Jedro

Ni dolžnost sodišča, da išče razloge za ugoditev predlogu, pač pa je predlagatelj tisti, ki mora prepričati sodišče v utemeljenost predloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženke za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

Pritožba toženke

2. Proti temu sklepu se je toženka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

K odločitvi o pritožbi

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba, glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila sodnih taks (pravne osebe ni mogoče oprostiti v celoti), ji odloži plačilo taks ali dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

5. Sodišče prve stopnje je verjelo toženki, da njena sredstva za prodajo v višini 1.280.000,00 EUR ter delnice in deleži v družbah v skupini v višini 69.042,00 EUR niso primerni za pridobitev sredstev za plačilo sodne takse. Ni pa sledilo njenim trditvam, da je v letu 2018 poslovala z dobičkom 309,00 EUR, ki naj bi ga v začetku leta 2019 v celoti porabila za tekoče poslovanje. Na podlagi letnega poročila za leto 2017 je tudi ugotovilo, da ima toženka denarna sredstva v višini 1.000,00 EUR. Presodilo je tudi, da dejstvo, da toženka nima odprtega transakcijskega računa, še ne pomeni, da z denarnimi sredstvi v navedeni višini ne razpolaga več. Izpostavilo je tudi, da toženka s tem, ko trdi, da nima registriranega poslovanja preko davčnih blagajn, še ni izkazala, da ne posluje gotovinsko. K temu je dodalo, da iz toženkinih trditev izhaja, da posluje in opravlja dejavnost, pri čemer pa ni pojasnila, katero dejavnost opravlja, ter na kakšen način bi bila s prodajo opreme in posledičnim plačilom sodne takse v višini 54,00 EUR njena dejavnost ogrožena. Ker toženka torej posluje, po prepričanju prvostopenjskega sodišča razpolaga tudi z denarnimi sredstvi v višini 54,00 EUR za plačilo sodne takse, saj nasprotnega toženka ni pojasnila.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da toženka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da nima sredstev za takojšnje plačilo sodne takse oziroma brez ogrožanja svoje dejavnosti. Trditveno in dokazno breme glede obstoja predpostavk za taksno razbremenitev je namreč na predlagatelju (212. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Ni dolžnost sodišča, da išče razloge za ugoditev predlogu, pač pa je predlagatelj tisti, ki mora prepričati sodišče v utemeljenost predloga. Pritožbene navedbe, da sodišče svojih zaključkov, da je toženka sposobna zagotoviti sredstva za plačilo sodne takse, ni konkretiziralo, glede na zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve stopnje niso utemeljene. Pritožnica sodišču prve stopnje prav tako neutemeljeno očita, da je odločilo neskladno z dejanskim stanjem. Glede na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje se kot neresnična izkaže pritožbena navedba, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo, da toženka nima stanja oziroma likvide za plačilo sodne takse.

7. Zmotne so trditve pritožnice, da je v predlogu za taksno olajšavo ustrezno pojasnila, zakaj potrebuje osnovno opremo (pohištvo, računalniki, kopirni stroj, vozilo Citroen 206). V zvezi s tem je toženka v dopolnitvi predloga za taksno oprostitev navedla zgolj, da gre za nujna sredstva, ki jih potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti ter da bi bila njena dejavnost v primeru prodaje te opreme ogrožena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi toženka morala konkretno pojasniti vsaj katero dejavnost opravlja in zakaj bi bila s prodajo te opreme njena dejavnost ogrožena. Toženka je šele v pritožbi, kar je prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP), pojasnila, da navedeno opremo uporablja za oddajo obračuna davka, letnih poročil, sprejem in hrambo pošte. Prepozne so tudi pritožbene navedbe o tem, da vozila Citroen 206 ne more prodati, ker le-to zaradi vpisanega rubeža njenega upnika ni registrirano. Glede pritožbenega očitka, da bi to dejstvo lahko sodišče prve stopnje preverilo z vpogledom v evidenco lastništva motornih vozil, pa pritožbeno sodišče opozarja, da so sodišča pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse vezana na trditve, ki jih v zvezi s svojim premoženjskim, finančnim in likvidnostnim stanje podajo predlagatelji (11. člen ZST-1). Oni sami morajo torej v predlogu navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz 11. člena ZST-1 in v zvezi s tem predlagati ustrezne dokaze. Z vpogledom v javne evidence (oziroma evidence sodišča) lahko sodišča takšne trditve le preverijo, v kolikor dvomijo v njihovo resničnost. V nasprotju s pritožbenim zavzemanjem pa dejstev v zvezi s tem nikakor niso dolžna ugotavljati sama, po uradni dolžnosti in brez ustrezne trditvene podlage.

8. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do podrednega predloga za odlog plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je namreč tako predlog za (delno) oprostitev plačila sodne takse kot tudi predlog za odlog plačila sodne takse zavrnilo, ker toženka ni zadostila trditvenemu bremenu, da s plačilom odmerjene sodne takse ne bi bila ogrožena njena poslovna dejavnost. S to presojo pa glede na toženkina ugotovljena denarna sredstva v višini 1.000,00 EUR, pritožbeno sodišče soglaša. Smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

9. Dejstva, da toženka ne posluje (tudi) gotovinsko, FURS ne more ne potrditi, ne zanikati. Zato sodišče prve stopnje o tem pri FURS ni bilo dolžno opraviti poizvedb. Poleg tega okoliščina, da pravna oseba ne posluje gotovinsko, še ne dokazuje, da nima drugih denarnih sredstev, niti da jih ne more zagotoviti v celoti brez ogrožanja njene dejavnosti. Posledično ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker tega dokaznega predloga ni izvedlo, ob tem pa na te argumente oprlo svojo odločitev.

10. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Skladno z določilom tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 začne teči 15 dnevni rok za plačilo takse v višini 54,00 EUR, odmerjene s plačilnim nalogom VI Pg 2036/2018 z dne 20. 12. 2019, in rok 8 dni za ugovor zoper ta plačilni nalog, naslednji dan po vročitvi tega sklepa.