Jedro

Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, so tožniki po prenehanju pridržanja samovoljno zapustili azilni dom in njihovo prebivališče ni več znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnikov, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela. Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. Če bo kasneje ugotovila, kje se tožniki nahajajo, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi tožnikov ugodilo in sklep toženke št. 2142-3955/2021/7 (1222-02) z dne 17. 12. 2021 odpravilo (I. točka izreka). Z navedenim sklepom je toženka odločila, da se tožnike pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) na prostore azilnega doma v Ljubljani, in sicer od 17. 12. 2021 od 11:20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma do takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico. Skupaj z odpravo navedenega sklepa je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da nemudoma po prejemu izpodbijane sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo preneha izvajati ukrep pridržanja tožnikov v azilnem domu (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zavrne. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pooblaščenka tožnikov je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Iz dopisa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov z dne 1. 2. 2022 (ki ga je sodišče prve stopnje med pritožbenim postopkom odstopilo Vrhovnemu sodišču) izhaja, da so tožniki 4. 1. 2022 ob 08.02 uri samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso več vrnili, zaradi česar so bili naslednji dan izpisani iz tamkajšnjih evidenc, naslov njihovega trenutnega bivališča pa ni poznan. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožnico pozvalo, naj izkaže pravni interes za vloženo pritožbo.

5. Pritožnica je na poziv Vrhovnega sodišča odgovorila 8. 3. 2022, in sicer navaja, da izkazuje pravni interes za odločanje o pritožbi, saj je sodna praksa Upravnega sodišča Republike Slovenije v zvezi z ukrepi omejitve gibanja precej neenotna, posledično pa je pritožnica pogosto v negotovosti glede izrekanja takšnih ukrepov.

6. Pritožba ni dovoljena.

7. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

8. Pravni interes za pritožbo pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da si s tem izboljša pravni položaj. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej, glede na konkretne okoliščine posamezne zadeve.

9. Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju),2 kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, so tožniki po prenehanju pridržanja samovoljno zapustili azilni dom in njihovo prebivališče ni več znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnikov, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela.3 Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. Če bo kasneje ugotovila, kje se tožniki nahajajo, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo.

10. Pritožnica tudi ne more utemeljiti pravnega interesa s splošnimi in nekonkretiziranimi navedbami, da je odločitev v tej zadevi pomembna zaradi neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje. Pritožba je redno pravno sredstvo, ki je namenjeno presoji pravilnosti in zakonitosti posamezne odločbe sodišča prve stopnje in zato pravni interes za odločanje v njej ni odvisen od vprašanja morebitne neenotnosti sodne prakse v zadevah, kot je obravnavana.4

11. Ker pritožbe ni zavrglo že sodišče prve stopnje, jo je zavrgel sodnik poročevalec na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 72/2018 z dne 9. 5. 2018. 3 V tem smislu glej tudi J. Zobec v: L. Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem (3. knjiga), Ljubljana: Uradni list RS, GV Založba 2009, str. 361. 4 Skladno s sistemsko ureditvijo je pravno sredstvo, o katerem odloča Vrhovno sodišče, ki je namenjeno zagotovitvi enotne sodne prakse, revizija (367. a člen ZPP).