Jedro

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni jasno opredelilo do temeljnih pravnih vprašanj, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku odločilnega pomena, čeprav je za pravno presojo relevantne predpise v obrazložitvi sodbe navedlo, ampak je zapisalo le, da v celoti „poklanja vero“ sodnemu izvedencu , katerega mnenje je strokovno in prepričljivo in podano v skladu z zakonskimi določili. V celoti je sprejelo stališča sodnega izvedenca (namesto da bi o pravnih vprašanjih presojalo samo, izvedencu finančne stroke pa prepustilo le izračun prikrajšanja pri plači), ki pa so v nekaterih delih zmotna in jim zato ni mogoče v celoti pritrditi. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Skladno z določbo 78.c člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti Republike Slovenije (KPK) strokovnim delavcem v knjižnicah in zavodih za varstvo premične in nepremične dediščine pripada dodatek k plači za zahtevnost dela pri obdelavi in dokumentiranju gradiva 0,40 količnika ter za zahtevnost dela pri poslovanju z uporabniki 0,45 količnika. Ta dodatek torej pripada vsem delavcem, ki zasedajo delovna mesta strokovnih delavcev, v enaki (v KPK določeni) višini. Za poslovanje z uporabniki je potrebno šteti tudi delo vodiča po razstavi z obiskovalci. Iz vsebine citirane določbe izhaja, da je dodatek priznan vsem strokovnim delavcem, ki bodisi obdelujejo in dokumentirajo gradivo ali pa poslujejo z uporabniki, po kriteriju delovnega mesta (opisa). Delodajalec ni upravičen v konkretnih primerih ocenjevati, ali je delo na določenem delovnem mestu dovolj zahtevno in selektivno priznavati dodatek strokovnim delavcem. Tožnik, ki je kot vodnik po muzejski zbirki posloval z uporabniki, je bil zato v tem obdobju upravičen do količnika 0,45 po 78.c členu KPK.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi (v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka) in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožeče stranke šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, odločitev o pritožbenih stroških obeh strank pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki iz naslova prikrajšanja pri plačah v obdobju od meseca aprila 2004 do aprila 2009 obračunati (najmanj) bruto zneske, ki so za posamezne mesece razvidni iz izreka sodbe, odvesti predpisane prispevke in davek ter tožeči stranki izplačati neto zneske prikrajšanja pri plačah za enako obdobje v višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, ki so navedeni v izreku sodbe (I. točka izreka sodbe) ter - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.103,92 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo oz. razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, tožena stranka pa za zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje na 13. strani obrazložitve sodbe najprej navedlo, da je tožbeni zahtevek tožnika delno utemeljen, na 15. strani obrazložitve pa, da je bilo modificiranemu tožbenemu zahtevku potrebno v celoti ugoditi, kar sta nasprotujoči ugotovitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker sodišče ni v ničemer obrazložilo, zakaj je v celoti poklonilo vero izvedeniškemu mnenju A.A. in zakaj preostalih dveh izvedenskih mnenj, ki sta bili prav tako pridobljeni po dokaznem sklepu sodišča, ne sprejema. Prav tako v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, zakaj kot neutemeljene zavrača pripombe pravdnih strank na izvedensko mnenje.

