Jedro

Po določbah ZUP je pritožba dovoljena samo zoper odločbo, to je akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke (prvi odstavek 229. člena ZUP), ter zoper tiste sklepe, zoper katere je to izrecno določeno (prvi odstavek 258. člena ZUP). Zoper opomin, ki ni nič od zgoraj navedenega, torej pritožba ni dovoljena, zato je odločitev, da se ta kot neutemeljena zavrže, pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) kot prvostopenjski organ pritožbo tožnika, vloženo zoper opomin FURS št. DT 4293-2870/2019-3 z dne 30. 10. 2019 kot nedovoljeno zavrgel. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je opomin št. DT 4293-2870/2019-3 z dne 30. 10. 2019 poziv davčnemu zavezancu A. A. k prostovoljni izpolnitvi davčne obveznosti, pred uvedbo postopka davčne izvršbe. Pritožba zoper opomin ni upravni akt in se z njim tudi ne odloča o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato ga je prvostopenjski organ zavrgel. 2. Po pritožbi tožnika je drugostopenjski organ pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je pravica do pritožbe ustavna pravica vsakega posameznika in da se s pravico do pritožbe zoper opomin razčisti pravno in dejansko stanje, saj lahko v posameznem primeru z izdanim sklepom o izvršbi nastane nepopravljiva škoda, je drugostopenjski organ pojasnil, da opomin pred začetkom davčne izvršbe nima lastnosti upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s pritožbo.

3. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu v skladu s 27. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja razloge, da v postopku za izdajo upravnega akta zakon, izdan za izvrševanje javnih pooblastil ni bi pravilno uporabljen, dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma iz ugotovljenih dejstev je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Navaja, da opomin pred izvršbo, ki se nanaša na nepravnomočno in neizvršljivo tujo odločbo je odločba državnega organa, ki se nanaša na tožnika, iz odločbe pa izhajajo domnevne obveznosti tožnika, z izpodbijano odločbo pa državni organ prisiljuje tožnika k takojšnjemu plačilu domnevnih obveznosti, saj mu bo sicer državni organ zarubil njegovo premoženje in to takoj pred vložitvijo pritožbe zoper sklep o izvršbi, saj po Zakonu o davčnem postopku pritožba ne zadrži izvršitve. Davčni organ v posredovanem opominu navaja, da naj bi davčna izvršba temeljila na izvršilnem naslovu. Davčni organ v opominu niti ne navaja kdaj naj bi tuja odločba postala izvršljiva in pravnomočna in bila priznana s strani slovenskega sodišča. Tožnik namreč ni prejel nobene odločbe s strani Republike Avstrije in nima s tujo davčno upravo nobene zveze in mu tudi ni znano na kateri podlagi naj bi tuj davčni organ obračunaval dajatve. Opomin pred izvršbo se torej glasi na napačno osebo, saj z omenjenim izvršilnim naslovom nima nobene povezave. S strani Republike Avstrije pa tožniku ni bila posredovana nobena odločba, zato opomin nima pravne podlage v pravnomočni in izvršljivi odločbi Republike Avstrije. Iz opomina tudi ni natančno in nedvoumno razvidno za kakšen dolg naj bi šlo oziroma od kod je upnik dobil znesek, ki ga terja, saj je kot je obrazloženo po višini neskladen, zato tožnik toženo stranko poziva naj obrazloži kaj po vsebini predstavlja označeni izvršilni naslov. Tožnik prav tako ugovarja zastaranje. Sodišče v postopku priznanja odločbe pristojnega organa države izdaje presoja le zastaranje izvršitev sankcije po domačem pravu, saj pri tem izhaja iz načela zaupanja in vzajemnega priznavanja. Ker bi za odločanje o storilčevi odgovornosti za prekršek bil pristojen prekrškovni organ, ta pa bi glede na omejitev iz 52. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) storilcu lahko za vsak prekršek določil le najnižjo predpisano globo po ZP-1. 4. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve organa prve in organa druge stopnje. Predlaga sodišču, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

5. V predmetni zadevi je sodišče odločalo po sodnici posameznici na podlagi sprejete odločitve Upravnega sodišča RS s sklepom, opr. št. II U 195/2020 z dne 18. 1. 2023. Senat je presodil, da so izpolnjeni pogoji po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za odločanje po sodnici posameznici, saj gre za enostavno dejansko in pravno stanje.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev prvostopnega organa, da se tožnikova pritožba zoper opomin Finančne uprave RS št. DT 4937-2890/2019-3 z dne 30. 10. 2019 na podlagi 240. člena ZUP zavrže, ker to ni upravni akt. Po presoji sodišča je takšna odločitev pravilna.

8. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je davčni organ pred izdajo sklepa o davčni izvršbi tožniku poslal opomin, s katerim ga je pozval k plačilu dolga. Zakon (ne Zakon o davčnem postopku - v nadaljevanju ZDavP-2 - ne ZUP) takšnega opomina ne predvideva in se z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, po vsebini pa predstavlja način poslovanja davčnega organa, katerega namen je strankam omogočiti plačilo zapadlih dolgov brez posledic, ki jih prinaša davčna izvršba.

9. Po določbah ZUP je pritožba dovoljena samo zoper odločbo, to je akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke (prvi odstavek 229. člena ZUP), ter zoper tiste sklepe, zoper katere je to izrecno določeno (prvi odstavek 258. člena ZUP). Zoper opomin, ki ni nič od zgoraj navedenega, torej pritožba ni dovoljena, zato je odločitev, da se ta kot neutemeljena zavrže, pravilna.

10. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami, s katerimi meri na nestrinjanje s tem, da dolguje zgoraj navedeni znesek, ne more biti uspešna. Pri tem zatrjuje, da v opominu naveden dolg na podlagi tuje odločbe, ne obstoji in glede tega očita tako vsebinske kot procesne napake. Predmet presoje v tem upravnem sporu ni obstoj predmetnega dolga, ampak narava opomina, s katerim je bil tožnik opomnjen na to, da dolg obstaja. Ker je bila tožnikova pritožba zavržena iz procesnih razlogov, so v tem postopku neupoštevne tudi vse ostale tožbene navedbe, ki zatrjujejo vsebinske oziroma procesne nepravilnosti v postopku.

11. Glede sklicevanja tožeče stranke na pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS pa sodišče pojasnjuje, da ta zagotavlja pravico do pravnega sredstva proti odločbam državnih organov, s katerimi ti odločajo pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih oseb. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, s predmetnim opominom ni bilo odločeno o tožnikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, ampak je bil tožnik o tem le obveščen. Če in ko bo davčni organ o tem izdal sklep o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2), bodo zoper njega tožniku na voljo tudi z ZDavP-2 določena pravna sredstva (157. člen ZDavP-2). Iz istih razlogov v tem upravnem sporu tudi o ugovoru zastaranja ni mogoče odločati.

12. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

13. Odločilno vprašanje v tej zadevi je vprašanje pravilne uporabe procesnih določb ZDavP-2 in ZUP. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 je zato sodišče odločilo izven naroka.

14. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.