Jedro

Zgolj dejstvo obstoja nekaterih skupnih prostorov (vhod, predprostor, WC) ne pomeni, da gre za eno samo stanovanje, zlasti upoštevaje odločbi, iz katerih izhaja, da gre za dve ločeni stanovanjski enoti, ki sta bili dodeljeni dvema uporabnikoma. Nobenega dvoma sicer ni, da je tožnica s hčerkama obe stanovanjski enoti vse od leta 1980 uporabljala kot eno stanovanje. Vendar pa takšna samovoljna preureditev prostorov ne more povzročiti izboljšanja njenega pravnega položaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s izpodbijano sodbo razsodilo, da je drugotožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo za stanovanje v kletnih prostorih stanovanjske hiše na naslovu B... 7 v L..., št. 1, sestavljeno iz ene sobe (20,33 m2), ene kuhinje (12,13 m2), ene kopalnice (2,16 m2), enega WC-ja (1,66 m2) in ene predsobe (6,18 m2) ter kleti (3,75 m2), v skupni izmeri 46,21 m2 za kupnino 240.963,13 SIT, pri čemer bo tožeča stranka drugotoženi stranki navedeno kupnino plačala v roku 60 dni po sklenitvi pogodbe, takšno pogodbo pa je drugotožena stranka dolžna skleniti v 15 dneh, sicer bo pogodbo nadomestila sodba. Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko tožena stranka vknjižila kot lastnica stanovanja po predpisih o etažni lastnini v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je sodišče kot neutemeljen zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Zoper zavrnilni del sodbe se je po odvetniku pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je tožnica vložila tožbo na odkup enega samega stanovanja, saj gre za stanovanje, ki v naravi predstavlja eno samo stanovanjsko enoto z enim straniščem, eno kopalnico, eno kuhinjo, eno predsobo, enim kabinetom in dvema sobama. Čeprav je navedeno stanovanje formalno v stanovanjskih odločbah opredeljeno kot dve stanovanjski enoti, je zaradi navedenega tožnica vložila tožbo na odkup enega samega stanovanja. O tem bi se sodišče lahko prepričalo tudi z ogledom na kraju samem. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi obeh odločb z dne 31.10.1970, s katerima je bilo s strani podjetja A... V... p.o. Jožici Z. oddano v podpritličju stanovanjske hiše v L..., B... 7, enosobno stanovanje v skupni neto stanovanjski površini 40,00 m2, Jožetu Š. pa enosobno stanovanje v skupni neto stanovanjski površini 37,00 m2, in na podlagi izpovedbe tožnice in pričevanj obeh njenih hčera, iz katerih skladno izhaja, da se je tožnica najprej vselila v stanovanje površine 40,00 m2 leta 1975, po izselitvi Jožeta Š. leta 1980 pa sta hčerki zasedli tudi drugo stanovanje, pri čemer pa so že pred izselitvijo Jožeta Š. skupno uporabljali predsobo in WC, pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru ne gre za eno stanovanjsko enoto, kakor to zmotno zatrjuje pritožba, temveč za dve stanovanjski enoti. Po določilu 1. odst. 4. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82, v nadaljevanju ZSR) se za stanovanje šteje skupina prostorov, namenjenih za stanovanje, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben vhod. Vprašanje, ali so določeni prostori stanovanje, pa je treba presojati glede na dejanske stanovanjske razmere kraja, način gradnje, način razpolaganja s prostori in tudi starost stavbe, ne pa glede na normative sodobne graditve stanovanj. Kakor to izhaja iz zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja, sta bili predmetni stanovanjski enoti zgrajeni leta 1935. Dejstvo obstoja nekaterih skupnih prostorov (vhod, predprostor, WC) tako, zlasti upoštevaje citirani odločbi z dne 31.10.1970, iz katerih izhaja, da gre za dve ločeni stanovanjski enoti, ki sta bili dodeljeni dvema uporabnikoma, ne pomeni, da gre za eno samo stanovanje. Glede na takšne ugotovitve izvedba dokaza z ogledom na kraju samem ni bila potrebna. Nobenega dvoma sicer ni, da je tožnica s hčerkama obe stanovanjski enoti vse od leta 1980 uporabljala kot eno stanovanje. Vendar pa takšna samovoljna preureditev prostorov ne more povzročiti izboljšanja njenega pravnega položaja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ravnalo, ko je glede na določilo 12. člena ZSR, ki določa, da sme imeti občan stanovanjsko pravico le na enem stanovanju, tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo le glede odkupa stanovanja št. 1 v skupni izmeri 46,21 m2, zavrnilo pa tožbeni zahtevek glede odkupa stanovanja št. 1a. Določilo 2. odst. 50. člena ZSR sicer določa, da določbe o izpraznitvi stanovanja v primeru nezakonite vselitve v stanovanje ni mogoče izdelati, če sta pretekli dve leti od vselitve v stanovanje, kar posledično pomeni, da se status nezakonito vseljene osebe po preteku dveh let izenači z imetnikom stanovanjske pravice, vendar v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče, upoštevaje citirani 12. člen ZSR, ugotavlja, da tožničina protipravna vselitev v stanovanjsko enoto 1a na naslovu B... 7 v L... ne more imeti opisanih pravnih posledic. Ker tožnica na predmetnem stanovanju v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS 18/91 in spremembe, v nadaljevanju SZ), to je 19.10.1991, ni imela statusa imetnice stanovanjske pravice, ji drugotožena stranka po določilu 117. člena SZ tudi ni dolžna predmetnega stanovanja prodati. Ker zatrjevani pritožbeni razlog ni podan, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo morebitnih kršitev, na katere sklado z določilom 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99, v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je po določilu 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.