Jedro

Presoja običajnosti načina izpolnitve predstavlja pravni standard in kot tak ne more biti predmet dogovora med strankama.

Do zakonskih zamudnih obresti je tožeča stranka tako upravičena le od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, saj bo šele tedaj prišla v zamudo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v V. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek v višini 8.928,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila, tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.928,00 EUR od 20. 6. 2011 do poteka paricijskega roka pa se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: v I. točki izreka odločilo, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavi učinek poplačila tožene stranke, opravljen na podlagi asignacije z dne 31. 3. 2010 za znesek 2.748,00 EUR, v II. točki izreka odločilo, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavi učinek poplačila tožene stranke, opravljen na podlagi verižna kompenzacije z dne 3. 6. 2010 za znesek 3.503,12 EUR, v III. točki izreka odločilo, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavi učinek poplačila tožene stranke, opravljen na podlagi verižna kompenzacije z dne 26. 8. 2010 za znesek 964,93 EUR, v IV. točki izreka odločilo, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavi učinek poplačila tožene stranke, opravljen na podlagi verižna kompenzacije z dne 6. 9. 2010 za znesek 1.711,95 EUR, v V. točki izreka odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek v višini 8.928,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2011 dalje, do plačila, v VI. točki izreka odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.314,72 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika ugodilo na podlagi presoje, da sta podana tako objektivni kot subjektivni pogoj izpodbojnosti po 271. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v zvezi z domnevami iz 272. člena ZFPPIPP, katerih tožena stranka ni uspela izpodbiti.

6. Pritožnik zatrjuje, da tožena stranka pri poplačilu svojih terjatev ni pridobila ugodnejšega položaja v razmerju do preostalih upnikov ter da ni bila zmanjšana čista vrednost premoženja, saj je tožena stranka izgubila 4 % od vrednosti svojih terjatev. S takšnimi trditvami pa pritožnik pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti ne more izpodbiti. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je bila njena obveznost opravljena z zamudo (domneva iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP), s čimer je prevalila procesno breme nasprotnega dokaza na toženo stranko. Slednja pa zgolj s pavšalnimi navedbami o neobstoju predmeta domneve ter z nekonkretizirano trditvijo, da so bila izpodbijana dejanja izvršena v normalnem roku, nasprotnega ni dokazala, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (prim. drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP).

7. Pravilnosti izpodbijane odločitve pritožnik ne more ovreči niti z vztrajanjem pri trditvah o dogovoru oziroma klavzuli, vsebovani v izpodbijanih kompenzacijah, da tak način izpolnitve pomeni običajen način plačila. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da z opisanimi trditvami tožena stranka ne more izpodbiti domneve subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Prepričljivo je namreč obrazložilo, da je vnos takšne klavzule lahko celo posledica zavedanja, da je izpodbijan način plačila lahko sporen z vidika insolvenčnih zakonov. Presoja običajnosti načina izpolnitve predstavlja pravni standard in kot tak ne more biti predmet dogovora med strankama. Pri subsumiranju ugotovljene oblike oziroma načina izpolnitve obveznosti pod pravni pojem neobičajne oblike oziroma načina izpolnitve obveznosti gre namreč za pravno sklepanje. Merilo za presojo predstavlja običajna poslovna praks a med strankama. Vendar pa na vzpostavljeno prakso ni mogoče sklepati zgolj iz primerov izpolnitev, ki jih s tožbo izpodbija tožeča stranka, saj ni mogoče šteti, da se je praksa med strankama oblikovala šele z izpodbijanimi dejanji. V obravnavanem primeru prakse med strankama ni bilo, saj pred sklenjeno najemno pogodbo (priloga B2) nista poslovno sodelovali. Glede na pogodbeno dogovorjen način plačila (plačilo na TRR po virmanu oziroma plačilnem nalogu) pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da predstavlja plačilo z izpodbijanimi asignacijami ter verižnimi kompenzacijami neobičajen način izpolnitve.

8. Ker so preostale pritožbene navedbe pavšalne in neobrazložene, pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti v V. točki izreka. Na podlagi drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP je dolžna tožena stranka tožeči stranki vrniti tisto, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela. Po prvem odstavku 278. člena ZFPPIPP pravne posledice iz drugega odstavka tega člena (torej dolžnost vrnitve na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejetega) nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke izpodbitega pravnega dejanja. Do zakonskih zamudnih obresti je tožeča stranka tako upravičena le od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, saj bo šele tedaj prišla v zamudo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Pritožbeno sodišče je zato skladno s 1. in 2. odst. 313. člena ZPP določilo le paricijski rok 15 dni, v katerem mora tožena stranka vrniti prejeti denarni znesek (prim. odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 930/2011 z dne 20. 6. 2012 in I Cpg 898/2011 z dne 18. 4. 2012).

10. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Ker pa pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le glede dela zakonskih zamudnih obresti, to je glede dela stranske terjatve, ki ni odločilna za določanje vrednosti spornega predmeta (prvi odstavek 39. člena ZPP), sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).