V 4. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožnik ves čas vsebinsko opravljal delo muzejskega vodnika, kar ne drži, saj je tožena stranka ves čas navajala, da je vsebinsko opravljal podobna dela, ne pa tudi, da so to dela muzejskega vodnika, saj za to ni imel ustreznih kvalifikacij. S pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 6. 2008 je bil tožnik razporejen na delovno mesto muzejskega vodnika z razširjenimi delovnimi nalogami, ki pa jih ni izvajal in se od njega niso zahtevale. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje (da je tožnik ves čas vsebinsko opravljal delo muzejskega vodnika) je podlaga odločitvi, da tožniku pripada plačilo dodatkov, ki so povezani z delovnim mestom, ki ga je zasedel 1. 7. 2008, za delovna mesta za nazaj od aprila 2004. Izvedenec ni navedel razlogov, zakaj je delo, kot ga je izvajal tožnik, zahtevno strokovno delo po 78.c členu KP za kulturne dejavnosti (Ur. l. RS, št. 45/97 s spremembami do leta 2008) oziroma razlogov, na podlagi katerih je obiskovalce muzeja imenoval uporabnike in štel, da je delo z obiskovalci enako delu z uporabniki. Pritožbeno sodišče je v sklepu opr. št. Pdp 417/2010 z dne 22. 11. 2010 vmesno sodbo razveljavilo in v sklepu navedlo, da ni nobene pravne podlage za priznavanje dodatka 0,45 količnika po 78.c členu KP za kulturne dejavnosti po uveljavitvi novega plačnega sistema na način, kot je odločilo sodišče prve stopnje v vmesni sodbi in da bi se po 49.b členu ZSPJS ta dodatek (ki po KP pripada strokovnim delavcem v knjižnicah in zavodih za varstvo premične in nepremične dediščine za zahtevnost pri poslovanju z uporabniki) lahko upošteval le za določitev osnovne plače, ki je podlaga za prevedbo v skladu s tem zakonom. V zvezi z dodatkom 0,45 količnika po 78.c členu KP se sodni izvedenec B.B., glede na to, da gre pri priznanju dodatka za pravno vprašanje, do tega vprašanja ni opredelil, ampak je pripravil variantni izračun, sodišče pa se do vseh navedenih vprašanj sploh ni opredelilo.

