Jedro

Navedbe tožene stranke o tem, da sta s pokojnim K.Š. pridobila skupno premoženje na podlagi zakona, sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili, ker sta kljub ugotovitvi, da je K.Š. po letu 1980 pogosto zahajal k toženki in z njo živel, ugotovili, da je obstajala zakonska zveza K.Š. s prvotožnico in ker je poleg obstoja zakonske zveze obstajala tudi življenjska skupnost med ženo in možem, je to nedvomno zadržek za nastanek pravnih posledic po 12. členu ZZZDR.

Sklicevanje na razpolaganje K.Š. s premoženjem oziroma s svojim deležem na tem premoženju in pridobitve lastninske pravice toženke na podlagi pravnega posla ne more biti uspešno, ker je toženka dosegla prenos lastninske pravice nase na podlagi pravnega posla, ki ni veljaven. V konkretnem primeru, v katerem je bil izvršen prenos lastninske pravice na toženko na podlagi sporazuma K.Š. in toženke na podlagi neresnične pravne podlage in s tem na podlagi nedopustne podlage pogodbe (kavze), je podan dejanski stan za uporabo 52. člena ZOR, po katerem je nična pogodba, ki je sklenjena brez ustrezne podlage ali na podlagi nedopustne podlage.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je zapis o razdružitvi skupnega premoženja z dne 3.8.1992 ničen. Poleg tega je ugotovilo, da je parc. št. 1685/2 počitniška hišica 32 m2 in pašnik 477 m2, vpisana v vl. št. 1219 k.o..., skupno premoženje A. Š. in pok. K. Š. in je delež vsakega od njiju polovica. Zato je odločilo, da mora toženka v 15 dneh izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vknjižila lastninska pravica na tožnico in na pok. K. Š.. S tako sodbo se ni strinjala tožena stranka, ki je vložila pritožbo, toda sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Nato je tožena stranka vložila revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ki se uporablja v zvezi s 498. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99). Predlaga ugoditev reviziji in spremembo izpodbijanih sodb ali njuno razveljavitev. V reviziji pojasnjuje verodostojnost svoje izpovedi in se spušča v dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje ter podaja lastno dokazno oceno.

Revizijsko sodišče teh navedb ne povzema, ker po tretjem odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To je tudi razumljivo, saj je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti zaradi poenotenja sodne prakse o pomembnih vprašanjih procesnega in materialnega prava. Dejansko stanje je ugotovilo in ocenilo sodišče prve stopnje in če tako dokazno oceno potrdi še sodišče druge stopnje, zadošča. Revizija navaja, češ da je sodišče kršilo 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP. Graja je splošna in - razen graje dokazne ocene - ne pojasni konkretnih pomanjkljivosti, zaradi katerih ne bi bilo mogoče preizkusiti sodbe. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava pa navaja, da je bilo skupno premoženje zakoncev Š. lahko kvečjemu gola parcela ob njenem nakupu v letu 1974, čeprav je parcelo kupil K. Š. in v zemljiški knjigi vpisal lastninsko pravico samo na svoje ime. Gradnja hiše ni bila zahtevna, saj gre za leseno kočo, ki je nastala z lastnim delom graditeljev in s cenenimi materiali. Toženka je izkazala lastno fizično delo in prispevek pri materialu. V razmerju do K. Š. in do njegove družine je bila res v kočljivem položaju, toda po letu 1980 je imenovani živel pri njej v Ljubljani. Ob takem dejanskem stanju bi bilo po 51. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št.14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 in 82/94) lahko skupno premoženje samo zemljišče. Ker pa sta nato hišo zgradila toženka in K. Š., je po 25. členu Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90) pridobila lastninsko pravico toženka, ker je gradila na tujem svetu v soglasju z zemljiškoknjižnim lastnikom.

