Jedro

Ni pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki pri vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi loči med terjatvami, ki so zapadle pred začetkom stečajnega postopka, in tistimi, ki so zapadle po začetku stečajnega postopka.

V stečajnem postopku je treba obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obravnavati kot nove obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka.

Po določbi prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člen ZFPPIPP. Ta pa določa, da sodišče, če izločitvena pravica ni prerekana, v izreku sklepa o preizkusu terjatev ugotovi, da je izločitvena pravica priznana, in glede na vrsto izločitvene pravice naloži stečajnemu dolžniku, da upniku izroči premoženje, ki je predmet izločitvene pravice (tožbeni zahtevek in odločitev sodišča morata vsebovati enako, kot bi bila vsebina odločitve stečajnega sodišča o izločitveni pravici, če ta ne bi bila prerekana). Ker je bila pritožnica s sklepom stečajnega sodišča napotena na vložitev tožbe s takim zahtevkom, sodišče tega dela zahtevka ne bi smelo zavreči iz razloga pomanjkanja pravnega interesa, ker je bil izločitveni (pravilno zahtevek na vračilo stvari) zavrnjen

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep in sodba se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) zavrglo tožbo na (I.1) ugotovitev obstoja vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb; (I.2) ugotovitev obstoja lastninske pravice na točno določenih stvareh in (II.) zavrnilo zahtevek na plačilo terjatev iz naslova vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb kot stroškov stečajnega postopka (603.530,70 EUR s pp; prvi odstavek); zahtevek na izročitev premičnih stvari (vrnitveni zahtevek po 92. členu SPZ kot izločitveni zahtevek; drugi odstavek); stroškovni zahtevek za pravdne stroške tožeče stranke (tretji odstavek) in (III.) tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka prvo tožene stranke.

2. Tožeča stranka se je zoper odločitev pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in odločitev spremeni ali odločitev sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila, le po izteku roka je v sodni spis vložila odločitev Vrhovnega sodišča III Ips 95/2015 z dne 25. 10. 2016. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Stranki (tožeča stranka kot lizingodajalec in prvo tožena stranka kot lizingojemalec) sta sklenili pet pogodb o finančnem lizingu premičnin, ki so navedene v tožbenih naracijah (v nadaljevanju Pogodbe). Pogodbe so bile sklenjene za 84 mesecev, po 84 mesecih je zapadel zadnji, odkupni obrok, ki je enak prejšnjim. Vmes so mesečno redno zapadali v plačilo obroki v enaki višini. S plačilom zadnjega obroka (ob pogoju, da so poravnane vse obveznosti lizingojemalca) bi lahko lizingojemalec izkoristil opcijo odkupa predmeta lizinga in s takim plačilom prejel predmet lizinga v last. Lizingodajalec se je v Pogodbah zavezal, da bo po plačilu zadnjega obroka izdal listino, primerno za prenos lastninske pravice. Zahtevek za plačilo do začetka stečaja že zapadlih obrokov s pripadki v višini 603.530,70 EUR je tožeča stranka opredelila kot plačilo stroškov stečajnega postopka. Tožeča stranka je izhajala iz naslednje trditvene podlage: Pogodbe so vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, od katerih prvo tožena stranka v stečajnem postopku ni odstopila. Prvo tožena stranka obrokov ni plačala, zato ni nastopilo odkupno upravičenje, tožeča stranka pa posledično na prvo toženo stranko ni prenesla lastninske pravice. Ker vsaka od strank obveznosti delno ni izpolnila, zahteva plačilo neplačanih obrokov kot plačilo stroškov stečajnega postopka (v smislu 2. točke tretjega odstavka 355. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; ZFPPIPP). Hkrati vlaga izločitveni zahtevek, ker je lastnica stvari in ima izločitveno pravico.

Tožena stranka se je branila, da ne gre za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ker je lastninska pravica na premičninah že prešla na prvo toženo stranko, in sicer na podlagi 8. in 16. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Premičnine so bile vgrajene v bioplinarno in to že leta 2008, kar je bistveno pred začetkom stečajnega postopka nad prvo toženo stranko. Tožeča stranka nima nobenega izpolnitvenega ravnanja po Pogodbah. Sicer pa je kumuliranje denarnega in izločitvenega zahtevka nevzdržno. Če tožeča stranka meni, da so Pogodbe še vedno veljavne, in celo zahteva, da se jih izpolnjuje, ne more biti utemeljen zahtevek za izročitev predmeta pogodbe v njeno posest. Zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice pa sploh nima podlage v ZFPPIPP.

Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka denarno terjatev priglasila v stečajnem postopku in da ji je bila priznana, vendar tožeča stranka navaja, da je hkrati tudi navedla, da gre za strošek stečajnega postopka, ker najprej vztraja, da gre za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Med strankama tudi ni sporno, da od Pogodb ne tožeča ne prvo tožena stranka nista odstopili.

6. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali gre pri vtoževani terjatvi za terjatev iz vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb, ker se je postavilo na stališče, da četudi bi šlo za terjatev iz takih pogodb, so zapadle pred začetkom stečajnega postopka in torej ne gre za stroške stečajnega postopka; končno je bila tožeči stranki ta terjatev tudi priznana in bo poplačana kot upnik v stečajnem postopku (7. in 8. točka razlogov). Posledično je (II. točka prvi odstavek izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 603.530,70 EUR s pp in zavrglo vmesni ugotovitveni zahtevek na obstoj tega razmerja (I. 1. točka izreka izpodbijane sodbe).

7. Tožeča stranka je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje grajala (zatrjuje zmotno uporabo 265. člena ZFPPIPP). Navaja, da pri vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi ni razlike med obveznostmi, zapadlimi pred ali po začetku stečajnega postopka. Vse se poplačajo kot strošek stečajnega postopka. Primeroma se sklicuje na stališča pravne teorije (dr. Nina Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2008, stran 193) in sodno prakso (VSL sodba I Cpg 124/2012 z dne 4. 4. 2012 in z njo v zvezi sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 52/2012 z dne 10. 12. 2013). Hkrati meni, da gre za tako pogodbo, saj pogodbo o finančnem lizingu tako pravna teorija (Prelič, S.: Nekateri učinki stečajnega postopka na pogodbo o leasingu, Podjetje in delo, 5/1997) kot tudi sodna praksa sodišč prve stopnje (sklepa St 317/2012 z dne 10. 5. 2012 in St 1973/2012 z dne 12. 12. 2012) obravnavata kot vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo.

8. Višje sodišče se strinja s pritožbeno grajo, da ni pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki pri vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi loči med terjatvami, ki so zapadle pred začetkom stečajnega postopka, in tistimi, ki so zapadle po začetku stečajnega postopka. Po določbi 2. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP izpolnitve obveznosti na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe po drugem odstavku 265. člena ZFPPIPP predstavljajo občasne stroške stečajnega postopka. Ta pa določa, da mora stečajni dolžnik svojo obveznost do upnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe izpolniti v skladu s to pogodbo in po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov stečajnega postopka, razen če uresniči odstopno pravico v skladu s 267. členom ZFPPIPP. V stečajnem postopku je zato treba obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obravnavati kot nove obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka (poleg v pritožbi citiranih stališč pravne teorije in sodne prakse je tako stališče zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 81/2016 z dne 20. 9. 2016). Zato je vprašanje, ali tožeča stranka zahteva plačilo iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, pomembno vprašanje v tej zadevi. Pritožnica sicer v nadaljevanju navaja pravne argumente, zakaj je šteti Pogodbe za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, vendar višje sodišče tega v tej fazi ne more upoštevati. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostala vsebina pogodbenega razmerja nepojasnjena in je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Kakšno je pravno razmerje med tožečo stranko in prvo toženo stranko, bo moralo najprej presojati sodišče prve stopnje, zato višje sodišče na pritožbene argumente o obstoju vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb ne more odgovarjati. Zlasti to ni možno pri pogodbi o finančnem lizingu, ki je inominatna pogodba. Potrebna bo torej presoja pogodbenega razmerja v okviru trditvene podlage, pri tipizaciji pogodb o lizingu pa bo sodišče lahko izhajalo tudi iz značilnega pogodbenega interesa vsake od pogodbenih strank (primerjaj Pravni, ekonomsko-finančni, računovodski in prometnodavčni vidiki finančnega lizinga, Podjetje in delo, 5/1997).

9. Posledično je višje sodišče pritožbi ugodilo in odločitev v izpodbijani I.1 in prvem odstavku II. točke razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Enako je odločilo glede izločitvenega zahtevka: ugotovitvenega (I.2 točka izreka) in izročitvenega (drugi odstavek II. točke izreka); posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških. Tožeča stranka je tožila na ugotovitev lastninske pravice na premičninah (1.2) in njihovo izročitev v roku 15 dni (drugi odstavek II. točke).

