Jedro

V obravnavani zadevi je predlagana začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve, s katero naj bi bila tožencu zapovedana izročitev nepremičnine tožnici v neposredno (so)posest in souporabo. V primeru takšne začasne odredbe pa mora sklep o začasni odredbi vsebovati tudi določilo o denarni kazni za primer njene kršitve (drugi odstavek 226. člena ZIZ) .

Kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala, da ji tožena stranka v roku štirinajstih dni izroči v neposredno posest ter ji omogoči souporabo nepremičnin ID znak: parcela 29 in 30, obe k. o. ..., ter da se ji v bodoče prepove kakršnokoli ravnanje, ki bi pri tožeči stranki onemogočilo uporabo nepremičnin. V primeru kršitve teh obveznosti je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.000 EUR za vsakokratno kršitev obveznosti. Zavrnilo je tudi zahtevo tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna od dneva izdaje začasne odredbe plačevati mesečno uporabnino v višini 1.015,71 EUR, najkasneje do 20. dne v mesecu za tekoči mesec, pri čemer prva mesečna obveznost zapade v plačilo 20. 9. 2021, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke v delu, da se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev v predlogu navedenih nepremičnin ter da se ji prepove razpolaganje z denarnimi sredstvi v višini 293.516,47 EUR, na vseh transakcijskih računih, ki jih ima odprte pri organizacijah za plačilni promet v Republiki Sloveniji ali tujini. Organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima tožena stranka odprte transakcijske račune, pa se naloži, da to prepoved razpolaganja realizira z zadržanjem izplačila denarnih sredstev v višini 293.516,47 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožeča stranka, v nadaljevanju tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, varovanih v 2., 14., 22. in 33. členu Ustave RS, 6. in 14. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju EKČP in 1. členu prvega protokola EKČP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Meni, da je tožnica predlagala ustrezno sredstvo izvršbe, ki je v tem, da mora tožena stranka, v nadaljevanju toženec prepustiti tožnici neposredno posest na določenih nepremičninah. Nikjer ni določeno, da bi morala tožnica zatrjevati, da ji to omogoči z izročitvijo ključev itd. Če bi moral toženec narediti kip, ni nikjer določeno, da bi morala tožnica v predlogu za izvršbo predlagati vsako potezo toženca. Nadalje je pritožnica predlagala, da za primer, če toženec posesti nad točno določenimi nepremičninami tožnici ne bi izročil, ji je dolžan plačati 5.000 EUR za vsako kršitev obveznosti. Torej, če dolžnik ne bo izpolnil svoje obveznosti, ki jo lahko izpolni zgolj on, je dolžan tožnici plačati 5.000 EUR, kar je skladno z 226. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Neutemeljena je razlaga sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala možnosti vrnitve v prejšnje stanje za primer, če bi bil zahtevek o glavni stvari zavrnjen (tako imenovana reverzibilnost). Povsem jasno je, da uporaba stanovanja ne more voditi do nepopravljivih posledic, kar izhaja že iz samih okoliščin, ki jih je tožnica jasno izkazala. Sodišče mora na te okoliščine nato zgolj pravilno aplicirati materialno pravo, ki ga je dolžno poznati po uradni dolžnosti.

Popolnoma pravno zgrešena je tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa v 12. točki obrazložitve. Da lahko tožnica zahteva bodoče najemnine ali pa uporabnino v primeru, ko ni sklenjena najemna pogodba in nekdo uporablja njeno premoženje, je popolnoma jasno tudi vsakemu povprečno razumnemu človeku.

Toženec ne prepusti tožnici v souporabo njunega skupnega premoženja. Toženec večinoma posluje z gotovino, tako da tožnici povsem onemogoča vpogled v njegovo premoženje, posledično pa tudi vpogled nad prihodki, ki se stekajo na njegov račun iz naslova oddajanja skupnega premoženja. Toženec brez soglasja tožnice razpolaga s skupnim premoženjem, s tem, da ji onemogoča uporabo skupnega premoženja ob dejstvu, da ga v velikem deležu oddaja tudi v najem in tožnici onemogoča pridobivanje prihodkov iz skupnega premoženja, saj toženec te dohodke zadrži zase, pa čeprav so ti prihodki tudi skupno premoženje. V primeru razpolaganja toženca s skupnim premoženjem, tožnica na tem premoženju svoje lastninske pravice ne bo mogla uveljavljati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica z vrnitvenim zahtevkom od toženca zahteva vrnitev skupnih nepremičnin v posest in souporabo, z denarnim zahtevkom pa zahteva plačilo zapadle uporabnine v višini 204.016,47 EUR ter mesečno plačilo bodoče uporabnine glede na njen pripadajoči delež na skupnem premoženju. Hkrati z vložitvijo tožbe je podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

5. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločitev sodišča je pravilna.

6. V predmetni zadevi je tožnica predlagala izdajo ureditvene začasne odredbe, na podlagi katere ji bo toženec dolžan v roku štirinajstih dni izročiti v neposredno posest in ji omogočiti souporabo nepremičnin ID znak: parcela 29 in 30 obe k. o. ..., ter da se tožencu prepove kakršnokoli ravnanje, ki bi tožnici onemogočilo uporabo teh nepremičnin v bodoče, v primeru kršitev teh obveznosti pa bi bil toženec dolžan tožnici plačati 5.000 EUR za vsakokratno kršitev obveznosti.

7. Kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ), kot je to pravilno podučilo tožnico že sodišče prve stopnje. Za izdajo začasne odredbe mora predlagatelj predlagati tudi sredstvo izvršbe, s katerim se bo predlagana začasna odredba realizirala. Predlagana sredstva začasne odredbe pa morajo biti ustrezna. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predlagano sredstvo izvršbe ni ustrezno. V obravnavani zadevi je predlagana začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve, s katero naj bi bila tožencu zapovedana izročitev nepremičnine tožnici v neposredno (so)posest in souporabo. V primeru takšne začasne odredbe pa mora sklep o začasni odredbi vsebovati tudi določilo o denarni kazni za primer njene kršitve (drugi odstavek 226. člena ZIZ) . Vendar pa bistvo denarne kazni ni v obogatitvi tožnice, temveč je njen namen vplivati na voljo toženca, da izpolni obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Denarna kazen se namreč plača v korist proračuna in ne v korist tožnice, kot je to zmotno v predlogu predlagala tožnica in kar ponavlja še v pritožbi. Ker velja v izvršilnem postopku načelo stroge formalne legalitete, po katerem izvršilno sodišče upniku ne more prisoditi kaj drugega, kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako tudi ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti ter vanj posegati, je prvo sodišče predlog tožnice pravilno zavrnilo.

8. Nadalje je tožnica zahtevala izdajo začasne odredbe, po kateri ji bo toženec od dneva izdaje začasne odredbe dalje dolžan plačevati mesečno uporabnino v višini 1.015,71 EUR.

9. Pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve sta, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, in nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem. Oba pogoja morata biti podana kumulativno.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da verjetnost terjatve nezapadlih plačil uporabnine ni izkazana. Tožnica v pritožbi omalovažujoče navede, da je vsakemu povprečno razumnemu človeku jasno, da lahko zahteva plačilo bodoče najemnine ali uporabnine, če nekdo uporablja njeno premoženje, vendar je sama v zmoti. Uporabnino je mogoče zahtevati le za zneske, ki so zapadli do konca glavne obravnave, upoštevajoč časovne meje pravnomočnosti, kar jasno izhaja iz zakona (311. člen ZPP), teorije ter bogate sodne prakse.1

11. Tudi predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zneska 293.516,47 EUR ni utemeljen.

12. Kot je bilo že navedeno, izda sodišče začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, in nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, nevarnosti ni dolžan dokazovati. Trditveno in dokazno breme je na tožeči stranki, ki predlog za izdajo začasne odredbe podaja.

13. Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve.

14. Tožnica ni uspela z verjetnostjo izkazati, da je začasna odredba potrebna, ker obstaja nevarnost, da bo zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

15. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da prikrivanje višine najemnin, ki jih toženec pridobiva z oddajo skupnih nepremičnin, plačevanje z z gotovino in toženčevo netransparentno poslovanje, ne predstavlja aktivnega ravnanja v smeri onemogočanja uveljavitvi tožničine terjatve. Poleg tega tudi zatrjevanje tožnice, da toženec prikriva višino prejetih najemnin, ki jih dobiva od oddajanja skupnega premoženja, pravno ni odločilo, saj se višina uporabnine ugotavlja na podlagi hipotetične tržne najemnine. Pravica skupnega lastnika do uporabe namreč ni odvisna od tega, kako je tožnik sporne nepremičnine izkoriščal, saj je kot nedobroverni posestnik dolžan vrniti tudi tiste plodove ki jih je iz kakršnegakoli razloga opustil obrati (drugi odstavek 96. člena Stvarnopravnega zakonika).

16. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj na podlagi ravnanj toženca v času, ko sta bila s tožnico še v zakonski zvezi, ni mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati, da bo tudi v prihodnje deloval v smeri onemogočanja oziroma oteževanja uveljavitve morebitne bodoče tožničine terjatve. Ni nepomembna tudi okoliščina, da je tožnica tožbo vložila 1. 9. 2021, medtem, ko toženec več kot pet let po razpadu njune skupnosti ni poskušal odtujevati skupno premoženje, kar bi lahko kazalo na to, da bi bila tožnica onemogočena pri poplačilu vtoževane terjatve.

17. Tožnica dejstev in dokazov, ki opravičujejo uporabo določila tretjega odstavka 271. člena ZIZ ni zatrjevala.

18. Nenazadnje pa tožnica tudi ni zatrjevala, da bi razpolaganje z nepremičninami povzročilo toženčevo plačilno nesposobnost oziroma znatno otežilo realizacijo njene terjatve. Celo nasprotno. Po njenih navedbah premoženjsko stanje toženca zadostuje za poplačilo njene terjatve.

19. Odločitev sodišča je v vsakem posameznem primeru rezultat trditev in dokazov, ki jih stranki zatrjujeta, zato pritožnica s sklicevanjem na po njenih besedah identično zadevo z opr. št. VSL II Cp 1021/2014 z dne 9. 4. 2014 ne more doseči drugačne odločitve.

20. Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu odločilo na podlagi določb ZIZ, torej na podlagi materialnega prava, ki se uporablja pri odločanju o začasnih odredbah, in na katerega se je tožnica v postopku tudi sklicevala. Zato je neutemeljen očitek pritožbe, da izpodbijani sklep za tožnico predstavlja sklep presenečenja.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila materialnega prava in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

22. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbenimi navedbami tožnica izpodbijane odločitve ni omajala in pritožbenemu sodišču ni ponudila podlage za drugačno odločitev, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

23. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo, izdano v tem pravdnem postopku, v okviru katerega se o zavarovanju odloča. 1 Glej L. Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba in Uradni list 2009, stran 53, ter sodna praksa: sodba VSRS II Ips 393/2007,VSL sodba in sklep I Cp 3392/2015, VSL sodba I Cp 3111/2015, VSL sodba II Cp 3030/2016, VSL sodba I Cp 1776/2018 ter številne druge.