Jedro

Ob obravnavanju pritožbe se višje sodišče osredotoči le na zatrjevane kršitve in na kršitve, ki jih po 2. odstavku 350. člena ZPP preverja po uradni dolžnosti.

Osnovna predpostavka za uspešnost uveljavljanja izločitvene pravice je dejstvo, da je stvar oziroma pravica del stečajne mase. Čim pa terjatev ne obstaja, je že pojmovno nemogoče, da bi na njej imela tožeča stranka izločitveno pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 690,03 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na terjatvi tožene stranke do družbe B. d.o.o. in za povračilo pravdnih stroškov, (II.) tožeči stranki pa je naložilo v plačilo tudi stroške tožene stranke v višini 1.389,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka ima prav, ko navaja, da se tožeča stranka ne more sklicevati na dosedanje navedbe. Ob obravnavanju pritožbe se namreč višje sodišče osredotoči le na zatrjevane kršitve in na kršitve, ki jih po 2. odstavku 350. člena ZPP preverja po uradni dolžnosti (350. člen, 353. člen in 1. odstavek 360. člena ZPP).

6. Terjatev v višini 5.526,68 EUR, ki je bila priznana v stečajnem postopku, ni predmet obravnavane zadeve, zato so nepomembne morebitne zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, ali gre za pogojno ali nepogojno terjatev, in se višje sodišče s tem ni ukvarjalo, saj ni pomembno za njegovo odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP).

7. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je osnovna predpostavka za uspešnost uveljavljanja izločitvene pravice dejstvo, da je stvar oziroma pravica del stečajne mase (primerjaj 22. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju). Za obravnavani primer to torej pomeni, da mora biti terjatev tožene stranke do B. d.o.o. v stečajni masi tožene stranke. Tožeča stranka pa česa takega ni dokazala. Terjatev tožene stranke do družbe B. d.o.o. ni bila več del premoženja tožene stranke že od takrat, ko jo je ta odstopila tožeči stranki in o tem obvestila dolžnika. Ugotavljanje, za kakšen odstop terjatve je šlo, je del uporabe materialnega prava, zato se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo tudi s tem vprašanjem. Ne glede na to, ali je bila obravnavana cesijska pogodba izpodbojna ali ne, pa je neizpodbijano tudi dejstvo, da je družba B. d.o.o. terjatev plačala že toženi stranki. To pa pomeni, da je tudi v tem primeru jasno, da tožena stranka nima nikakršne terjatve do te družbe. Čim pa terjatev ne obstaja (ne glede na to, ali je bila odstopljena tožeči stranki in zato ni del stečajne mase ali pa je pogodba izpodbojna in je bilo zato pravilno izvršeno plačilo toženi stranki), je že pojmovno nemogoče, da bi na njej imela tožeča stranka izločitveno pravico, kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo.

8. Glede na v prejšnji točki navedeno obrazložitev je tudi nepomembno, ali je tožena stranka prejela izpolnitev od B. Tudi če je prišlo do kršitve cesijske pogodbe, to na obstoj izločitvene pravice ne more vplivati. Iz tega razloga bi imela tožeča stranka lahko druge zahtevke (na primer obogatitvenega ali odškodninskega), ne more pa uveljavljati izločitvene pravice. Zato tudi ne obstaja nasprotje, kot ga zatrjuje tožeča stranka, s tem pa tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi ne napačna uporaba materialnega prava ali zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je pravilno osredotočilo le na dejstva, ki so pomembna za ugotavljanje, ali zatrjevana izločitvena pravica obstaja ali ne, kakega drugega zahtevka v zvezi s tem pa tožeča stranka ni uveljavljala. Ker morebitnega denarnega zahtevka do tožene stranke v višini 12.000,00 EUR ni uveljavljala (to bi morala storiti že v stečajnem postopku nad toženo stranko) in za kaj takega tudi ni bila napotena na vložitev ustrezne tožbe, to tudi ni bilo predmet obravnavane zadeve.

9. Izpodbijana sodba je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi 151. in 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa bo morala povrniti stroške tožene stranke z odgovorom na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu s specificiranim stroškovnikom.