Jedro

Načelno pravno mnenje, ki ga je na občni seji dne 13.12.2006 sprejelo Vrhovno sodišče RS, je ovrglo stališče o kvazideliktni naravi stroškov postopka, ki je utemeljevala prisojo zamudnih obresti od posameznih pravdnih stroškov že pred njihovo odmero s sodno odločbo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu zavrnilnega dela in v izreku o stroških.

Tožeča stranka sam trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14.02.2007 tožeči stranki v zvezi z zavarovalnim primerom z dne 09.11.2004 iz zavarovalnega razmerja pod pogoji AO+ zavarovanja prisodilo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem denarno odškodnino v znesku 1.877,82 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti denarno odškodnino v znesku 1.251,88 EUR, torej za nepremoženjsko škodo skupaj 3.129,69 EUR ter iz naslova premoženjske škode znesek 110,83 EUR. Upoštevajoč valorizirano delno plačilo tožene stranke v znesku 3.005,76 EUR je tožeči stranki prisodilo 234,76 EUR (prej 25.257,89 SIT) s pp., zavrnilo pa tožničin presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 3.840,35 EUR (oz. prej 920.302,11 SIT) s pp. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o stroških ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 804,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.02.2007 dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe in sicer zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.129,69 EUR s pp. in zoper izrek o stroških se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožeči stranki prisodi še nadaljnja odškodnina v znesku 3.129,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.04.2005 dalje do plačila in vse zaznamovane pravdne stroške. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je ob odmeri denarne odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo in denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo tožnici prenizko prisodilo. Tako je pri odmeri denarne odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 3.129,69 EUR premalo ovrednotilo, da je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice, zmotno ovrednotilo dolžino in intenzivnost utrpelih in bodočih fizičnih bolečin ter številčnost neugodnosti. Ob pravilnem vrednotenju le-teh bi sodišče tožnici iz tega naslova moralo prisoditi vso zahtevano odškodnino v znesku 3.338,34 EUR. Tudi pri odmeri denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.251,88 EUR sodišče prve stopnje ni ustrezno vrednotilo, da so lahko zmanjšane tožničine življenjske aktivnosti, ki se nanašajo na daljšo prisilno držo vratu, sunkovite gibe ter za dvigovanje in prenašanje težjih bremen, ta zmanjšanja pa so v višini 70 % posledica obravnavanega dogodka. Ob pravilnem vrednotenju bi sodišče tožnici moralo prisoditi vso zahtevano odškodnino. Prisojena odškodnina pa tudi kot celota ni primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse (kot je ta razvidna iz odločb Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 341/2002, II Ips 575/2002, II Ips 583/96, II Ips 630/2003 in II Ips 51/2003), kjer so bile v skoraj identičnih primerih dosojene bistveno višje odškodnine. Sodišče prve stopnje tožnici ob odmeri pravdnih stroškov ni priznalo povračila plačanega predujma za izvedenca v celoti, pa tudi ne zakonskih zamudnih obresti od dneva plačila predujma za izvedenca. Stroškov pribave izvedeniškega mnenja ni mogoče deliti glede na uspeh v pravdi, saj so bili ti stroški glede na postavljen odškodninski zahtevek nujno potrebni ter zato ni pomembno, v kakšnem odstotku je tožnica v tej pravdi uspela po višini. Ker gre v tem delu za kvazideliktno razmerje, stroškov izvedenine ni mogoče preprosto pobotati z ostalimi pravdnimi stroški, od dneva, ko je tožnica plačala izvedenino, pa ji gredo tudi zakonske zamudne obresti. Takšna je bila tudi dosedanja sodna praksa višjih sodišč in Vrhovnega sodišča. Nasprotna stranka na pritožbene trditve tožnice ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za presojo pravične denarne odškodnine za obe izpodbijani obliki nepremoženjske škode predstavljajo določbe čl. 179 in 182 Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/2001, 32/2004 – v nadaljevanju OZ). Te pa kot temeljni načeli za odmero nepremoženjske škode določajo načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v obravnavani prometni nesreči dne 09.11.2004 utrpela zvin vratne hrbtenice, zaradi česar je utrpela srednje močne bolečine, ki so trajale 14 dni, pojenjajoče zmerne bolečine, ki so trajale 7 dni, lažje bolečine, ki so trajale 21 dni, ostale pa so ji tudi občasne lažje bodoče bolečine, ki pa samo v obsegu 70 % predstavljajo vzročno posledico obravnavane prometne nezgode. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je tožnica v zvezi z zdravljenjem utrpela neugodnosti, ki jih predstavlja trikratno RTG slikanje, jemanje analgetikov, relativni počitek, kontrolirano izvajanje terapije desetkrat, večkratno razgibavanje doma, deset pregledov pri zdravniku ter dvomesečni stalež bolnih. V zvezi z obsegom ugotovljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile v posledici obravnavane prometne nezgode tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane 5 tednov, ko je bila nesposobna za kakršnokoli pridobitno delo, kot trajne posledice obravnavane poškodbe pa so tožnici ostale zmanjšane življenjske aktivnosti, povezane z daljšo prisilno držo vratu, sunkovitimi gibi in dvigovanjem in prenašanjem težjih bremen, vendar le v obsegu 70 % teh zmanjšanj. Preostalih 30 % takšnih zmanjšanj namreč ni v vzročni povezanosti z obravnavano prometno nesrečo. Navedena zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tožnico omejujejo predvsem pri gospodinjskih in vrtnih delih ter pri dvigovanju otrok. Glede na takšne ugotovitve pa po presoji pritožbenega sodišča tako prisojena odškodnina iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti v znesku 1.877,82 EUR, kot prisojena denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 1.251,88 EUR, glede na merila in kriterije iz čl. 179 in 182 OZ predstavlja pravično denarno odškodnino ter zato njuno zvišanje ni utemeljeno. Prisojena odškodnina za navedeni obliki nepremoženjske škode je tudi primerljiva s primerljivimi odškodninami za primerljive poškodbe, kar pa sicer nobena od v pritožbi izpostavljenih odškodninskih zadev ni. Pri vseh navedenih zadevah, razen zadeve II Ips 630/2003, gre namreč za bistveno hujše poškodbe, v zadevi II Ips 630/2003 pa je obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti večji, v slednji zadevi pa tudi sicer navedena odločba ne predstavlja realni odraz sodne prakse pri presoji tovrstnih odškodnin, saj je v tej zadevi revizijsko sodišče presojalo le revizijo tožeče stranke. Pritožbene trditve tožeče stranke v zvezi s prisojo denarnih odškodnin za pritožbeno izpodbijani obliki nepremoženjskih škod se tako izkažejo kot neutemeljene.