Tožena stranka izpostavlja, da izvedensko mnenje izvedenca A.A. strokovno ne prepriča in ne bi smelo biti glavna podlaga oz. dokaz za odločitev sodišča, ki je zato nepravilna. Ni sprejemljivo stališče sodnega izvedenca, da je upoštevanje dodatka za delo z uporabniki v višini 0,45 količnika pravilno, ker naj bi izhajalo iz dejansko opravljenega dela, ne pa iz formalnih predpostavk, ki niso bile izpolnjene. Izvedenec selektivno sprejema pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 6. 2008 v delu, ko se ta nanaša na delovno mesto muzejski vodnik in dodatke po prilogi (Določitev plačnih razredov plačne skupine G) k Aneksu h KP za kulturne dejavnosti z veljavnostjo od 1. 8. 2008 (Ur. l. RS, št. 60-2580/2008), ob tem pa sprejema trditve tožnika, da je ves čas opravljal ista dela in da mu isti dodatek (za zahtevnost dela) pripada tudi na predhodnem delovnem mestu vodič po stalni razstavi (receptor) od leta 2004 dalje, čeprav je to delovno mesto v drugi skupini poklicev, ki te vrste dodatkov ne poznajo. Tožnik od aprila 2004 do junija 2008 ni opravljal zahtevnega strokovnega dela z uporabniki, zato ni upravičen do dodatka po 78.c členu KP, to je do dodatka, ki pripada strokovnim delavcem v knjižnicah in zavodih za varstvo nepremične in premične dediščine za zahtevnost dela z uporabniki. Strokovni delavci v kulturi so delavci, ki imajo strokovni izpit, ki je v sistemizaciji zahtevan za zasedbo takšnega delovnega mesta, v sistemizaciji pa se določi tudi nivo zahtevnosti nekega dela in posledične odgovornosti. Tožena stranka od tožnika nikoli ni zahtevala zahtevnega strokovnega dela z uporabniki, niti za zasedbo delovnega mesta vodiča po stalni razstavi (receptorja) niti za delovno mesto muzejskega vodnika pa ni nikoli zahtevala strokovnega izpita. Tožnik navaja, da ves čas dela z obiskovalci in se v različnih kriterijih enači s kustosi, kar je nosilni strokovni poklic v muzejih, vendar ni nikoli predložil kakršnegakoli dokaznega gradiva, ki bi podkrepilo njegove trditve, da opravlja zahtevno strokovno delo z uporabniki (npr. samostojno pripravljeno strokovno gradivo o razstavi v slovenskem ali tujem jeziku, pisno evalvacijo obiskovalcev ali uporabnikov, samostojno pripravljeno strokovno podlago za komuniciranje z obiskovalci in uporabniki, informacije o gradivu in muzeju, ki so rezultat lastnega strokovnega dela, ...). Tožena stranka je tožnika 1. 7. 2004 zaposlila na delovnem mestu, ki ga je umestila med tehnične, upravne in finančne delavce v javnih zavodih s področja kulture, tako da je za orientacijo vzela delovno mesto receptor, za katerega se zahteva štiriletna srednja šola, ob tem pa je iz iste skupine vzela opis del za biljeterja, za prodajalca vstopnic, oskrbnika muzejske zbirke in administratorja. Ne gre za delovno mesto, na katerem bi se opravljalo zahtevno strokovno delo z uporabniki, zato ta delovna mesta niso umeščena v skupino strokovnih delavcev v zavodih za varstvo premične in nepremične kulturne dediščine v istem pravilniku. Tožena stranka zavrača obstoj prikrajšanj, ki izhajajo iz 78.c člena KP od aprila 2004 do junija 2008, priznava pa obstoj prikrajšanj, ki izhajajo iz napačno obračunanih drugih dodatkov v istem obdobju, ki jih je priznalo sodišče. Tožena stranka je 30. 6. 2008 tožnika zaposlila na delovnem mestu muzejski vodnik, ki v Katalogu funkcij, delovnih mest in nazivov v javnem sektorju sodi v skupino G (strokovni in umetniški poklici v kulturi), da bi mu ob prevedbi plač zagotovila boljšo plačo, kot bi jo imel, če bi ga prevedla z delovnega mesta receptor. V pogodbi o zaposlitvi je navedeno, da tožniku do prevedbe pripada plača s količnikom 2,20, če pa se upošteva umestitev na delovno mesto iz kataloga in aneksa, bi moral tožnik julija 2008 prejeti plačo s količnikom 2,2 in dodatek po 78.c členu KP v višini 0,45, kar bi moralo biti vključeno v prevedbo in izračun odprave nesorazmerij. Tožena stranka tega ni storila - če velja kriterij umestitve na delovno mesto in ne dejansko zahtevno strokovno delo, ki ga je izvajal, je bil tožnik prikrajšan. KP za kulturne dejavnosti pozna dve kategoriji delavcev – delavce in strokovne delavce v kulturi. Sodišče bi se, preden je pritrdilo izvedenskemu mnenju A.A. ali drugemu izvedenskemu mnenju, moralo opredeliti do vsebine 78.c člena KP in do vprašanj, kdo so strokovni delavci v arhivih, knjižnicah, zavodih za varstvo premične in nepremične dediščine, kdo določa kriterije zahtevnosti nekega dela z uporabniki in ali so uporabniki in obiskovalci ena in ista kategorija ljudi. Opredeliti bi se moralo tudi do tega, ali velja za izplačilo dodatkov kot kriterij dejansko izvajanje določenih del in nalog ali delovno mesto, iz katerega dodatki izhajajo. Če velja za kriterij dejansko delo, tožniku dodatek v višini 0,45 količnika v nobenem primeru ne pripada, če pa velja za kriterij delovno mesto, mu ob količniku 2,30 dodatek pripada za julij 2008, z upoštevanjem dodatka v prevedbi, kar spremeni obseg sredstev za odpravo nesorazmerij. V 20. plačnem razredu, v katerega je bil tožnik umeščen z zaposlitvijo na delovnem mestu muzejski vodnik, je to že upoštevano.

