Jedro

Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, "izkoristi" že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora.

Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da sta kljub spremembi tožbe pravna in dejanska podlaga zahtevka ostali isti. Tako bi bilo veliko bolj neekonomično, če bi morala tožeča stranka vložiti novo tožbo, povezano z novimi visokimi stroški, sodišče pa bi bilo obremenjeno z reševanjem zadeve popolnoma od začetka, čeprav sta v sedaj obravnavanem sporu pravdni stranki že podali obširne navedbe in predložili oziroma predlagali izvedbo številnih dokazov.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se sprememba tožbe dopusti.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sprememba tožbe ne dopusti.

2. Zoper sklep se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli spremembo tožbe. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožeči stranki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (1. odstavek 184. člena ZPP). Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (2. odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča (1. odstavek 185. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 16.6.2014 povišala tožbeni zahtevek, kar pomeni, da je spremenila tožbo. Svoj zahtevek iz naslova stroškov del, ki naj bi jih (zaradi nepopolne oziroma nepravilne izpolnitve gradbene pogodbe) namesto tožene stranke opravili drugi izvajalci, je namreč povečala za DDV, ki naj bi ga tudi plačala, prav tako pa ga je razširila v obrestnem delu, tako da zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od datuma plačila posameznega računa za omenjene stroške del (prvotno je zakonske zamudne obresti od zneskov po omenjenih računih zahtevala od vložitve tožbe dalje do plačila). Tožena stranka je takšni spremembi tožbe nasprotovala.

7. Glede na določbo 1. odstavka 185. člena ZPP mora sodišče prve stopnje oceniti, ali je kljub nasprotovanju tožene stranke smotrno, da se zaradi dokončne ureditve razmerij med pravdnima strankama dopusti obravnavanje po spremenjeni tožbi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dovolilo zato, ker je menilo, da ta sprememba ne bi v ničemer doprinesla k razrešitvi spornega razmerja med strankama.

8. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo pravnega standarda "smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankami". V tej določbi je uzakonjeno tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP, ki nalaga sodišču dolžnost, da si prizadeva, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, "izkoristi" že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bo morala v nasprotnem primeru tožeča stranka vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bo treba začeti vse od začetka. Zato je prav, da sodišče dovoli spremembo tožbe, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi.1 Po drugi strani pa je treba prav v interesu ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje tožbe proti volji tožene stranke takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave zveze. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za tak primer, saj je povišani tožbeni zahtevek povsem v zvezi s prvotnim tožbenim zahtevkom. Tožeča stranka namreč v pritožbi pravilno opozarja, da sta kljub spremembi tožbe pravna in dejanska podlaga zahtevka ostali isti. Tako bi bilo veliko bolj neekonomično, če bi morala tožeča stranka vložiti novo tožbo, povezano z novimi visokimi stroški, sodišče pa bi bilo obremenjeno z reševanjem zadeve popolnoma od začetka, čeprav sta v sedaj obravnavanem sporu pravdni stranki že podali obširne navedbe in predložili oziroma predlagali izvedbo številnih dokazov. Prav tako pa po oceni pritožbenega sodišča predmetni postopek z obravnavanjem po spremenjeni tožbi ne bo dolgotrajnejši, kot če bi sodišče zadevo končalo z obravnavo po prvotni tožbi.

9. Pritožbeno sodišče je po obrazloženem ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je spremembo tožbe dopustilo (3. točka 365. člena ZPP).

10. Glede na to, da so nastali pritožbeni stroški v zvezi z vmesnim procesnim sklepom, ki se nanaša na spremembo tožbe, bodo pritožbeni stroški delili usodo pravdnih stroškov (uspeha strank v postopku), zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pravdnih strank pridrži za končno odločbo (smiselna uporaba 2. odstavka 165. člena ZPP).

1 Podobno npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 1111/2016 z dne 27.10.2016 ter D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 2. knjiga, stran 205 in naslednje.