Jedro

Določbe petega odstavka 70. člena SPZ tudi ne gre (gramatikalno) razlagati tako ozko, da bi lahko pri prevzemu nepremičnine zgolj en izmed solastnikov izplačal preostale. Takšno pritožbeno zavzemanje je zato zmotno. Delitev po petem odstavku 70. člena SPZ je vendarle enakovredna ostalim načinom delitve, med drugim tudi klasični civilni delitvi. Pri tej pa lahko v primeru prodaje nepremičnine, le-to kupi (in posledično solastnike izplača) več oseb. Sodna praksa pojasnjuje, da gre v obeh opisanih primerih za pridobitev izplačila denarne protivrednosti idealnega deleža posameznega solastnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (1) nepremičnino k. o. ... parcela 1729/42 razdelilo tako, da jo je dodelilo v solast prvi predlagateljici, do deleža 9/16 in drugi predlagateljici, do deleža 7/16 ter (2) jima hkrati naložilo izplačilo vrednosti solastniškega deleža nasprotnega udeleženca, (3) določilo, da ima nasprotni udeleženec do poplačila na nepremičnini zastavno pravico in (4) sklenilo, da bo o stroških postopka odločalo s posebnim sklepom.

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

2. Zoper sklep v celoti se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da nepremičnino v last prejme sam.

3. Sklep je nezakonit, ker je fizična delitev nepremičnine (na dva dela) mogoča, takšna delitev v naravi pa ima prednost pred civilno delitvijo. Izjava predlagateljic, da v primeru fizične delitve nepremičnine (na dva dela) ne želita ostati v solastninski skupnosti predstavlja zlorabo pravic. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, da bi morali predlagateljici pred samo odločitvijo o delitvi in neodvisno od nje podati nedvoumno izjavo o tem, ali želita ostati solastnici. S tem, ko sta svoje soglasje za obstoj solastninske skupnosti pogojili (s prevzemom celotne nepremičnine), sta namreč sami določili način delitve.

4. Obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, kaj pomeni, da bi predlagateljici s fizično delitvijo (na dva dela) dobili polovico manj, je nerazumljiva in predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednjo sodišču očita še v dveh točkah. V zvezi z obrazložitvijo neobstoječe odločitve, in sicer, da ima prva predlagateljica v vsakem primeru večji interes od nasprotnega udeleženca in bi nepremičnino dodelilo njej, in v zvezi z ugotovitvijo sodišča o tem, da nasprotni udeleženec po smrti očeta ni želel posesti nepremičnine. Življenjsko je namreč, da mu je nepremičnino prepustil v izključno rabo in skrb. V tem delu sklep predstavlja odločbo presenečenja, saj se v postopku ni razpravljalo o tem, zakaj nasprotni udeleženec za časa očetovega življenja ni zahteval posesti, na to se predlagateljici nista sklicevali, niti na to udeležence ni opozorilo sodišče. 5. S sprejeto odločitvijo je sodišče obšlo določbe Stvarnopravnega zakonika,2 saj že iz gramatikalne razlage petega odstavka 70. člena SPZ izhaja, da lahko samo en solastnik izplača druge. Pri presoji kriterijev iz petega odstavka 70. člena SPZ je sodišče materialno pravo uporabilo napačno. Vezano je namreč na podatke iz zemljiške knjige, zato je postopalo nepravilno, ko je solastniška deleža predlagateljic seštelo in njun seštevek opredelilo, kot večji (idealni) delež.

6. Enako je pri presoji kriterija dosedanjega načina rabe nepremičnine spregledalo, da redne rabe ni, ker so vsi udeleženci v tujini. Ne bi smelo upoštevati, da prva predlagateljica upravlja z nepremičnino, saj soglasja za to nima. Pri ugotavljanju kriterija potreb solastnikov bi moralo upoštevati le okoliščine, ki obstojijo ob delitvi nepremičnine, in ne tiste, ki bodo šele nastopile. Večji interes solastnika ne predstavlja enega izmed zakonsko določenih kriterijev po petem odstavku 70. člena SPZ. Ta se namreč ugotavlja le v primeru fizične delitve nepremičnine. Z njegovo presojo je sodišče kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nasprotnemu udeležencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Hkrati je zmotno ugotovilo obstoj večjega interesa predlagateljic, pri tem pa nepravilno upoštevalo, da nasprotni udeleženec predloga za delitev ni podal. To je neupošteven kriterij. Sodišče je zanemarilo, da si je druga predlagateljica z možem uredila nepremičnino v Franciji, in sicer z nakupom, ne najemom. V kolikor bi res želela prebivati v Sloveniji, bi svoj stanovanjski problem reševala z najemom. Nasprotni udeleženec pa je dokazal, da je s stanovanjsko hišo povezan že od mladosti, da živi bližje, v Slovenijo prihaja pogosteje in da načrtuje selitev za stalno. Dejstvo, da si je nasprotni udeleženec ves čas prizadeval za delitev v naravi, in šele podredno za prevzem nepremičnine, ni relevantno dejstvo, saj ne gre za zakonsko predviden kriterij.