Sodni izvedenec navaja, da je potrebno priznanje dveh plačnih razredov napredovanja kot „implicitno napredovanje“, sklicujoč se na aneks k pogodbi o zaposlitvi (5. 8. 2008), obenem pa meni, da je bila uvrstitev v 22. plačni razred pravilna, ker se je tožniku razširilo področje dela. Za utemeljitev tega se sklicuje tudi na dejstvo, da tožnik ni napredoval, vendar je kot dokaz kvalitete svojega dela prejemal dodatek za delovno uspešnost. Tožniku po mnenju tožene stranke ne pripada 22. plačni razred. Tožena stranka je tožniku podaljševala pogodbo o zaposlitvi vodič po stalni razstavi - receptor, preko določil ZDR, saj bi ga morala leta 2006, po izteku dveh let, odpustiti ali zaposliti za nedoločen čas. V letu 2008, ko so se organi zavoda formalno pravno konstituirali in je bila sprejeta nova sistemizacija, pa ga je zaposlila za nedoločen čas in ga uvrstila na delovno mesto muzejski vodnik, za katerega tožnik sicer nima strokovnih pogojev in del v tej obliki tudi ni izvajal. Tožena stranka je tožniku pomotoma dala v podpis aneks, ki je bil orientacijski in namenjen le delodajalcu (delovna verzija). Aneks ima narobe vnesena leta delovne dobe ter osnovni količnik in (napačno) prevedbo v 22. plačni razred, ki ga tožnik od julija do avgusta 2008 ni mogel doseči, če je bil 1. 7. 2008 zaposlen na novem delovnem mestu. Na delovnem mestu vodič po stalni razstavi - receptor bi tožnik lahko napredoval najprej 1. 7. 2007 za 0,10 količnika, za 0,20 količnika pa le, če bi bilo njegovo delo ocenjeno kot izjemno kvalitetno in uspešno, vendar napredovanje ni bilo predlagano. Tožena stranka je ob prevedbi še dva zaposlena prevedla na drugo delovno mesto, da bi jima zagotovila boljšo plačo, v vseh primerih pa je šlo za delavce z nizkimi dohodki. Ker sredstva za ta dva delavca zagotavlja državni proračun, je pristojno ministrstvo toženi stranki naložilo popravek prevedbe in zmanjšanje plač, isto pa bi se lahko zgodilo v primeru tožnika, če bi bila tudi ta prevedba deležna kontrole in če tožena stranka sredstev za njegovo plačo ne bi zagotavljala iz lastnega prihodka za izvajanje javne službe. Razširitev področja dela je bila v mnogih delih zgolj formalna, kar navaja tudi sam tožnik, ko trdi, da ves čas dela enako in je pomenila formalno opravičilo dejstva, da se delavca na hitro in še pred prevedbo postavlja na delovno mesto, za katerega je sicer zahtevan strokovni izpit, da se ga je lahko prevedlo v višji izhodiščni plačni razred in s tem odpravilo prikrajšanje, ki je izhajalo iz podaljševanja pogodbe za določen čas preko zakonskih okvirov. Vsi zaposleni so prejemali 2 % delovne uspešnosti na mesec oz. po oceni direktorja 4 %, tožnik pa je od aprila 2004 do junija 2008 šestkrat prejel 4 %. Stališče izvedenca in sodišča v zvezi z delovno uspešnostjo, ki naj bi upravičevala 22. plačni razred, je neutemeljeno.

Glede aneksa tožnik sicer pritrjuje, da so podatki napačni, le napredovanja so v redu, zato ni pristal na sporazumno odpoved aneksa, ki bi morala biti narejena v skladu s 3. členom ZSPJS. Tožena stranka je vztrajala na podpisu novega aneksa z vsemi podatki kot izhaja iz delovnega mesta, napredovanj, dodatkov in delovne dobe, vendar se tožnik in tožena stranka zaradi različnih interpretacij podatkov nista mogli sporazumeti. Za uveljavitev zakonite podlage za izplačevanja plače bi bilo potrebno upoštevati vsa določila ZSPJS in ponovno opraviti prevedbo plače na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi in aneksa h KP za kulturne dejavnosti, ki je pričel veljati z dnem prvega obračuna plače na podlagi ZSPJS. Na tej podlagi bi morala tožena stranka obvestiti javnega uslužbenca o spremembi njegove plače s pisnim obvestilom in mu izročiti predlog aneksa k pogodbi o zaposlitvi. V primeru, da ta aneksa ne bi želel podpisati, bi moral uveljaviti njegovo dejansko plačo, ki je lahko podlaga za poračun vseh izplačil od 1. 8. 2008 do 22. 3. 2009, ko je bila vložena tožba oz. vseh izplačil po tem datumu.

