Jedro

Izrek sklepa, s katerim zemljiškoknjižno sodišče dovoli vpis, mora obsegati tudi navedbo listin, ki so podlaga za vpis.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru L.B. proti sklepu zemljiškoknjižne referentke z dne 19.4.2007, Dn št. 1, s katerim je bilo odločeno, da se njegov predlog za vknjižbo stvarne služnosti zavrne. Ob ponovnem obravnavanju zadeve (prvi sklep z dne 11.4.2008, s katerim je bil ugovor zavrnjen, je bil s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12.6.2008 razveljavljen in zadeva vrnjena v ponovno odločanje) je ugotovilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz 148. (in drugega odstavka 150. ter 40.) člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), zato je vpis dovolilo.

Proti taki odločitvi se pritožuje nasprotni udeleženec S.Š. po pooblaščencu. V pritožbi povdarja, da mora sklep o vpisu med drugim obsegati tudi navedbo listin, ki so podlaga za vpis. V konkretnem primeru izpodbijani sklep te navedbe nima, temveč se le v delu, ki se nanaša na podatke o „vsebini pravice – dodatni vpis“, omenja sodno poravnavo z dne 22.10.1932, kar pa ne zadošča. V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo formalnosti postopka, v katerem je pomembno, katere listine so bile podlaga za dovoljeni vpis. Ker v konkretnem primeru teh listin ni navedenih, gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Poleg tega sodna poravnava iz leta 1932, ki je bila podlaga zemljiškoknjižnemu predlogu, ni ustrezna listina, na podlagi katere bi bil mogoč vpis pravice v zemljiško knjigo, saj listina ni opremljena s klavzulo pravnomočnosti, poleg tega pa gre le za overjen prepis prepisa poravnave. Na sami sodni poravnavi tudi ni podpisov pravnih prednikov pritožnika in predlagatelja.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi prehodne določbe iz prve alineje 2. točke prvega odstavka 91. člena ZZK-1C (Ur.l. RS, št. 25/11) je potrebno v obravnavani zadevi (ker je višje sodišče pred 1. majem 2011 razveljavilo prvi sklep, s katerim je bilo odločeno o vpisu, nov sklep pa je bil izdan po prvem maju 2011), uporabiti ZZK-1, kot je bil dopolnjen in spremenjen z novelo C. Sicer pa je tako v prejšnjem kot sedaj veljavnem 152. členu ZZK-1 določeno, da mora izrek sklepa, s katerim zemljiškoknjižno sodišče dovoli vpis, obsegati tudi navedbo listin, ki so podlaga za vpis. V konkretnem primeru, kot utemeljeno opozarja pritožba, izpodbijani sklep navedbe te listine ne vsebuje. Poleg tega se je pred prvostopenjskim sodiščem pokazalo kot sporno, ali sta udeleženca tega postopka L.B. in S.Š. pravna naslednika skleniteljev sodne poravnave iz leta 1932, M.K. in A.B., saj je bil poglavitni ugovor nasprotnega udeleženca v postopku, da njega poravnava ne zavezuje. V zvezi s tem je v izpodbijanem sklepu prvostopenjsko sodišče obrazložilo le, da je „ob vpogledu v zemljiško knjigo“ ugotovilo, da se je leta 1962 lastninska pravica z M.K. prenesla v korist „pravnega prednika S.Š. do celote“. Taka obrazložitev je pomanjkljiva in dvoumna. Če se je namreč lastninska pravica prenesla leta 1962 šele v korist pritožnikovega pravnega prednika, je potrebno obrazložiti tudi pravno nasledstvo pritožnika. Subjektivne meje pravnomočnosti (sodne odločbe oz. poravnave), ki zahtevajo istovetnost pravdnih strank, učinkujejo tudi proti pravnim naslednikom, to je proti dedičem, vendar v obravnavanem primeru to pravno nasledstvo ni obrazloženo. Pravilnosti izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče je že zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pri ponovnem obravnavanju ugovora bo moralo prvostopenjsko sodišče, če bo ugovor znova zavrnilo, oblikovati izrek sklepa v skladu s 152. členom ZZK-1, odločitev pa obrazložiti tako, da bo možen preizkus njene pravilnosti.