_**Odgovora na pritožbo**_

7. Predlagateljici sta v ločenih odgovorih na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbe.

_**Glede utemeljenosti pritožbe**_

8. Pritožba ni utemeljena.

_**Presoja pritožbenega sodišča**_

9. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da na podlagi petega odstavka 70. člena SPZ za prevzemnici nepremičnine določi predlagateljici, je pravilna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo celovito, pri odločanju pa očitanih in uradoma upoštevanih procesnih kršitev ni storilo. V nadaljevanju se tako skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev.

10. Temeljni namen postopka za delitev nepremičnine je res v prenehanju solastnine, vendar pa ustaljena sodna praksa dopušča ohranitev solastninske skupnosti med tistimi solastniki, ki s tem izrecno soglašajo.3

11. Pritožbeni očitki v zvezi s 'pogojno' podanim soglasjem predlagateljic, ki naj bi predstavljalo zlorabo pravic in ga sodišče naj ne bi upoštevalo, so neutemeljeni. Na to je prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje v 13. in 14. točki obrazložitve sklepa. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da sta tekom postopka nespremenjeni izjavi predlagateljic jasni in jih nikakor ne gre tolmačiti na način, da z ohranitvijo solastninske skupnosti soglašata na splošno. Ob takšnih nedvoumnih izjavah sodišču prve stopnje ni bilo potrebno dodatno razčiščevati volje predlagateljic, nenazadnje sta izjavi podali v samem predlogu za delitev nepremičnine, torej že pred odločitvijo sodišča prve stopnje o delitvi.

12. Predlagateljici nista sami določili načina delitve. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bilo po ugotovitvi, da (primarna) fizična delitev sorazmerno s solastniškimi deleži ni mogoča, predlagateljici pa z obstojem solastnine v primeru fizične delitve na dva dela nista soglašali, zakonsko prejudicirano z nadaljnjim vrstnim redom delitve – civilne delitve v skladu s 70. členom SPZ. Ne zakon ne sodna praksa ne preprečujeta, da bi bilo soglasje za obstoj solastninske skupnosti mogoče podati zgolj za enega od načinov delitve.4 Logično in v skladu z normativno ureditvijo delitve solastnine je sklepanje, da si v primerih, ko je vpletenih več solastnikov, le-ti nadaljnje sodelovanje (obstoj solastninske skupnosti) lahko predstavljajo zgolj z nekaterimi od solastnikov, ne pa z vsemi. Nenazadnje solastnina ni po nepotrebnem poimenovana tudi kot ''mati prepirov''.

13. Določbe petega odstavka 70. člena SPZ tudi ne gre (gramatikalno) razlagati tako ozko, da bi lahko pri prevzemu nepremičnine zgolj en izmed solastnikov izplačal preostale. Takšno pritožbeno zavzemanje je zato zmotno. Delitev po petem odstavku 70. člena SPZ je vendarle enakovredna ostalim načinom delitve, med drugim tudi klasični civilni delitvi. Pri tej pa lahko v primeru prodaje nepremičnine, le-to kupi (in posledično solastnike izplača) več oseb. Sodna praksa pojasnjuje, da gre v obeh opisanih primerih za pridobitev izplačila denarne protivrednosti idealnega deleža posameznega solastnika.5 Slednje pa je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje v 28. točki sklepa, ko je pojasnilo razloge, zaradi katerih se položaj nasprotnega udeleženca v primeru, ko sta k poplačilu zavezani obe predlagateljici, v ničemer ne spremeni na slabše. 14. Nadaljnji pritožbeni očitki se nanašajo na presojo kriterijev po petem odstavku 70. člena SPZ in posledično na samo dokazno oceno sodišča. Sodišče solastnika, ki ima prednost za prevzem nepremičnine, določi upoštevaje velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov. Navedeni kriteriji so enakovredni. Pritožnik izpostavlja, da do redne rabe nepremičnine ni moglo priti, ker so vsi udeleženci v tujini, in nepremičnine nihče od njih ni uporabljal. Slednje drži. Prav ima nasprotni udeleženec, da se pri presoji kriterija potreb solastnikov upoštevajo okoliščine, ki obstojijo ob delitvi nepremičnine in ne bodoče, katerih nastop se šele predvideva.6 Nasprotni udeleženec pa neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje navedena dejstva spregledalo. Iz celotne obrazložitve sklepa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje te kriterije presojalo celovito, korektno in predvsem življenjsko. Ker je presojalo možnost (skupnega) prevzema nepremičnine s strani obeh predlagateljic, je upravičeno upoštevalo seštevek njunih solastniških deležev. S takšnim ravnanjem ni v ničemer odstopilo od javno dostopnih podatkov zemljiške knjige, saj je jasno utemeljilo, da bo solastniški delež njune solastninske skupnosti (v takšnem primeru) večji od deleža nasprotnega udeleženca. Čeprav bi lahko svojo odločitev utemeljilo izključno na velikosti idealnih deležev, pa je skrbno presojalo še preostale dejavnike, ki so pretehtali v korist večjega upravičenega interesa obeh predlagateljic. Nasprotni udeleženec nima prav, ko izpostavlja, da se večjega interesa ne bi smelo presojati, saj se ta ugotavlja le v primeru fizične delitve nepremičnine. Sodišče prve stopnje res uporablja zgoraj navedene (zakonske) kriterije, kadar za prevzem nepremičnine (proti izplačilu) konkurira več solastnikov, vendar pa navedene kriterije vedno presoja v luči (večjega/močnejšega) upravičenega interesa, ki ga za prevzem nepremičnine izkaže posamezen solastnik (drugi odstavek 70. člena SPZ). Tudi sodna praksa je poenotena, da so pooblastila sodišča, ko odloča o pridobitvi lastnine v postopku delitve solastnine v 70. členu SPZ določena jasno in izčrpno. Iz sklepa VSRS II Ips 625/2009 izhaja, da lahko v primeru fizične delitve ali delitve v skladu s petim odstavkom 70. člena SPZ pride do prenosa lastninske pravice na solastnika nepremičnine le, v kolikor ta izkaže upravičen interes, da mu pripade nepremičnina ali njen del. Sodišče prve stopnje je posledično ravnalo dosledno z zakonom in sodno prakso, ko je v sklopu tehtanja upravičenega interesa udeležencev presojalo tudi druge okoliščine. V točkah 17. do 28. sklepa je izčrpno in življenjsko logično povzelo namen udeležencev po selitvi v nepremičnino, zatrjevano željo medgeneracijske povezanosti, ki bi jo predlagateljicama prineslo skupno bivanje v nasprotju z videnjem uporabe nepremičnine nasprotnega udeleženca.7 Nenazadnje je sodišče upoštevalo tudi dosedanjo skrb za nepremičnino. Tako plačevanja stroškov ter nujnega urejanja stanovanjske hiše in njene okolice s strani predlagateljic v nasprotju s pasivnostjo nasprotnega udeleženca.8 Nasprotni udeleženec v pritožbi znova izpostavlja svojo povezanost s predmetno nepremičnino, medtem ko hkrati poskuša minimizirati interes predlagateljic, čeprav zatrjevanega v postopku na prvi stopnji ni uspel izkazati. Na te pritožbene navedbe je podrobno odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, zato se pritožbeno sodišče na te prepričljive argumente, ki jih v celoti sprejema, sklicuje, da bi se izognilo ponavljanju.