Tožena stranka v povzetku pritožbe še enkrat navaja, da za čas od aprila 2004 do junija 2008 tožniku ne pripada dodatek po 78.c členu KP za kulturne dejavnosti, ker je bil zaposlen na delovnem mestu, ki ne sodi med strokovna delovna mesta in ker zahtevnega strokovnega dela z uporabniki ni izvajal, pripadajo pa mu prikrajšanja, ki izhajajo iz nekaterih napačnih obračunov in so bila ugotovljena tekom sodnega spora. Za julij 2008 tožniku po pogodbi o zaposlitvi pripada količnik 2,20, ki jo je prejel, enako mu pripada v primeru, da njegovo dejansko delo, ne glede na delovno mesto, ni ovrednoteno kot zahtevno strokovno delo z uporabniki. V primeru ugotovitve, da je kriterij delovno mesto, ki ga je zasedal, pa mu pripada količnik osnovne plače 2,30 in 0,45 količnika dodatka po 78.c členu KP za kulturne dejavnosti. Prevedba delavca v skladu z ZSPJS se lahko po mnenju tožene stranke izvede na osnovi naslednjih podlag: - V primeru, da velja trditev tožnika, da je ves čas delal enaka dela, se v prevedbi lahko upošteva aneks k pogodbi o zaposlitvi, delovno mesto, ki ga je tožnik zasedal, pa se z vsemi dodatki prevede v enako delovno mesto v skupini J kataloga funkcij. Enako izhodišče velja, če se upošteva pogodba o zaposlitvi št. 16/2008 za nedoločen čas, vendar se tedaj delovno mesto muzejski vodnik iz količnika 2,20 z dodatki in delovno dobo prevede v 20. plačni razred.

- V primeru, da velja, da je tožnik s pogodbo št. ... nastopil delo na novem delovnem mestu, velja količnik 2,30, dodatek 0,45 količnika po KP in ostali dodatki in delovna doba po KP, se to prevede v 20. plačni razred, kar je osnovni plačni razred delovnega mesta muzejski vodnik in ne v 22. plačni razred, kot je izhajalo iz spornega aneksa in razlage izvedenca, ker napredovanje v enem mesecu od podpisa pogodbe na drugem delovnem mestu ni možno.

