Jedro

Obdobja, ki ga je tožnik prebil v zavarovanju po 11. členu prej veljavnega zakona oziroma 19. členu sedaj veljavnega zakona, tudi po presoji revizijskega sodišča, ni mogoče šteti kot zavarovalno dobo za celoten obseg pravic. Zlasti še ob dejstvu, da zavarovanje za ožji obseg pravic, ki si ga lahko izberejo zavarovanci iz 11., 12., 13., 16. in 24. člena, pozna tudi sedaj veljavni zakon v 19. členu. Ker je bil tožnik kot kmet zavarovan le za ožji krog pravic, nima pravice, kot sta pravilno presodili obe nižji sodišči, do odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove, pravice do varstvenega dodatka k pokojnini, pravice do invalidnine za telesno okvaro, pravice do dodatka za pomoč in postrežbo in pravic, ki so sicer zagotovljene delovnim invalidom druge in tretje kategorije (19. člen ZPIZ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se mu odmeri starostna pokojnina od najnižje pokojninske osnove in ne od dejanske pokojninske osnove, kot mu je bila priznana z dokončno odločbo tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper to pravnomočno sodbo je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka, ki uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi graja razloge izpodbijane sodbe, ki naj ne bi imela opore v 19. in 20. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92), ki sta veljala v času odločanja. Z novelo tega zakona (Ur. list RS, št. 7/96) sta bili navedeni določbi spremenjeni, prav tako tudi 43. člen, ki sedaj jasno določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkolih zaporednih desetih letih zavarovanja po 1.1.1970, ki so zanj ugodnejša. Prav zaradi ugotavljanja pokojninske osnove na podlagi osnov, od katerih so se plačevali prispevki, je zakon dajal zavarovancem, ki so bili sami zavezanci za plačilo prispevkov, možnost, da se odločijo za eno od desetih osnov za plačevanje prispevkov. Pri izračunu pokojninske osnove so se zavarovalne osnove upoštevale namesto povprečnih osebnih dohodkov. Plačilo prispevkov po zavarovalnih razredih ni bilo uzakonjeno zaradi pridobitve "drugih pravic iz zavarovanja", pač pa izključno iz razloga, da se bodo zavarovalne osnove upoštevale pri odmeri starostne pokojnine. Ker je bil tožnik v obdobju od 1984 do 1989 zavarovan v šestem razredu zavarovalne osnove, ga ni mogoče avtomatično kot zavarovanca iz 11. člena prej veljavnega zakona samo na podlagi tega kriterija po sedaj veljavnem predpisu šteti za zavarovanca za ožji obseg pravic. S tem, ko tožniku to pokojninsko obdobje ni bilo priznano kot doba, za katero je bil zavarovan za širši obseg pravic, je odmera njegove starostne pokojnine bistveno manjša. Obe nižji sodišči sta, po mnenju revidenta, zmotno uporabili nejasne zakonske določbe in s svojo odločitvijo posegli v že pridobljene pravice tožnika, s tem pa kršili določbi drugega odstavka 155. člena in prvega odstavka 50. člena Ustave Republike Slovenije (kršitev pravice do socialne varnosti). Ker v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje niso navedeni razlogi o dejstvih, ki so odločilna za zakonito in pravilno odločitev v tej zadevi, revident meni, da je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izpodbijano pravnomočno sodbo, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje je pritožbene dokazne predloge tožeče stranke obravnavalo in obrazloženo zavrnilo. Zato ni utemeljen očitek tožeče stranke, da naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (očitno po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP). Tudi uveljavljeni revizijski razlog iz 13. točke drugega odstavka istega člena ni podan. Sodbi sodišča prve in druge stopnje vsebujeta razloge o vseh dejstvih, ki so za odločitev bistvena. Zato revizijska graja o pomanjkljivosti razlogov ni utemeljena, saj so le-ti v obeh sodbah dovolj izčrpno obrazloženi.