V obdobju visoke inflacije uveljavljeno stališče o kvazideliktni naravi stroškov tožeče stranke ob uveljavljanju zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode in v zvezi z plačilom predujma za izvedenca, se sicer ni uveljavilo na območju celotne Republike Slovenije. Stališče o kvazideliktni naravi tovrstnih stroškov pa je ovrglo načelno pravno mnenje, ki ga je na občni seji dne 13.12.2006 sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Po navedenem načelnem pravnem mnenju obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške je dolžan povrniti in kolikšni so ti stroški. Ker je nastop obveznosti plačila zamudnih obresti posledica zamude dolžnika v izpolnitvi takšne obveznosti (čl. 299/I in 378/I OZ), ta nastopi, ko sodišče (na podlagi določbe čl. 313 ZPP ali 21/II ZIZ) zavezancu naloži rok za izpolnitev obveznosti plačila stroškov, zavezanec pa v tem roku stroškov ne povrne. Zato pa zavezanec pride v zamudo in je od takrat dolžan poleg stroškov tudi zakonske zamudne obresti, šele naslednji dan od poteka po sodišču določenega paricijskega roka. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS predstavlja enega od načinov izvrševanja pooblastil Vrhovnega sodišča za zagotavljanje enotne sodne prakse, s tem pa tudi uresničevanje ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Zato pa navedeno, ob siceršnji prepričljivosti argumentacije, narekuje tudi sleditev takšnemu pravnemu mnenju in s tem tudi spremembo dosedanje prakse. Odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka obresti od prisojenih stroškov pravdnega postopka ni usklajena z navedenim načelnim pravnim mnenjem, vendar bi bil poseg v to odločitev glede na to, da se je zoper njo pritožila le tožeča stranka, v nasprotju z določbo čl. 359 ZPP. Zato pa so pritožbeni očitki pritožnice o pravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, delno neutemeljeni in delno neupoštevni.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (čl. 353 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (čl. 154/I ZPP v zvezi s čl. 165/I ZPP).