Sodišče se v sodbi ni po pravu opredelilo glede predmeta spora, ki izhaja iz različnih interpretacij zakonskih podlag, pogodb in dejanskega stanja, ampak je s pritrditvijo selektivnemu izvedenskemu mnenju brez dodatne razlage zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je stališče A.A., da je delo z obiskovalci enako delu z uporabniki, in da je bil tožnik ves čas upravičen do dodatka na zahtevno strokovno delo v višini 0,45, pravilno in pri tem izpostavlja zahtevnost tožnikovega dela receptorja (vodiča po stalni razstavi) oziroma navaja druga delovna mesta v kulturi, na katerih so bili delavci upravičeni do tega dodatka. Tožena stranka je tožnika vse do pogodbe z dne 30. 6. 2008 zaposlovala na nesistemizirana delovna mesta in kršila osnovne pravice delavca in svoje lastne akte, saj delovno mesto vodič po stalni razstavi (receptor) ni bilo sistemizirano v pravilniku, tožena stranka pa ga arbitrarno uvršča v drugo skupino poklicev, ki dodatka po 78.c členu KP ne poznajo. S tem v zvezi je potrebno po mnenju tožnika upoštevati stališče iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. Ips 118/2004 z dne 7. 12. 2004, v kateri je zapisano, da je v primeru, če je delodajalec pogodbo napisal arbitrarno, če je samovoljno izigraval veljavne predpise, pri pogodbah nujno vzeti v obzir dejansko naravo dela, ki ga je opravil delavec, ko se odloča o dodatkih pri plači po zakonu. Tožnik je bil prvič zaposlen na zakonito sistemizirano delovno mesto šele po več kot devetih letih s 13. pogodbo o zaposlitvi (za nedoločen čas). Tožena stranka tožnika nikoli ni zakonito ocenjevala, češ da na svojem delovnem mestu ne more napredovati. Ob podpisu pogodbe z dne 30. 6. 2008 mu je ustno priznala dve napredovanji, ki pa jih ni upoštevala pri plači za julij 2008, jih je pa upoštevala pri prevedbi, nato pa mu je od avgusta 2008 dalje plačo izplačevala nižje navkljub dvema napredovanjema, od januarja naprej pa mu izplačuje plačo brez dveh napredovanj. Če delodajalec izvede napredovanje, vendar ne po pravilih zakonodaje, mora izvesti napredovanje po zakonu naknadno. Tožnik se pri tem sklicuje na 16. člen pravilnika in 49.č člen ZSPJS v povezavi z 49. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor. Predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je tožnik tekom postopka utemeljeno zahteval in dokazoval, da so bila prikrajšanja pri plačah za vse posamezne uveljavljane mesece večja, kot jih je sodišče dosodilo ob upoštevanju mnenja A.A.. Sodišče je nepopolno ali zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker sodnemu izvedencu ni naložilo, naj pri obračunih plač za obdobje od aprila 2004 do decembra 2004 upošteva 5 % dodatek za pogoje dela namesto napačnega, ki je znašal 3 % in ki ga je pri obračunih plač upoštevala tožena stranka in tožniku dejansko dosodilo prenizka prikrajšanja za to obdobje. Prav tako je ravnalo zmotno, ker izvedencu ni naložilo, naj za čas od aprila 2004 do februarja 2008 obračuna dodatek za nedeljsko delo in delo na praznik, zato tega pri izračunu prikrajšanja ni upošteval, čeprav je tožnik delo opravljal tudi ob nedeljah, za dni, ko je delal, pa sam vodil evidence in jih predložil v spis. Tudi odločitev o pravdnih stroških je zmotna, ker sodišče tožniku neutemeljeno ni priznalo nagrade za narok v ponovljenem postopku, saj skladno z 19. členom ZOdvT predstavlja postopek pred sodiščem nižje stopnje, kateremu je zadeva vrnjena v odločanje, novo stopnjo. Tožnik je za pristop pooblaščenca na narok v ponovljenem postopku upravičen do dodatne nagrade, saj je bilo v predmetni zadevi že enkrat odločeno z vmesno sodbo, ki jo je višje sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. O tem, da pooblaščencu v tem primeru pripada še dodatna nagrada za narok, se je izjavila sodna praksa (sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2105/2012 z dne 10. 10. 2012). Poleg tega sodišče tožniku ni priznalo stroškov, kot so bili priglašeni v vlogi z dne 20. 6. 2012, v višini 637,50 EUR, pa razloga za to ni navedlo. Tožniku so bili prisojeni prenizki pravdni stroški. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče ponovno razsodi o zadevi, oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno presojo prvostopnemu sodišču. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena le delno v delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških postopka, v ostalem pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo z vmesno sodbo opr. št. Pd 85/2009 z dne 27. 1. 2010 ter zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo s tožbenim zahtevkom) za ugotovitev, da so posamezne določbe aneksa k pogodbi o zaposlitvi v nasprotju z določili ZSPJS, KPJS in aneksom h kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v RS z dne 11. 6. 2008 (I. točka izreka) in razsodilo, da tožeči stranki v obdobju od 1. 8. 2008 do 22. 3. 2009 plača, obračunana na osnovi podpisanega aneksa z dne 5. 8. 2008, od 23. 3. 2009 dalje pa plača, obračunana po aneksu, za delovno mesto muzejski vodnik za V. tarifni razred, 22. plačni razred, dejansko delovno dobo in dodatek 0,45 po 78.c členu KP za kulturne dejavnosti in osnovni količnik delovnega mesta tožeče stranke ob prevedbi 2,20, v obdobju od aprila 2004 do julija 2008 pa tožeči stranki pripada plača, obračunana po vsakokrat veljavni pogodbi o zaposlitvi oziroma aneksu, kot so navedeni v izreku vmesne sodbe (II. in III. točka izreka vmesne sodbe).

