Jedro

Formalna pravila v zvezi z dokazno močjo dokazov oz. posamezne vrste dokaznega gradiva niso predpisana. Je pa splošno znano, da so izpovedi prič velikokrat manj zanesljiv dokaz kot materialni dokazi; na eni strani zaradi težav pri zaznavanju in zaradi subjektivnega zaznavanja, po drugi strani pa zaradi časovne oddaljenosti podajanja njihovih izpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj služnosti na služečem zemljišču parc. št. 415 k. o. X – v korist parc. št. 417/1, 417/2 in 417/5, vse k. o. X služnost hoje in vožnje z vsemi vozili, v korist parc. št. 421/1 k. o. X pa služnost hoje in vožnje s kmetijskimi stroji – po obstoječi asfaltni, 3 m široki poti, katere traso je opisalo, vrisana pa je tudi v skici, ki je sestavni del sodbe (I. točka izreka sodbe). Zahtevek za ugotovitev služnosti vožnje z vsemi vozili v korist parc. št. 421/1 k. o. X je zavrnjena (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnikoma v višini 572,62 EUR.

2. Pritožuje se toženec. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da je sodišče sledilo zgolj izpovedim po tožeči stranki predlaganih prič, glede po toženi stranki predlaganih prič pa je ugotovljeno, da izpovedujejo za obdobje pred 6.9.1985. Graja stališče, da so za obdobje po letu 1985 nelogične njihove izpovedi o zgolj občasnih vožnjah za potrebe dovoza gnoja ob predhodnem dovoljenju tožnikovega deda oz. očeta. Opozarja, da zapisnik z dne 6.9.1985, ki ga sodišče šteje za ključen dokaz, ni javna listina v smislu, da se šteje za resnično, kar je v njem navedeno. Zapis v 5. točki bi bilo mogoče šteti za pogodbo o ustanovitvi služnosti, vendar táko pogodbo lahko sklenejo samo vsi lastniki služečih in gospodujočih zemljišč. Podpisi bi morali biti overjeni na sodišču, zato pogodba že iz tega razloga ne bi mogla biti veljavna. Je pa ta dogovor sporen tudi iz razloga, ker ga niso podpisali vsi lastniki služečih zemljišč. Lastnica parc. št. 23 k. o. X je bila v času zapisa in podpisa zapisnika tudi toženčeva mati M. G. in ne le toženčev oče, ki je zapisnik podpisal. Razen tega je tak dogovor mogoče preklicati in se ga ne držati. Tako ni povsem jasno in logično, kot zmotno ugotavlja sodišče, da po 6.9.1985 ni bilo več potrebe pot tem, da bi tožnika spraševala za pot. Za zmotno označuje ugotovitev, da se zapisnik nanaša ravno na vtoževano pot. Lahko bi se nanašal tudi zgolj na dostop do parc. št. 421/1 k. o. X. V zapisniku namreč ni navedeno, za dostop do katerih nepremičnin naj bi se dogovor sklenil. Glede na izpovedi številnih prič, katerih zaslišanje je predlagal, in glede na vsebino dne 9.6.1983 sklenjene sodne poravnave opr. št. N 80/82, bi lahko šlo kvečjemu za podaljšek poti, ki je bila delno dogovorjena že v poravnavi. Opozarja, da so priče, katerih zaslišanje je predlagala tožeča stranka, z njo v bližnjem sorodstvenem razmerju. Meni, da bi sodišče moralo pokloniti vero pričam, ki jih je predlagala tožena stranka ali prepričljiveje obrazložiti dokaze. Sklicevanje zgolj na zapisnik ne zadošča. Dejstvo, da se je za uporabo poti spraševalo in da sta bila tožnika (pred njima pa njuni predniki) s strani toženca (pred njim pa s strani njegovih prednikov) vedno opozarjana na prepoved voženj, so potrdili: J. P., A. Z., I. N., F. K., A. G., M. K. in S. J. Opozarja tudi na možnost dostopa z druge, zgornje strani in po naknadno nasuti poti na vrtu. Naknadno nasutje ravno v času podpisovanja zapisnika tudi kaže na to, da po vtoževani poti niso bile dovoljene neomejene vožnje brez vprašanja. V nasprotnem primeru toženca ne bi imela razloga za dodatno izdelovanje poti.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da resničnosti zapisnika z dne 6.9.1985 pritožnik do sedaj ni zanikal, prav tako ni zatrjeval, da bi ta zapisnik morala podpisati tudi njegova mati. Povzema vsebino dogovora, vsebovanega v zapisniku z dne 6.9.1985, pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP). Formalna pravila v zvezi z dokazno močjo dokazov oz. posamezne vrste dokaznega gradiva niso predpisana. Je pa splošno znano, da so izpovedi prič velikokrat manj zanesljiv dokaz kot materialni dokazi; na eni strani zaradi težav pri zaznavanju in zaradi subjektivnega zaznavanja, po drugi strani pa zaradi časovne oddaljenosti podajanja njihovih izpovedi. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je zapisnik z dne 6.9.1985 odločilen dokaz. V njem zapisan dogovor o pravici vožnje po obstoječi poti, potekajoči po parc. št. 388, severo-zahodnem delu parc. št. 417/2 in jugo-vzhodnem delu parc. št. 23 (sedaj parc. št. 415), vse k. o. X, sta podpisala pravna prednika obeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da po 6.9.1985 ni bilo več razloga za to, da bi pravni predniki tožeče stranke iskali dovoljenje za uporabo poti.

6. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izpovedi prič, ki so izpovedovale o iskanju dovoljenja za uporabo poti. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitve, da se njihove izpovedi – glede na sklenjeni dogovor o uporabi poti – lahko nanašajo le na čas pred letom 1985; ali pa so njihove izpovedi o iskanju dovoljenja nezanesljive. Z iskanjem soglasja za vožnjo so bile zgolj posredno seznanjene. Nihče ni izpovedoval o tem, da bi bil prisoten, ko naj bi tožnika oz. njuni pravni predniki tudi po letu 1985 prosili za vožnjo po služnostni poti. O okoliščinah posredovanja teh prošenj priče niso izpovedovale, nekatere od njih pa tudi dejstev, ki so jim bila ob zaslišanju predstavljena, niso znale pojasniti. Npr. F. K. stare fotografije, na kateri je vidna kolovozna pot, ni komentiral, sam pa je o uporabi poti izpovedal tako, da kolovoz ne bi mogel nastati. I. N. je izpovedoval izključno o dovoljenju za uporabo poti, ko pa je bil vprašan o ostalih okoliščinah, ni znal ničesar pojasniti. Dejstvo, da je bila pot, ki se od služnostne poti odcepi, dobro vidna že v letu 1990, zanika verodostojnost izpovedi zgoraj navedenih prič. Vidnost poti v letu 1990 je ugotovljena na osnovi fotografij, torej tudi listinskih dokazov, ki jim ni mogoče odrekati verodostojnosti (fotografiji A4 in B3). Pritožba izpostavlja zgolj dejstvo, da so priče J. P., A. Z., I. N., F. K., A. G., M. K. in S. J. izpovedale o opozarjanju na prepoved voženj in da se je za uporabo poti spraševalo, njihovih konkretnih izpovedi pa ne povzema. Kot že rečeno, njihove abstraktne trditve, brez navedbe konkretnih dogodkov in okoliščin v zvezi s prepovedmi in prošnjami, so neprepričljive.

