Jedro

Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik ves čas delovnega razmerja pri različnih delodajalcih v spornem času od leta 1995 dalje opravljal delo pralca vozil in po potrebi tudi druga opravila, da je delo ves čas opravljal v isti poslovni hiši na istem naslovu, da je (enako kot tudi drugi zaposleni) opravljal tudi delo pri gospodarskih družbah, pri katerih (še) ni bil zaposlen ter da formalna sprememba delodajalca in sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi na tožnikovo delo (in tudi ne na delo drugih zaposlenih) praktično ni vplivala, so podane okoliščine, ki kažejo na obstoj dejanske delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja. Zato je tožnik upravičen do višje odpravnine, kot je tista, ki mu je bila s strani tožene stranke izplačane za dve leti (formalne) delovne dobe, saj je za ugotovitev dolžine delovne dobe in posledično izračun višine odpravnine potrebno šteti delovnopravno kontinuiteto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 4.399,74 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 18. 2. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 584,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik do prvega naroka za glavno obravnavo ni podal trditvene podlage v smeri dejanske kontinuitete delovnega razmerja niti za prehod od A. s. p. na B. d. o. o. niti za nadalje. Tožnikova izpovedba pa trditvenih navedb ne more nadomestiti. Tožnik tudi ni predložil pogodbe o zaposlitvi s strani A. s. p. in B. d. o. o., prav tako ni navedel nobene priče, ki bi lahko potrdila njegove navedbe za navedeno obdobje, in ni predložil nobenih listin, iz katerih bi izhajala kakršnakoli povezanost družbe B. d. o. o.. Tožnik tako ni dokazal delovnopravne kontinuitete med delodajalcem A. s. p., B. d. o. o. in C. d. o. o., kar pomeni, da ni dokazal delovnopravne kontinuitete od dne 1. 7. 1995 do 31. 12. 2001. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je zaključilo, da tožena stranka višine tožbenega zahtevka ni prerekala, čeprav ga je obrazloženo prerekala v 2. točki pripravljalne vloge z dne 1. 6. 2014. Nadalje navaja, da tožnik ni dokazal, da bi šlo za dejansko kontinuiteto delovnega razmerja pri delodajalcih C. d. o. o., D. d. o. o. in toženi stranki. Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da niso bili vsi delavci na poslovni enoti C. d. o. o. nato zaposleni pri toženi stranki, da stranke družbe C. d. o. o. in stranke tožene stranke niso bile in niso iste ter da se v družbi C. d. o. o. in pri toženi stranki ni delalo z istimi delovnimi sredstvi, saj je imela družba C. d. o. o. skladišče v prvem nadstropju poslovne enote, tožena stranka pa prodajalno vozil in pralnico vozil v pritličju. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik ves čas opravljal delo pralca vozil, saj je celo sam tožnik navedel, da je v družbi C. d. o. o. delal kot skladiščnik. Iz zaslišanja prič ne izhaja, da bi tožnik v tem času kot svoje primarno delo opravljal delo pralca vozil. Izpovedbe zaslišanih prič pa vzbujajo dvom v to, da je tožnik po odredbi in navodilih nudil pomoč pralcem vozil, ki so bili zaposleni pri toženi stranki. Tožena stranka je v dokaz o prekinitvi delovnopravne kontinuitete predložila sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2009, ki ga je tožnik sklenil z družbo C. d. o. o..