Navedena vmesna sodba je bila na pritožbo tožene stranke v II. in III. točki razveljavljena, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje (sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 417/2010 z dne 22. 11. 2010). Pritožbeno sodišče je sicer pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da so sklenjene in podpisane pogodbe o zaposlitvi oz. aneksi, v katerih so določeni količniki za izračun osnovne plače in drugi elementi plače (za obdobje do uveljavitve novega plačnega sistema po ZSPJS), veljavni, ker jih tožnik ni ustrezno in pravočasno izpodbijal, da pa je predmet nadaljnjega sojenja presoja, ali so bile plače dejansko obračunane v skladu s sklenjenimi pogodbami in ali je pri plači sploh prikrajšan, vendar pa je ugotovilo, da pogoji za izdajo vmesne sodbe niso bili izpolnjeni (ker zgolj odločitev, da delavcu pripada plača po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, še ni odločitev o podlagi tožbenega zahtevka, to je o obstoju terjatve iz naslova plače). Glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prikrajšanje pri plači po uveljavitvi novega plačnega sistema, pa je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je za odločitev v obravnavani zadevi bistvena presoja, ali je podana neskladnost določb o plači v podpisanem aneksu z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, v smislu 3. odstavka 3. člena ZSPJS, zlasti glede na ugovore tožene stranke, da naj bi bil aneks nezakonit v delu, v katerem je določen 22. plačni razred zaradi upoštevanja napredovanj (kar naj bi bilo napačno, ponudbo za podpis novega aneksa pa je tožnik odklonil). Opozorilo pa je tudi na to, da ni nobene pravne podlage za priznavanje dodatka 0,45 količnika po 78.c členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti RS po uveljavitvi novega plačnega sistema, oziroma da je ta dodatek potrebno upoštevati pri prevedbi, če je bil tožnik do dodatka upravičen po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto muzejski vodnik, ki do tedaj ni bilo sistemizirano, ki je bila sklenjena pred 1. 8. 2008 (torej pred uveljavitvijo novega plačnega sistema).

V ponovnem postopku je prvostopenjsko sodišče v okviru citiranega razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča obravnavalo sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu in izdalo sodbo z odločitvijo, ki je navedena uvodoma.

K pritožbi tožeče stranke zoper sodbo: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo modificiranemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, kot je bil postavljen po zaključenem dokaznem postopku oz. po izdelavi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A.A. s pripravljalno vlogo z dne 2. 6. 2012, ni pa odločilo o spremenjenem - zvišanem tožbenem zahtevku iz pripravljalne vloge z dne 16. 1. 2013. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bila tožba (ponovno) modificirana s pripravljalno vlogo z dne 16. 1. 2013, ki jo je tožnik podal po prejemu dopolnilnega izvedenskega mnenja - tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači za april, maj in junij 2004 je bil zvišan (glede na vtoževane zneske iz naslova prikrajšanja pri plači po tožbenem zahtevku, opredeljenem s pripravljalno vlogo z dne 2. 6. 2012), vendar sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo o tem (zvišanem tožbenem zahtevku) ni odločilo. Zato se pritožba tožnika v tem delu šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe v smislu 325. člena ZPP, po katerem lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba tožene stranke z navedbami, da se sodišče do nekaterih bistvenih vprašanj v izpodbijani sodbi ni opredelilo.

Pritožba se sicer neutemeljeno sklicuje na obstoj bistvene kršitve določb postopka zaradi nasprotja med ugotovitvijo sodišča prve stopnje na 13. strani obrazložitve, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen, ter ugotovitvijo na 15. strani obrazložitve, da je bilo tožbenemu zahtevku potrebno v celoti ugoditi, saj gre očitno za pisno napako. Res pa je, da sodišče prve stopnje, kot izpostavlja pritožba tožene stranke, ni v ničemer obrazložilo, zakaj je v celoti „ poklonilo vero“ izvedenskemu mnenju A.A. in zakaj preostalih dveh izvedenskih mnenj ne sprejema, pa tudi razlogov, zakaj kot neutemeljene zavrača pripombe pravdnih strank na izvedensko mnenje, ni navedlo, kar pa je bistvena pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem pa je seveda treba upoštevati, da je bila v obravnavani zadevi prav tožena stranka tista, ki se z mnenjem sodnega izvedenca B.B. ni strinjala in je bil iz tega razloga postavljen tretji sodni izvedenec finančne stroke (kar je zagotovo razlog, da se sodišče z mnenjem sodnega izvedenca B.B. ni posebej ukvarjalo v razlogih sodbe, tako da je očitek pritožbe v tej smeri nesprejemljiv). Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je sicer podana, vendar v prvi vrsti zato, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni jasno opredelilo do temeljnih pravnih vprašanj, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku odločilnega pomena, čeprav je za pravno presojo relevantne predpise v obrazložitvi sodbe navedlo, ampak je zapisalo le, da v celoti „poklanja vero“ sodnemu izvedencu A.A., katerega mnenje je strokovno in prepričljivo in podano v skladu z zakonskimi določili. V celoti je sprejelo stališča sodnega izvedenca A.A. (namesto da bi o pravnih vprašanjih presojalo samo, izvedencu finančne stroke pa prepustilo le izračun prikrajšanja pri plači), ki pa so v nekaterih delih zmotna in jim zato ni mogoče v celoti pritrditi. Posledica tega pa je materialnopravno deloma napačna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da sta poleg bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka vsaj deloma podana tudi preostala dva pritožbena razloga, ki ju uveljavlja pritožba tožene stranke.