15. Nasprotni udeleženec kot bistveno navaja še, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko je navedlo, da ima že prva predlagateljica sama večji interes za prevzem, obrazložilo odločitev, ki je ni sprejelo in posledično kršilo postopkovne določbe. Tudi te navedbe niso utemeljene. Obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje je treba presojati kot celoto. Ločeno izpostavljanje (in grajanje) tega dela obrazložitve je izvzeto iz celotnega konteksta, zato niso podane kršitvi, ki jih izpostavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je v tem delu zgolj navedlo dodatne razloge, ki potrjujejo večji - upravičen skupni interes predlagateljic, ki ga je presojalo tudi skozi okvir presoje interesa vsake predlagateljice posebej.9 Pri tem je utemeljeno ugotovilo, da močnejši interes izkazuje že prva predlagateljica sama, skupno pa se interes obeh (že na podlagi zgoraj naštetih okoliščin) le še poveča. S tem je svoje (že tako prepričljive) argumente samo še okrepilo.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

16. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

_**Glede stroškov pritožbenega postopka**_

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP10, v skladu s katerim vsak udeleženec trpi svoje stroške.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji; v nadaljevanju SPZ. 3 Tako sklepi VSL I Cp 1493/2022, VSL I Cp 3033/2016, VSL I Cp 1801/2018, in drugi. 4 Sodišče prve stopnje je v tem delu pri sklicevanju na sodno prakso storilo očitno pisno napako, saj je pravilna odločba VSL sklep II Cp 1545/2021, kar pa ni bistvenega pomena, saj je vsebino odločbe pravilno povzelo. 5 VSM sklep I Cp 249/2012. 6 Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da imajo v času delitve udeleženci nepremičnine v tujini, kot tudi v Sloveniji, in na podlagi tega pravilno ocenilo, da nihče od njih ni izkazal večjih potreb nasproti drugim, torej so si pri potrebah več ali manj izenačeni. 7 Kot „delovne hiše – privatne knjižnice“ in ne stanovanjske hiše v klasičnem smislu. 8 V tem delu tudi ne gre za sklep presenečenja, kot nasprotni udeleženec neupravičeno trdi. Sodišče prve stopnje odločitve ni sprejelo na podlagi dejstva, da slednji od pokojnega očeta ni zahteval posesti nepremičnine (o čemer je izpovedal sam). Ampak je skrbno in podrobno presojalo njegove trditve o tem, da sta mu predlagateljici ves čas onemogočali posest nepremičnine in prevzem ključev ter korektno ocenilo, da mu tega ni uspelo dokazati. 9 Tako v točkah 25. in 26. sklepa. 10 Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju ZNP.