sodišče prve stopnje je odgovorilo na vprašanje, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno na Hrvaškem in navedlo, da se obtožencem očita, da naj bi kot člani združbe, ki je delovala tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem in v Italiji, v vseh treh državah omogočili ilegalne prehode državnih mej med temi državami. Posamezna izvršitvena dejanja so bila lahko storjena v posameznih primerih v vseh treh državah ali v dveh ali le v eni državi (stran 85 sodbe). Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo Okrožno sodišče v Kopru krajevno pristojno, zato kršitev 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Dejstvo, kateri organ opravlja preiskovalna dejanja, ni relevantno za določitev krajevne pristojnosti, kot napačno sklepa vložnik v zahtevi. Kolikor se vložnik zahteve z dejstvi v zvezi s kraji storitev posameznih kaznivih dejanj, kot izhajajo iz prvostopenjske sodbe, ne strinja, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve.

III. Kršitev po 3. točki 370. člena ZKP:

27. V nadaljevanju vložnika zahtev posebej za vsako točko izreka, pod katero je opisano posamezno dejanje, opozarjata na nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja, s tem pa uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

28. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi obsojenih A.F. in S.U. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

29. Za obsojenega A.F. temelji izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenca S.U. pa je Vrhovno sodišče iz istih razlogov kot sodišči prve in druge stopnje oprostilo plačila sodne takse (98.a člena v zvezi s četrtim 95. člena ZKP).