Jedro

S pridobitvijo državljanstva se vzpostavi določeno pravno razmerje med osebo, ki državljanstvo pridobi in državo, katere državljan ta oseba postane. Razmerje preneha, ko določena oseba umre. Ni ga mogoče vzpostavljati na podlagi predpisov, ki v času, ko je oseba še živela, še niso veljali, razen če bi predpis to izrecno določal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zaradi molka drugostopnega organa. Dne 27.5.1993 je pri toženi stranki vložil pritožbo proti odločbi Sekretariata za upravne zadeve - oddelka za notranje zadeve občine z dne 11.5.1993, s katero je prvostopni organ ugotovil, da K.A. ni državljan Republike Slovenije in da se po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana. Tožena stranka pa o pritožbi ni odločila v zakonskem roku in tudi ne v nadaljnjih sedmih dneh po tem, ko je tožnik 24.8.1993 vložil zahtevo za izdajo odločbe. Med sodnim postopkom je tožena stranka dne 7.10.1993 izdala odločbo, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnila. Tožnik je s pripravljalno vlogo 8.11.1993 sodišču sporočil, da z odločbo tožene stranke ni zadovoljen in da razširja tožbo na to odločbo.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je A.K. že 16.8.1948 umrl v Strunjanu. Bil je avtohtoni prebivalec bivše cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, saj je vrsto let prebival na tem ozemlju in je imel kot državljan takratne Italije tudi na dan 10.6.1940 stalni domicil v občini Piran. Državljanstvo Italije je imel tudi ob uveljavitvi mirovne pogodbe z Italijo dne 15.9.1947. Državljani Svobodnega tržaškega ozemlja so imeli ta status do 26.10.1954, ko je stopil v veljavo zakon o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Jugoslavije (zakon). S tem dnem so postali izenačeni v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani. Ker A.K. ni dočakal uveljavitve navedenega zakona, ni postal v pravicah in dolžnostih izenačen z jugoslovanskimi državljani, ne glede na to, da je naselje Strunjan prešlo pod Jugoslavijo oziroma Slovenijo. Pritožbo je torej morala zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da mora v postopku denacionalizacije kot dedič denacionalizacijskega upravičenca A.K. izkazati, da je bilo slednjega šteti za jugoslovanskega državljana. Nesporno je sicer, da A.K. ob uveljavitvi zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju,na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLR Jugoslavije, ni bli več živ, zaradi česar zanj ni možno uporabiti določbe 11. člena zakona o denacionalizaciji. Zato je potrebno pri odločanju o statusu A.K. glede državljanstva upoštevati stanje, kakršno bi bilo, ko bi ob uveljavitvi navedenega zakona o veljavi ustave... še živel, kajti nedvomno je, da bi v tem primeru pridobil jugoslovansko državljanstvo. Nelogično je, da se tistim, ki jim je bilo kasneje odvzeto premoženje na podlagi predpisov, ki so veljali za območje Jugoslavije, oporeka status državljanstva, ker se ne upošteva razvoja dogodkov, ki so pripeljali do suverenosti Jugoslavije tudi na delu območja Svobodnega tržaškega ozemlja. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sporočila, da tožnikove pritožbe zoper prvostopno odločbo ni pravočasno obravnavala zaradi množice tovrstnih zadev in premajhne kadrovske zasedenosti. V dopolnitvi odgovora na tožbo, podani sočasno s predložitvijo upravnih spisov, pa je predlagala, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavne. Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravih spisov in obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožena stranka dejansko stanje, ki je podlaga za njeno odločitev, ugotovila popolno in pravilno. Na ugotovljeno dejansko stanje je po presoji sodišča tudi pravilno uporabila materialni predpis. Zadevnim razlogom tožene stranke je sodišče v celoti sledilo, zato meni, da jih ni potrebno ponavljati. Glede na tožbene navedbe pa sodišče še dodaja: s pridobitvijo ali podelitvijo državljanstva se vzpostavi določeno pravno razmerje med osebo, ki državljanstvo pridobi, in državo, katere državljan ta oseba postane oziroma je. To pravno razmerje je javnopravne narave, kar med drugim pomeni, da so pogoji za njegov nastanek oziroma prenehanje ter njegova vsebina določeni z zakonom. Razmerje preneha, ko določena oseba umre. Ni ga mogoče vzpostavljati na podlagi predpisov, ki v času, ko je oseba še živela, še niso veljali, razen če bi predpis za določeno kategorijo oseb to izrecno določal. Takšne določbe zakon, na katerega se v tem primeru sklicujeta stranki, ne vsebuje, prav tako tudi ne drugi predpisi, ki so urejali jugoslovansko državljanstvo. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na zakon o denacionalizaciji, pa so za odločanje v tem upravnem sporu pravno nepomembne, saj ta zakon ne vsebuje materialnopravnih predpisov o državljanstvu, ki bi lahko vplivali na odločitev tožene stranke. Izpodbijana odločba je torej zakonita, tožba pa neutemeljena.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.