Jedro

Dokazno breme o okoliščinah, ki utemeljujejo dodelitev izjemne BPP, je na strani prosilca za BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v socialnih sporih, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodijo pod opr. št. V Ps 395/2008, V Ps 420/2008, V Ps 504/2008, V Ps 505/2008 in V Ps 1477/2011. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnik upokojen in je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje prejel 2.388,45 EUR pokojnine. Povprečni mesečni prihodek tožnika v zadnjem tromesečju je tako znašal 796,15 EUR in je presegal povprečni dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, kar trenutno predstavlja znesek 530,44 EUR. Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v 8. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih in trenutno znaša 265,22 EUR. Ker tožnik z višino lastnega dohodka presega limit za odobritev BPP (prvi in drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP), se organ ni spuščal v presojo vrednosti drugega tožnikovega premoženja.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi navaja, da je tožena stranka nepravilno zavrnila njegovo prošnjo za nujno ali izjemno brezplačno pravno pomoč. Izpolnjevanje pogojev je toženi stranki znano že 15 let, zato bi morala tožena stranka pred svojo odločitvijo uporabiti drugi odstavek 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in zaprošeni izjemni brezplačni pravni pomoči ugoditi. Po takem dejanskem stanju pa izpodbijana odločba po določbi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZUP celo nična. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu socialnemu organu za BPP oziroma napadeno odločbo razveljavi in jo ustrezno spremeni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo na podlagi 3. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrže, saj tožena stranka ni procesno legitimirana za vložitev te tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ni sledilo tožbenemu ugovoru, da bi moralo tožbo zavreči, ker tožeča stranka ni procesno legitimirana za vložitev tega spora. Tožbo je kot stalni skrbnik A.A. vložil B.B. Tako iz tožbenih navedb kakor tudi iz izpodbijanega akta in upravnega spisa izhaja, da se zadeva nanaša na A.A. Ker gre v zadevi za nesporno dejstvo, da je B.B. stalni skrbnik A.A., se tožba po presoji sodišča ne more šteti za tožbo B.B., temveč za tožbo njegovega varovanca. Cilj, ki ga zasleduje 3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zato ne ustreza temu primeru in tej situaciji.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerim je organ utemeljil zavrnitev tožnikove prošnje za BPP. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih v celoti ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Organ je pravilno presodil okoliščino, da tožnik prejema pokojnino in da ta znaša v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje 2.288,45 EUR. To pa je tudi po presoji sodišča znesek, ki presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Organ je pravilno presodil, da dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka trenutno predstavlja 530,44 EUR, to svojo odločitev pa je pravilno oprl na določbo 8. člena ZSVarPre.

Glede izjemne brezplačne pravne pomoči sodišče navaja: Po prvem odstavku 22. člena ZBPP se BPP lahko dodeli tudi, če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z njegovim zdravstvenem stanjem, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki bremenijo njega oziroma družino, ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti.

Sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov ugotavlja, da tožnik ni z ničemer izkazal, da so mu zaradi zdravstvenih razlogov nastali stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z upravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje in so potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali njegove druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Dokazno breme je namreč na strani prosilca za BPP. Tožnik tudi ni izkazal, da se ne bi po svoji krivdi znašel v nevzdržni finančni stiski. Tožnik bi tudi to okoliščino v prošnji moral izkazati. Vseh, za odločitev pomembnih dejstev, pa kot povedano ni izkazal niti v prošnji za BPP niti v tožbi. Navajal je zgolj pavšalne navedbe, ki pa za presojo upravičenosti do izjemne BPP ne zadostujejo.

Sodišče je zato tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.