Pokojni K. Š. ji je tudi priznal lastninsko pravico na objektu in na zemljišču, ko je razpolagal s svojim deležem. Revidentka poudarja tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo in ker K. Š. vsaj od let-a 1980 ni več živel pri svoji ženi (torej več kot 10 let pred sklenitvijo pogodbe), bi ta lahko zahtevala ureditev zemljiškoknjižnega stanja, če bi štela, da je lastnica hiše. Po 390. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki so o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, ker revidentka ni pojasnila konkretnih pomanjkljivosti, zaradi katerih ne bi bilo mogoče preizkusiti sodbe. Zato je revizijsko sodišče, ki s preizkusom izpodbijanih sodb ni imelo težav, preizkusilo izpodbijano sodbo samo iz razlogov, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti. Ker ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po 386. členu ZPP, revizijski razlog bistvenih kršitev pravdnega postopka ni podan.

Tudi materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. ZTLR v 20. členu predpisuje, da je mogoče pridobiti lastninsko pravico na nepremičnini po samem zakonu, na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Navedbe tožene stranke o tem, da sta s pokojnim K. Š. pridobila skupno premoženje na podlagi zakona, sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili, ker sta kljub ugotovitvi, da je K. Š. po letu 1980 pogosto zahajal k toženki in z njo živel, ugotovili, da je obstajala zakonska zveza K. Š. s prvotožnico in je, ne glede nato, da je poleg obstoja zakonske zveze obstajala tudi življenjska skupnost med ženo in možem, to nedvomno zadržek za nastanek pravnih posledic po 12. členu ZZZDR.

Poleg tega sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da sta prva tožnica in K. Š. kupila sporno parcelo leta 1974 z denarjem iz skupnega premoženja, ne glede na to, da se je v zemljiški knjigi vpisal samo mož. Tožena stranka se v reviziji sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, toda ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je toženka vedela za njegovo ženo in družino in ker v reviziji sama priznava, da je bila zaradi tega v kočljivem položaju, ni mogla biti dobroverna in se ni mogla in ni smela zanesti na zemljiškoknjižne podatke. Zato je izvajanje tožene stranke, češ da je na podlagi določb ZTLR z dovoljenim zidanjem na tujem svetu pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, zmotno, ker ni imela dovoljenja prvotožnice, ki je bila prav tako skupna lastnica, torej nerazdelna lastnica zemljišča in vikenda, ki ga je družina gradila; in ker je vikend gradila tudi žena K. Š. s sinovoma.

Tudi revizijsko sklicevanje na razpolaganje K. Š. s premoženjem oziroma s svojim deležem na tem premoženju in pridobitev lastninske pravice toženke na podlagi pravnega posla, ne more biti uspešno, ker je toženka dosegla prenos lastninske pravice nase na podlagi pravnega posla, ki ni veljaven. Po določilih ZTLR je sicer mogoče pridobiti lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, toda ta mora biti sklenjen v skladu s predpisi Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Ta zakon zahteva, da morajo biti podani za veljaven nastanek pravnega posla naslednji elementi: prava volja pogodbenih strank, dovoljen predmet pogodbe in njegova pravna podlaga, sposobnost pogodbenih strank in predpisana obličnost. V konkretnem primeru, v katerem je bil izvršen prenos lastninske pravice na toženko na podlagi sporazuma K. Š. in toženke na podlagi neresnične pravne podlage in s tem na podlagi nedopustne podlage pogodbe (kavze), je podan dejanski stan za uporabo 52. člena ZOR, po katerem je nična pogodba, ki je sklenjena brez ustrezne podlage ali na podlagi nedopustne podlage. V konkretnem primeru je bila pogodba o razdružitvi skupnega premoženja, ki je bila sklenjena pred Okrajnim sodiščem v Radovljici dne 20.11.1992 povsem brez podlage, saj med toženko in K. Š. ni mogla obstajati izvenzakonska skupnost, ki bi imela enake posledice kot zakonska zveza, ker je bil K. Š. poročen. Pravne posledice, ki bi nastajale na podlagi več življenjskih skupnosti med moškim in žensko, v našem pravnem redu niso predvidene in so prepovedane. Torej gre tudi za posledice po 103. členu ZOR, ki na splošno določa ničnost pogodbe.

Tako se izkaže, da sta nižji sodišči pravilno uporabili tudi materialno pravo in da v reviziji očitane kršitve niso podane. Glede na to je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.