10. Tožeča stranka je zatrjevala, da je lastnica premičnine, katerih izločitvena pravica ji je bila v stečaju prerekana. Ne strinja se s stališčem prvo in drugo tožene stranke, da naj bi bile te stvari spojene z nepremičnino, s čimer naj bi na podlagi 8. in 16. člena SPZ zaradi spojitve z nepremičnino prenehala njena lastninska pravica. Bistvo vseh navedb je bilo, da gre za stroje, ki sicer služijo obratovanju bioplinarne, a se jih da odmontirati in so lahko prodani različnim kupcem. S tem v zvezi je predlagala sodnega izvedenca. Nikoli ni bila pogodbena volja strank taka, da bi bila lastninska pravica z vgradnjo v bioelektrarno prenesena na lizingojemalca, temveč je bila taka, da ta ostane lizingodajalcu v zavarovanje obveznosti do plačila lizing obrokov (vključno z zadnjim - odkupnim obrokom). Bistvo finančnega lizinga je financiranje.

11. Tožena stranka se je branila z dvema ugovoroma. Lastninskim (peremptornim) ugovorom, s katerim je ugovarjala, da je sama lastnica stvari. Navajala je, da tožeča stranka zaradi spojitve z nepremičnino ni več lastnica predmetov Pogodb. To se je zgodilo že v letu 2008, torej bistveno pred začetkom stečaja. Predmeti so bili naročeni in narejeni prav z namenom vgradnje in delovanja bioelektrarne. Drugi ugovor, ki ga je tožena stranka uveljavljala podredno temu, je bil dilatorne (odložne) narave. Tožena stranka je navajala, da Pogodbe niso vzajemno neizpolnjene, ker je tožeča stranka svojo obveznost že izpolnila (prvo tožena stranka je lastnica stvari zaradi spojitve z nepremičnino). Če pa Pogodbe niso bile vzajemno izpolnjene (ker do prenosa lastninske pravice še ni prišlo), potem ne more tožeča stranka zahtevati izročitve, ker obstoji veljavna pravna podlaga za posest stvari po prvo toženi stranki. Oba zahtevka (na plačilo vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodba in hkrati izločitveni zahtevek) ne moreta biti hkrati utemeljena in je taka kumulacija zahtevkov nevzdržna.

12. Sodišče prve stopnje je vrnitveni zahtevek (92. člen SPZ) zavrnilo, ker je ocenilo, da ni bil sklepčen. S peremptornim ugovorom se ni ukvarjalo, ker je ugotovilo, da že iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da obstoji dilatorni ugovorni razlog (glej 11. in 12. točko obrazložitve). Izhajalo je iz nespornega stanja, da so bili vsi predmeti prvo toženi stranki dani na podlagi Pogodb, za uporabo se je prvo tožena stranka zavezala plačati lizing obroke; po izteku tudi odkupni obrok. Na tej podlagi je prvo tožena stranka upravičena do posesti stvari na podlagi Pogodb, katerih veljavnost tožeča stranka priznava in hkrati terja vzajemno izpolnitev in ne navaja, da bi od njih odstopila (tega tudi upravitelj ni storil).

13. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da je res trdila, da so Pogodbe veljavne, vendar je hkrati trdila, da prvo tožena stranka nima pravice do posesti, ker lizing pogodb ne izpolnjuje in, kar je še pomembnejše, ker jih ne priznava. Tožena stranka teh trditev ni prerekala, še več, niti sklicevala se ni na to, da naj bi imela pravico do posesti na podlagi Pogodb, saj je trdila, da Pogodbe niso več veljavne in jih ne priznava kot obstoječe pogodbe, ker je postala lastnica stvari zaradi spojitve. V tem delu pritožba očita sodišču, da je odločilo mimo trditvene podlage (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

14. Ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka ni zatrjevala, da naj bi imela pravico do posesti stvari na podlagi pogodb. To je tožena stranka navedla večkrat, nazadnje na primer drugo tožena stranka v predzadnjem odstavku druge pripravljalne vloge. Tudi prvo tožena stranka se je ves čas branila z argumentom nevzdržnosti kumulacije obeh zahtevkov. Očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka torej ni podana.