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odpravnine. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 7. 2009 do 16. 1. 2012, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka mu je odpravnino v višini 356,74 EUR izplačala za dve leti delovne dobe. Tožnik v tem postopku zatrjuje, da je upravičen do izplačila odpravnine za 16 let delovne dobe, saj bi morala tožena stranka upoštevati tudi tožnikovo delo pri pravnih prednikih tožene stranke, pri katerih je delal vse od 1. 7. 1995. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju od 1. 7. 1995 do 16. 1. 2012 zaposlen pri različnih delodajalcih, in sicer: - od 1. 7. 1995 do 30. 6. 1997 in od 2. 7. 1997 do 31. 12. 1998 pri A. s. p., - od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2001 pri B. d. o. o., - od 1. 1. 2002 do 30. 6. 2003 pri C. d. o. o., - od 1. 7. 2003 do 31. 12. 2004 pri D. d. o. o., - od 1. 1. 2005 do 30. 6. 2009 pri E. d. o. o. ter - od 1. 7. 2009 do 16. 1. 2012 pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bilo primarno tožnikovo delo ves čas pranje vozil, zgolj občasno je pomagal v avtomehanični delavnici in skladišču ter da je delo ves čas opravljal v poslovnih prostorih na F. ulica 37 v G.. Formalnih sprememb delodajalca tožnik ni opazil, niti jih niso opazili drugi zaposleni, ki so si med sabo (čeprav so bili zaposleni pri različnih delodajalcih) ves čas pomagali. Tako je tudi tožnik, čeprav je bil zaposlen pri družbi C. d. o. o., opravljal delo pri toženi stranki. Zaključilo je, da je glede na vse ugotovljene okoliščine in dejstvo, da je tožena stranka ves čas opravljala isto dejavnost na istem naslovu, podana delovnopravna kontinuiteta.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da so delavci, ki so formalno v kontinuiranem obdobju zaposleni pri različnih delodajalcih, glede pravic, ki so vezane na delovno dobo, v enakem pravnem položaju kot tisti delavci, ki so bili formalno preneseni od enega delodajalcu k drugemu po določbi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), če so podane okoliščine, ki kažejo na dejansko delovnopravno kontinuiteto delovnega razmerja, kot na primer, da delavci ves čas opravljajo enako delo, na istem delovnem mestu, na isti lokaciji in z istimi sredstvi(1). Ne glede na to, da so ti delavci zaposleni pri različnih delodajalcih, se jim tako v primeru dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja upošteva delovna doba pri vseh delodajalcih in imajo pravice, ki jim gredo glede na skupno delovno dobo. V konkretnem primeru to pomeni, da bi tožniku pripadala odpravnina, upoštevaje seštevek delovne dobe pri vseh delodajalcih v okviru dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je na podlagi izvedenih dokazov ugotavljalo dejstva brez ustrezne trditvene podlage tožnika. Smiselno očitana relativna bistvena kršitev določbe 212. člena ZPP oz. prvega odstavka 286. člena ZPP ni podana, saj je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel potrebna dejstva, na katera opira svoj tožbeni zahtevek. Že v tožbi (list. št. 3) je navedel, da je 16 let opravljal več ali manj enaka dela, na istem naslovu, v istih poslovnih prostorih, z istimi delovnimi sredstvi, zato so po njegovem mnenju izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva pravni standard delovnopravne kontinuitete in mu pripada odpravnina za 16 let delovne dobe. S tem je tožnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu.