Revizijskih razlogov, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti revizije (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev pa sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju pravilno uporabili materialno pravo. Tožniku je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje odmerjena na podlagi določb 19. in 20. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 - ZPIZ) starostna pokojnina v višini 13.657,09 SIT na mesec od 1.10.1993 dalje. Pokojnina mu je bila odmerjena glede na dopolnjenih 60 let starosti in 40 let skupne pokojninske dobe v višini 85 % dejanske pokojninske osnove, 13.286,01 SIT, ki je bila izračunana na podlagi plač in zavarovalnih osnov iz obdobja od leta 1970 do 1992 s presledki.

Sodišči prve in druge stopnje sta ob preizkusu zakonitosti odločitev tožene stranke pravilno vzeli kot izhodišče za svojo presojo, da je bil tožnik kot drugi kmet iz 11. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Ur. list RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91) zavarovan le za ožji obseg pravic. Po določbi drugega odstavka 20. člena v času odmere starostne pokojnine tožniku veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92) se namreč zavarovancem, ki so bili zavarovani nekaj časa za vse primere zavarovanja, nekaj časa pa kot zavarovanci za ožji obseg pravic, te pravice odmerijo po tistem obsegu zavarovanja, v katerem so bili nad polovico skupne zavarovalne dobe.

Ker tožnikova "skupna zavarovalna doba", to je zavarovalna doba, dopolnjena z dejanskim zavarovanjem (delovno razmerje, obvezno zavarovanje po 11. členu prej veljavnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter obvezno zavarovanje po 19. členu tega zakona) znaša 15 let 3 mesece in 8 dni, vendar je bil za širši obseg pravic zavarovan le v času trajanja delovnega razmerja - to je 5 let 8 mesecev in 12 dni. Z 11. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, št. 27/83 s spremembami in dopolnitvami) je bilo določeno obvezno zavarovanje drugih kmetov in članov njihovih gospodarstev. Kmetje, ki niso imeli statusa združenega kmeta, so imeli pravice le v obsegu, določenem s tem zakonom, to je ožji krog pravic (pravico do starostne, invalidske in družinske pokojnine) in to ne glede na višino zavarovalne osnove, od katere so bili zavarovani po lastni izbiri, in višino plačanega prispevka. Bistvena razlika med zavarovanjem za ožji obseg pravic od zavarovanja za vse primere zavarovanja je v višini osnove, od katere se obračunavajo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Zato obdobja, ki ga je tožnik prebil v zavarovanju po 11. členu prej veljavnega zakona oziroma 19. členu sedaj veljavnega zakona, tudi po presoji revizijskega sodišča, ni mogoče šteti kot zavarovalno dobo za celoten obseg pravic. Zlasti še ob dejstvu, da zavarovanje za ožji obseg pravic, ki si ga lahko izberejo zavarovanci iz 11., 12., 13., 16. in 24. člena, pozna tudi sedaj veljavni zakon v 19. členu. Ker je bil tožnik kot kmet zavarovan le za ožji krog pravic, nima pravice, kot sta pravilno presodili obe nižji sodišči, do odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove, pravice do varstvenega dodatka k pokojnini, pravice do invalidnine za telesno okvaro, pravice do dodatka za pomoč in postrežbo in pravic, ki so sicer zagotovljene delovnim invalidom druge in tretje kategorije (19. člen ZPIZ).

Kljub omejitvam iz omenjenega zakonskega določila, imajo tudi osebe, ki so zavarovane le za ožji obseg pravic, pravico do odmere pokojnine po tretjem odstavku 53. člena ZPIZ, to je v višini najmanj 35 % najnižje pokojninske osnove. Po sklepu o najnižji pokojninski osnovi in najnižji pokojnini za polno pokojninsko dobo, ki ga je upravni odbor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sprejel dne 18. oktobra 1993, je znašala najnižja pokojninska osnova od 1. oktobra 1993 28.950,00 SIT (Ur. list RS, št. 59/93), oziroma 35 % - 10.112,50 SIT, kar je manj od tožniku priznane starostne pokojnine.