7. Pritožbeno sodišče nima pomislekov, da so podpisniki geodetskega zapisnika obravnavali oz. govorili o pravici voženj po trasi, ki je sporna v tem postopku in v korist vseh tam ležečih zemljišč tožnikovega pravnega prednika. Prvostopenjsko sodišče je ta zaključek razumljivo in logično argumentiralo v 6. točki obrazložitve, na katero se pritožbeno sodišče sklicuje in z njo v celoti soglaša. Če bi bila predmet dogovora uporaba poti, glede katere je bila dve leti pred tem sklenjena sodna poravnava, bi se A. G. in S. Š., ki sta sodno poravnavo sklenila, do nje nedvomno opredelila in bi bila ta poravnava v geodetskem zapisniku nedvomno omenjena. O tem, da se sodna poravnava nanaša na potek služnostne poti v nadaljevanju obravnavne poti, so potrdile tudi nekatere priče, posebno prepričljivo M. B. 8. Ali je zapisnik geodetske uprave treba šteti za javno listino ali ne, je povsem nepomembno, ker nobena od strank ne oporeka verodostojnosti oz. resničnosti tistega, kar zapisnik vsebuje (zapisanega); pravdni stranki si vsebino zapisanega zgolj različno razlagata. Obe stranki torej pritrjujeta resničnosti tistega, kar zapisnik vsebuje, različno pa si razlagata v peti točki vsebovan dogovor. S pomočjo objektivnih dokazov – geodetskih podatkov (skice, katastrski podatki), zemljiškoknjižnih podatkov (izpiski iz zemljiške knjige), ogleda, starih fotografij – je ugotovljeno, da so podpisniki dogovorili pravico voženj ravno po služnostni poti. S temi listinskimi dokazi so skladne tudi izpovedi številnih prič, ki jih ravno zato, ker vsebini listinskih dokazov pritrjujejo, sodišče utemeljeno šteje za verodostojne. Ni mogoče spregledati, da so nekatere od prič izpovedale, da zapisnika ne poznajo in ob soočenju z njim razumno in logično reagirale. Dejstvo, da so izpovedi po tožniku predlaganih prič skladne z listinskimi dokazi, je razlog, da jih sodišče prve stopnje ocenjuje za verodostojne. To, da so nekatere od njih v sorodstvenem razmerju s tožnikom, terja previdnost pri ocenjevanju njihovih izpovedi, ni pa mogoče slediti pritožbi, ki jim zaradi sorodstvenega razmerja odreka vsakršno dokazno moč.

9. Pritožbena trditev, da je pogodba o ustanovitvi služnostne pravice dvostranski posel in služnost ne more biti pravno veljavno ustanovljena, če pri pogodbi ne sodelujejo vsi solastniki služečega zemljišča, je točna. Pritožnik pa spregleda, da ustanovitve služnostne pravice na pogodbeni podlagi, niti zavezovalnega posla, ki bi bil podlaga za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo, tožeča stranka ne zatrjuje in sodišče táke vsebine dogovoru, vsebovanemu v zapisniku, ni pripisalo. Vsebina 5. točke geodetskega zapisnika potrjuje zgolj to, da je toženčev oče, ki je bil takrat (so)lastnik služečega zemljišča parc. št. 23 (sedaj 415) k. o. X z uporabo obravnavne služnostne poti – tudi za potrebe tožnikovih zemljišč – soglašal. Pritožbeno opozorilo, da zapisnika ni podpisala toženčeva mati, ki je bila tedaj solastnica služečega zemljišča, in da zapisnik ni overjen, je zato povsem nepomembno.

10. Tudi podatek, da obravnavana služnostna pot ni edini dostop do tožnikovih nepremičnin, za odločitev ni pomemben. Tožnika sta logično in razumljivo pojasnila, zakaj kljub temu, da imata neposreden dostop na javno pot, uporabljata tudi služnostno pot. O tem, da naj bi se ravno v času podpisovanja zapisnika nadeloval nov dostop na javno (čez vrt) in o obstoju te poti, niso vedele izpovedovati niti vse priče, ki jih je predlagala tožena stranka, tožnika in njuni domači pa so za nasipanje terena prepričljivo podali drug razlog.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).