Nadalje v pritožbi tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da tožena stranka višine tožbenega zahtevka ni prerekala, ker ga v resnici je, in sicer v 2. točki pripravljalne vloge z dne 1. 6. 2014. Pri tem tožena stranka sodišču prve stopnje ne očita kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot navaja v pritožbi, pač pa relativno bistveno kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer res prerekala višino tožbenega zahtevka in pri tem navedla razloge, zato je sodišče prve stopnje kršilo določbo 214. člena ZPP. Ker pa je sodišče prve stopnje kljub temu preverilo, ali je tožnikov izračun zahtevane odpravnine pravilen, kot izhaja iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, navedena kršitev določbe 214. člena ZPP ne more vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato relativna bistvena kršitev navedene določbe ni podana (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Tožena stranka se ne strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. Meni, da tožnik ni uspel dokazati delovnopravne kontinuitete za vso obdobje od 1. 7. 1995 do 16. 1. 2012. V pritožbi navaja, da ni predložil pogodbe o zaposlitvi za čas, ko je bil zaposlen pri A. s.p. in pri B. d. o. o.. Ker v pravdnem postopku velja pravilo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), se lahko pravdne stranke prosto odločijo, s katerimi dokazi bodo dokazale zatrjevana dejstva. Tožnik je v dokaz delovnopravne kontinuitete pri navedenih delodajalcih predlagal svoje zaslišanje in s svojo izpovedbo po zaključku sodišča prve stopnje dokazal njen obstoj. To možnost mu daje 8. člen ZPP, pritožba tožene stranke pa razlogov za nepravilno dokazno oceno tožnikove izpovedbe nima. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer tožena stranka navaja, da bi moral tožnik predložiti listine, ki bi dokazovale pravno povezanost obeh navedenih delodajalcev. Predložitev teh listin glede na tožnikovo trditveno podlago o dejanski delovnopravni kontinuiteti njegovega delovnega razmerja ni bila potrebna.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje tudi glede ugotovljene kontinuitete delovnega razmerja pri delodajalcih C. d. o. o., D. d. o. o. in toženi stranki. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja nekatere okoliščine, zaradi katerih sodišče prve stopnje ne bi smelo zaključiti, da je podana delovnopravna kontinuiteta. Neutemeljeno navaja, da niso bili vsi delavci C. d. o. o. nato zaposleni pri toženi stranki, saj to ni pogoj za delovnopravno kontinuiteto tožnikovega delovnega razmerja. Prav tako za delovnopravno kontinuiteto ni pogoj sodelovanje z istimi pogodbenimi strankami. Bistvenega pomena ni niti dejstvo, da je tožnik, ko je delal v skladišču v času zaposlitve pri C. d. o. o., delal v drugi etaži iste poslovne hiše kot v času, ko je delal v avtopralnici, in dejstvo, da je tožniku delovno razmerje pri C. d. o. o. prenehalo na podlagi sporazuma.

Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik ves čas v pretežni meri opravljal delo pralca vozil. V zvezi s tem izpostavlja predvsem tožnikovo delo v času, ko je bil zaposlen pri C. d. o. o. kot skladiščnik. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tudi tožnikovo delo pri C. d. o. o. od 1. 5. 2005 do 30. 6. 2009 (A5) mogoče šteti v obdobje delovnopravne kontinuitete tožnika. Kljub temu, da tožnik ni ves čas opravljal samo delo pralca vozil, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je po večini opravljal ravno to delo in ne delo skladiščnika. Dokazni postopek je pokazal, da tožnik niti v času, ko je bil formalno zaposlen kot pralec vozil, ni opravljal samo tega dela, ampak po potrebi in po odredbi delodajalca tudi druga dela (na primer delo v avtomehanični delavnici). Zaslišane priče so potrdile, da je tožnik veliko svojega delovnega časa (včasih tudi po več dni skupaj) delal v avtopralnici, zraven pa je opravljal tudi delo skladiščnika. Ni bistvenega pomena, da se zaslišane priče niso znale natančno opredeliti do tega, koliko časa je tožnik delal kot pralec vozil in koliko časa kot skladiščnik, saj tega od njih niti ni bilo mogoče pričakovati. Pomembno je, da iz njihovih izpovedb izhaja, da je tožnik očitno veliko časa delal kot pralec vozil. To izhaja tudi iz v pritožbi tožene stranke povzetih izpovedb prič.

Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik ves čas delovnega razmerja pri različnih delodajalcih v času od 1. 7. 1995 do 16. 1. 2012 opravljal delo pralca vozil in po potrebi tudi druga opravila, da je delo ves čas opravljal v isti poslovni hiši na istem naslovu, da je tožnik (enako kot tudi drugi zaposleni) opravljal tudi delo pri gospodarskih družbah, pri katerih (še) ni bil zaposlen ter da formalna sprememba delodajalca in sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi na tožnikovo delo (in tudi ne na delo drugih zaposlenih) praktično ni vplivala, so podane okoliščine, ki kažejo na obstoj dejanske delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do višje odpravnine, kot je tista, ki mu je bila s strani tožene stranke izplačane za dve leti (formalne) delovne dobe, je zato pravilna, saj je za ugotovitev dolžine delovne dobe in posledično izračun višine odpravnine potrebno šteti delovnopravno kontinuiteto od 1. 7. 1995 do 16. 1. 2012. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Glej na primer sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 231/2009 z dne 22. 9. 2009, sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 293/2008 z dne 24. 5. 2010, sodbo in sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 791/2005 z dne 19. 1. 2006.