Jedro

V postopku revizije je mogoče pravne učinke pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, ki za realizacijo ne potrebuje izvršitve (kot je to v obravnavanem primeru), preprečiti z izdajo ureditvene začasne odredbe. Med te sodna praksa uvršča tudi ureditev spornega pravnega razmerja z zadržanjem izvršitve upravnega akta, ki je predmet upravnega spora. To pa z začasno odredbo predlaga tudi revidentka.

Da bi s predlagano začasno odredbo uspela, pa bi morala izkazati tudi temeljni pogoj za njeno izdajo, to je nastanek težko popravljive škode, ki ji bo nastala, če predlagana začasna odredba ne bo izdana. Izkazati bi torej morala konkretno škodo in tudi, da je ta škoda težko popravljiva. Tega revidentka s pavšalno in neizkazano navedbo o visokih stroških upravljanja in nizki prodajni ceni lokalov ni izkazala.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Slovenj Gradec, št. 02132-639/2015-2 z dne 10. 6. 2015. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil o vpisu sprememb v kataster stavb, med drugim tudi o delitvi, ukinitvi, spremembi dejanske rabe in spremembi površine tam navedenih delov stavbe št. 657-1991 v etažni lastnini. Pritožbo tožnice zoper prvostopenjski akt je pritožbeni organ zavrnil z odločbo št. 3532-69/2015-4 MHŠ z dne 24. 3. 2016. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 20/2017-4 z dne 7. 2. 2018 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali upravnik stavbe v etažni lastnini v postopku vpisa sprememb skupnih delov stavb v kataster stavb potrebuje posebno soglasje etažnih lastnikov. V tem okviru je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo in zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1. 3. V zahtevi za izdajo začasne odredbe predlaga, naj sodišče do odločitve o reviziji odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, ker naj bi ta bistveno posegel v finančni položaj manjšinskih etažnih lastnikov pri delitvi stroškov upravljanja, obratovanja, vzdrževanja, rezervnega sklada in drugih stroškov stavbe. Navaja, da se zaradi visokih stroškov manjšinski lastniki počutijo kot najemniki, da je veliko lokalov praznih, prodajna cena pa je nizka. V dokaz se sklicuje na priložen dopis z dne 16. 2. 2018, v katerem eden od ostalih etažnih lastnikov ugotavlja, da so stroški ogrevanja štiri krat višji kot v Ljubljani, in na račun za mesec marec 2016, ki ga ne prilaga. Navaja še, da je na pravnomočno sodbo upravnega sodišča vezano nepravdno sodišče v zadevi N 133/2017, ki je 6. 12. 2017 zaključilo narok in bo pri določitvi solastniških deležev in ključa delitve stroškov upoštevalo podatke o površinah in rabi, kot so določeni v pravnomočnem izpodbijanem upravnem aktu. V dokaz prilaga zapisnik o naroku v nepravdni zadevi N 133/2014 pred Okrajnim sodiščem v Mariboru.

4. V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe upravnik stavbe navaja, da je upravni akt že izvršen, ter da revidentka zelo hudih posledic izpodbijanega akta ni izkazala, zato predlaga njeno zavrnitev.

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, in sicer, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

7. V postopku revizije je mogoče pravne učinke pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, ki za realizacijo ne potrebuje izvršitve (kot je to v obravnavanem primeru), preprečiti z izdajo ureditvene začasne odredbe. Med te sodna praksa uvršča tudi ureditev spornega pravnega razmerja z zadržanjem izvršitve upravnega akta, ki je predmet upravnega spora.1 Prav to z začasno odredbo predlaga tudi revidentka.

8. Da bi s predlagano začasno odredbo uspela, pa bi morala izkazati tudi temeljni pogoj za njeno izdajo, to je nastanek težko popravljive škode, ki ji bo nastala, če predlagana začasna odredba ne bo izdana. Izkazati bi torej morala konkretno škodo in tudi, da je ta škoda težko popravljiva. Namen začasne odredbe je namreč preprečiti, da morebitni strankin kasnejši uspeh v revizijskem postopku zaradi že nastale škode zanjo ne bo brez pomena, ker npr. ne bi mogla doseči vzpostavitve prejšnjega stanja. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop že zaradi narave postopka, še zlasti pa je tak pristop utemeljen v revizijskem postopku, ko je o sporu že pravnomočno odločeno. Zato mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjetnost nastanka in obseg škode ter njeno težko popravljivost, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa, da se prepreči nastanek težko popravljive škode.

9. Tega revidentka s pavšalno in neizkazano navedbo o visokih stroških upravljanja in nizki prodajni ceni lokalov ni izkazala. Revidentka tudi ne navaja, da v primeru uspeha v revizijskem postopku ne bi mogla doseči spremembe vpisa v kataster stavb in spremembe delitve stroškov upravljanja. Ker težko popravljiva škoda, ki bi zahtevala izdajo predlagane začasne odredbe, očitno ni izkazana, Vrhovno sodišče tudi ni ugotavljalo, ali je upravni akt, katerega zadržanje je revidentka predlagala, že izvršen, kot to trdi stranka z interesom.

10. Težko popravljive škode revidentka ni izkazala niti s sklicevanjem na nepravdni postopek. Navedbe, da je nepravdno sodišče vezano na pravnomočno sodbo upravnega sodišča in s tem na izpodbijani akt ter, da naj bi pri določitvi solastniških deležev in ključa delitve stroškov upoštevalo podatke o površinah in rabi, kot so določeni v izpodbijanem upravnem aktu, namreč niso navedbe o konkretni škodi in konkretne škode ne izkazujejo. Tudi sicer vezanost nepravdnega sodišča na predhodno rešeno vprašanje v upravnem postopku ne pomeni izvršitve upravne odločbe po Zakonu o splošnem upravnem postopku. Začasna ureditev stanja z odložitvijo izvršitve upravnega akta tudi ne posega v pravnomočnost izpodbijanega akta. To pomeni, da revidentka s predlagano začasno ureditvijo stanja niti ne more doseči želenega učinka v drugem sodnem postopku, tudi če upravni akt še ne bi bil izvršen.

11. Ker revidentka temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, ni izkazala, je Vrhovno sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 70/2016 z dne 23. 3. 2016.