Neutemeljeno je stališče, za katero se v reviziji zavzema tožeča stranka, da bi se mu moralo glede na višino zavarovalne osnove v letih 1984 do 1989 (šesti zavarovalni razred) priznati to obdobje kot zavarovalna doba za celoten obseg pravic in starostno pokojnino odmeriti po noveli 43. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 7/96) od te zavarovalne osnove. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju sodišče ni moglo uporabiti, saj ob odločitvi o pravici do starostne pokojnine tožnika še ni bil sprejet, veljati pa je začel 22. februarja 1996. Ob koncu glavne obravnave je torej že veljal, sodišče pa bi ga bilo dolžno uporabiti samo v primeru, če bi bilo tako predpisano v njegovih prehodnih in končnih določbah. Novela omenjenega zakona pa nima prehodnih določb. Zato je v danem primeru odločilnega pomena uporaba predpisa, ki je bil v času odmere tožnikove pokojnine v uporabi. Pravno podlago za priznanje starostne pokojnine tožniku in njene odmere pa je vseboval 19. in 20. člen osnovnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato je neutemeljeno stališče tožeče stranke, naj bi bilo pravo v zvezi z njeno odmero zmotno uporabljeno.

V 20. členu prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, 27/83 s spremembami in dopolnitvami) je bilo res določeno, da se starostna pokojnina zavarovancev iz 9., 10., 11. in 13. člena tega zakona odmeri od pokojninske osnove, ki se izračuna z upoštevanjem osnov, od katerih so bili plačani prispevki. Po 20. členu novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pa se pri odmeri pokojnine uporablja načelo pretežnosti obdobja, prebitega v posameznem svojstvu zavarovanca v skupnem zavarovalnem obdobju in ne glede na to, kako je bil zavarovan neposredno pred uveljavitvijo pravice.

Po drugem odstavku 14. člena Ustave Republike Slovenije so vsi pred zakonom enaki. Ena od ustavno varovanih pravic je tudi pravica do socialne varnosti, ki je po 50. členu ustave zagotovljena državljanom pod pogoji, določenimi z zakonom. V okviru pravice do socialne varnosti ustava posebej nalaga državi, da uredi obvezno pokojninsko zavarovanje in skrbi za njegovo delovanje. Zakonodajalec je torej pooblaščen, da določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, pri čemer mora zakonska ureditev zagotavljati posameznikom socialno varnost in njegovo enakost pred zakonom, ob upoštevanju temeljnega načela o pravni in socialni državi Slovenije (2. člen ustave).

Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj (155. člen). Ne preprečuje pa, da se z zakonom spremenijo prej zakonsko določene pravice z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom, predvsem načelu zaupanja v pravo, kot eno od ustavnih načel pravne države. Stališče, da ni mogoče z zakonom spreminjati pravic, določenih v prej veljavnem zakonu, bi namreč pomenilo, da tovrstne zakonske spremembe niso dopustne, ne tiste, ki so ob spreminjanju razmer potrebne zaradi izvedbe načel in ciljev zavarovanja, in tudi ne tiste, ki so nujne zaradi tega, ker ekonomske razmere ne dovoljujejo zagotavljanja pravic v takšnem obsegu.

Obseg pravic, določen z zakonom, se z zakonom lahko tudi zmanjša, seveda le z veljavnostjo za naprej in upoštevajoč pravico do socialne varnosti, določene v 50. členu Ustave Republike Slovenije. Pogoji za pridobitev pravic iz pokojninskega zavarovanja se lahko spremenijo tudi z določitvijo dodatnega pogoja ali za določene kategorije zavarovancev. Zato ni utemeljeno stališče revizije, da sta obe sodišči s svojo odločitvijo posegli v že pridobljene tožnikove pravice in s tem kršili drugi odstavek 155. člena ustave. Izrek odločbe o priznanju in odmeri pravice do pokojnine se vedno nanaša na znesek pokojnine, do katerega je zavarovanec upravičen ob datumu priznanja te pravice. Pokojninska odločba priznava le višino pokojnine na podlagi zakonskih predpisov, veljavnih ob izdaji odločbe. Sprememba zakona z učinkom za naprej torej ne posega v že pridobljene pravice, saj so bile tožniku te priznane in ostale neokrnjene na podlagi v času njene uveljavitve veljavnih predpisov.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako tudi ne uradno upoštevni revizijski razlogi, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).