Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se dolžnik ni ravnal po začasni odredbi, saj otroka, s katerim je imel stik, ni pripeljal na dom matere, zato je tudi kršil začasno odredbo, zaradi kršitve pa so nastopili pogoji iz 2. točke sklepa z dne 8. 10. 2014.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nasprotni udeleženec G. T. kršil obveznosti po sklepu o začasni odredbi tega sodišča z dne 8. 10. 2014, zato mora v roku 8 dni plačati denarno kazen v višini 500,00 EUR, ki je določena pod I/2 sklepa Okrožnega sodišča v Celju z dne 8. 10. 2014 in sicer na račun Okrožnega sodišča v Celju. V primeru neplačila se bo denarna kazen izterjala po uradni dolžnosti. Pod III. pa je odločilo, da se bo v primeru nadaljnjih kršitev obveznosti po sklepu o začasni odredbi nasprotnem udeležencu ponovno izreklo denarno kazen.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil nasprotni udeleženec, ki sodišču očita napačne zaključke in sicer, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe postopka (vsi pritožbeni razlogi iz 338. člena ZPP). Meni, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v nasprotju z izrekom izpodbijanega sklepa in da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 226. člena ZIZ v povezavi z 237. členom ZIZ. Kazen mu je bila izrečena šele z izpodbijanim sklepom in ne s sklepom o začasni odredbi. Namen izreka denarne kazni je prisiliti dolžnika k izpolnitvi obveznosti, ki jo razen njega ne more izpolniti nobena druga oseba. Sodišče je ugotovilo, da 14. 10. 2014 svoje hčerke ni izročil na domu matere, kar bi po začasni odredbi moral storiti, ampak jo je odpeljal na svoj dom in jo pripeljal 19. 10. 2014. To je storil prostovoljno, še preden mu je bil vročen predlog nasprotne udeleženke za izrek denarne kazni, ki ga je sprejel 27. 10. 2014. Zato takšna denarna kazen ni mogla vplivati na njegovo izpolnitev obveznosti. Ker je svojo obveznost izpolnil ne obstaja več zakonski razlog za izrek denarne kazni in je odločitev sodišča nepravilna. Ker je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep v celoti razveljavi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Predlagateljica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da vztraja pri vseh svojih navedbah in prereka dolžnikove navedbe o tem, da naj bi mu bila denarna kazen izrečena šele s sklepom z dne 18. 11. 2014, saj mu je bila izrečena že dne 8. 10. 2014. Ker nasprotni udeleženec takšne začasne odredbe ni spoštoval, je tudi sodišče utemeljeno izreklo denarno kazen. Zato predlaga, da se njegova pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik neutemeljeno v pritožbi navaja, da mu je bila denarna kazen izrečena šele s sedaj izpodbijanim sklepom. To ne drži. Sodišče prve stopnje je 8. oktobra 2014 s sklepom delno ugodilo predlogu upnice za izdajo začasne odredbe in delno spremenilo določene stike. V točki 2. sklepa pa je v skladu z določbami 227. v zvezi z 226. členom ZIZ izreklo denarno kazen, ki se bo izvršila, če dolžnik ne bo izpolnil obveznosti po sklepu o začasni odredbi. Zato dolžnikovo pravno naziranje o tem, da mu je bila denarna kazen izrečena šele s sedaj izpodbijanim sklepom ni utemeljeno. Drugi odstavek 226. člena ZIZ je jasen - sodišče izreče denarno kazen s sklepom o izvršbi, oziroma v tem primeru jo je izreklo s sklepom o začasni odredbi.

6. Sedaj izpodbijani sklep je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi tretjega odstavka 226. člena ZIZ in na podlagi četrtega odstavka tega člena, po katerem sodišče v primeru, da dolžnik ne plača denarne kazni prostovoljno, po uradni dolžnosti opravi izvršbo za izterjavo le te.

7. Pritožnik dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga je v sklepu obširno obrazložilo v točki 7 in 8, ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se dolžnik ni ravnal po začasni odredbi, saj otroka, s katerim je imel stik ni pripeljal na dom matere, zato je tudi kršil z začasno odredbo določene stike, zaradi kršitve pa so nastopili pogoji iz 2. točke sklepa z dne 8. 10. 2014. Pritožba dolžnika tako ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje ob nespornem dejanskem stanju pravilno uporabilo določbo 226. člena ZIZ. Zato je bilo potrebno pritožbo v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

8. Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu z določbo 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ sam nosi stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, tudi predlagateljica sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 155 v zvezi s 15. členom ZIZ).