Jedro

Zgolj trditev, da bo tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala škoda, ne da bi izkazal, da jo bo težko popraviti, ne zadošča za odložitev izvršitve izpodbijanega akta. Vložnik mora sam navesti okoliščine, ki omogočajo presojo o tem, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva in nepopravljiva. S splošno znanimi dejstvi ni mogoče utemeljevati možnosti nastanka težko popravljive škode, kar je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Varstvo zakonitosti je tudi po presoji sorazmernosti med morebitno škodo, ki bi utegnila tožniku nastati, v prednosti in je to varstvo v javnem interesu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik predlagal začasno odložitev izvršitve odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 1.3.2006, na podlagi katere je bilo med drugim odrejeno, da mora v roku 3 dni po dokončnosti odločbe predložiti vozniško dovoljenje, izdano 11.5.2004 pri tej upravni enoti. Ker tožnik ni navedel pravne podlage, na kateri utemeljuje svoje zahtevo za izdajo začasne odredbe, je sodišče presodilo, da iz vsebine zahteve izhaja, da predlaga odložitev izvršitve izpodbijanega akta tožene stranke do pravnomočne odločitve o tem upravnem sporu po določbi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je presodilo, da razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe ne izkazujejo, da bi mu nastala zaradi izvršitve te odločbe težko popravljiva škoda, kar je zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe. Pri odločitvi je sodišče tudi upoštevalo prizadetost javne koristi, saj je v javnem interesu varovanje načela pravne države.

Tožnik v pritožbi izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in meni, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljil s podanimi splošno znanimi dejstvi. Napačna je ugotovitev sodišča, da ni izkazal obstoja težko popravljive škode, ki bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta in tudi, da bi bila izdaja začasne odredbe v nasprotju z dolžnostjo varovanja načela pravne države. Predlog je utemeljil s splošno znanimi dejstvi. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za to odločitev navedlo tudi pravilne in prepričljive razloge. Zgolj trditev, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala škoda, ne da bi izkazal, da bi jo težko popravil, ne zadošča za odložitev izvršitve izpodbijanega akta. Vložnik mora sam navesti okoliščine, ki omogočajo presojo o tem, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva in nepopravljiva. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče pravilno utemeljilo, da teh okoliščin ni izkazal in da bi odložitev izvršitve upravnega akta nasprotovala načelu pravne države. S splošno znanimi dejstvi ni mogoče utemeljevati možnosti nastanka težko popravljive škode, kar je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Varstvo zakonitosti je tudi po presoji sorazmernosti med morebitno škodo, ki bi utegnila tožniku nastati, v prednosti in je to varstvo v javnem interesu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo navedeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (člen 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1).