15. Tudi ne drži pritožbena navedba, da bi tožena stranka trdila, da Pogodbe niso več veljavne in jih ne priznava kot obstoječe pogodbe. Teh trditev v spisu ni. Če tožeča stranka to povezuje z ugovorom, da je prvo tožena stranka s spojitvijo postala lastnica stvari, še ne pomeni, da ne priznava obstoja Pogodb. Nasprotno. Iz vsebine njenih navedb in iz dejstva, da je bila denarna terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku priznana (sicer kot terjatev stečajnega upnika), izhaja, da obstoj Pogodb med strankami ni sporen. Sporno je le vprašanje njihove vzajemne neizpolnjenosti in s tem v zvezi pomen zatrjevanega predčasnega prehoda lastninske pravice (in ali je sploh do prehoda prešlo). Sicer pa ima sodišče prve stopnje prav. Če lizingodajalec vztraja v pogodbenem razmerju (nesporno je, da nobena od stranka od Pogodb ni odstopila), v spisu tudi ni podatkov, da prvo tožena stranka po začetku stečajnega postopka zapadlih obrokov ne plačuje (to je izrecno opozorilo sodišče prve stopnje, in to ni prerekano, višje sodišče pa dodaja, da je tožeča stranka v tožbi izrecno navedla, da bo v tem primeru razširila tožbo, pa je ni), potem je praviloma izključen vrnitveni zahtevek zaradi obstoja dilatornega ugovora, ne pa tudi ugotovitveni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice, ki je del izločitvenega zahtevka, če je bil vrnitveni zahtevek zavrnjen zaradi dilatornega ugovornega razloga.(1) Kljub temu je višje sodišče tudi v tem delu pritožbi ugodilo, kar je pojasnjeno v nadaljevanju.

16. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitev lastninske pravice na premičnih stvareh z razlogom, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za tožbo na ugotovitev obstoja lastninske pravice. Pri tem je izhajalo iz 181. člena ZPP.

17. Pritožnica navaja, je v tem delu vložila vmesni ugotovitveni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrglo, ne da bi se opredelilo do prejudicialnosti, zato je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi sicer bi bilo napačno zavrženje iz tega razloga, ker je očitno, da prvo in drugo tožena stranka lastninske pravice tožeče stranke ne priznavata. Poleg tega še navaja, da je bila tožeča stranka s takim zahtevkom (ugotovitev lastninske pravice in izločitev iz stečajne mase) napotena s sklepom stečajnega sodišča, zato ima pravni interes za vložitev take tožbe.

18. Po določbi prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP mora izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člen ZFPPIPP. Ta pa določa, da sodišče, če izločitvena pravica ni prerekana, v izreku sklepa o preizkusu terjatev ugotovi, da je izločitvena pravica priznana, in glede na vrsto izločitvene pravice naloži stečajnemu dolžniku, da upniku izroči premoženje, ki je predmet izločitvene pravice (tožbeni zahtevek in odločitev sodišča morata vsebovati enako, kot bi bila vsebina odločitve stečajnega sodišča o izločitveni pravici, če ta ne bi bila prerekana; glej tudi stališče Nine Plavšak v zgoraj naveden delu, stran 242). Ker je bila pritožnica s sklepom stečajnega sodišča napotena na vložitev tožbe s takim zahtevkom, ima pritožnica prav, da sodišče tega dela zahtevka ne bi smelo zavreči iz razloga pomanjkanja pravnega interesa, ker je bil izločitveni (pravilno zahtevek na vračilo stvari) zavrnjen. Sodišče je v tem delu napačno uporabilo določbo 181. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 310. člena ZFPPIPP, zato je višje sodišče odločitev v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi sicer ima pritožnica prav, da bi že zatrjevanje o obstoju lastninske pravice in negacija le-te s strani tožene stranka zadoščala za vložitev ugotovitvene tožbe iz 181. člena ZPP. V tem delu bo treba odgovoriti tudi na peremptorne ugovore tožene stranke.

19. Ker pa sta oba zahtevka (ugotovitveni in vrnitveni) v tej zadevi v bistvenem povezana v izločitvenem zahtevku, povezana pa sta tudi v nosilnem (in neodgovorjenem) razlogu, s katerim je tožena stranka nasprotovala izločitvenemu zahtevku in denarnemu zahtevku ter vmesno ugotovitvenemu zahtevku (glej tudi razloge v 11. in 15. točki te obrazložitve), je višje sodišče na pritožbo razveljavilo odločitev o izločitvenem zahtevku v celoti. Napotila višjega sodišča glede novega sojenja izhajajo iz celotne obrazložitve.

20. Odločitev višjega sodišča temelji na 355. členu ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej stališče nemške pravne teorije v S. Prelič, Nekateri učinki stečajnega postopka na pogodbo o leasingu, stran 606: ... Glede na lastninsko pravico, ki jo ima dajalec lizinga na predmetu lizinga, gre dajalcu lizinga izločitvena pravica na predmetu lizinga. Tudi v tem primeru pa mora biti varovano opcijsko upravičenje jemalca lizinga, tako da izločitveni upnik ne more zahtevati takojšnje izročitve predmeta lizinga, ampak se izločitvena pravica začasno omeji le na ugotovitev dajalčeve lastninske pravice.