Napačno pa je formuliran tudi izrek izpodbijane sodbe, ker v I. točki izreka vsebuje odločitev o tem, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati prikrajšanja pri plačah v bruto mesečnih zneskih (dikcija „najmanj na mesec“ je neustrezna!), navedenih v izreku, v nadaljevanju pa o tem, da je tožena stranka (po odvodu predpisanih prispevkov in davka - od bruto zneskov prikrajšanj) dolžna tožeči stranki izplačati po višini določene neto zneske prikrajšanja za enako obdobje, ki so navedeni v izreku. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna, izrek pa nepravilen.

V izreku sodbe je potrebno odločiti le o obračunu pripadajočih bruto zneskih plač (razlik v plači, prikrajšanju), naložiti delodajalcu odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer izrek ne vsebuje (oz. ne sme vsebovati) odločitve po višini o neto zneskih. Prispevki in dohodnina se namreč obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila). Ta pa je praviloma vezan na pravnomočnost in izvršljivost sodbe, ne pa na dan izdaje sodbe (stopnje prispevkov, davčne obveznosti se v času od izdaje do pravnomočnosti sodbe lahko spremenijo, kar vpliva na višino neto zneskov!). To izhaja iz predpisov, ki urejajo obračunavanje in izplačevanje plač. Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska plače, se v skladu z 2. členom Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami) ugotavljajo po predpisih, veljavnih na dan izplačila. Enako velja za obračun in plačilo prispevkov. Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in zaposlovanje v skladu z zakoni, na podlagi katerih so ti prispevki uvedeni, določa Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996 s spremembami in dopolnitvami). Navedeno pomeni, da mora delodajalec od bruto dosojenih zneskov plačati dohodnino in prispevke v višini, kot bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila, neto zneski pa so zneski, ki od dosojenih bruto zneskov ostanejo po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov, po stopnji, ki velja v času dejanskega izplačila (plače). Izrek, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (bruto in obenem neto zneski) je torej napačen, ker temelji na zmotni uporabi materialnega prava.

Že iz navedenih razlogov, to je zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je bila potrebna razveljavitev izpodbijane sodbe.

Kljub temu pa se pritožbeno sodišče z namenom, da se v ponovnem sojenju doseže po vsebini pravilna odločitev, opredeljuje tudi do preostalih pritožbenih navedb tožene stranke, ki se nanašajo zlasti na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju, kot je že navedeno, postavilo več izvedencev finančne stroke, pri odločitvi pa se je oprlo na izvedensko mnenje A.A., ki ga je ocenilo kot strokovno in prepričljivo, poleg tega pa je v razlogih sodbe zapisalo, da to mnenje po metodologiji izračuna ni nasprotno izračunu sodnega izvedenca B.B..

Tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači se nanaša na dve obdobji - na obdobje od aprila 2004 do julija 2008 (to je obdobje pred uveljavitvijo novega plačnega sistema) ter na obdobje od 1. avgusta 2008 dalje, ko je bil uveljavljen nov plačni sistem po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS - Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami).

V zvezi z zahtevkom za plačilo prikrajšanja pri plači za čas od aprila 2004 do julija 2008, ko je bil tožnik pri toženi stranki na podlagi večkrat podaljšanih pogodb o zaposlitvi za določen čas in aneksov zaposlen na (nesistemiziranem) delovnem mestu vodnik po stalni razstavi (administrator) in nato na delovnem mestu vodnik po stalni razstavi (receptor - s količnikom 2,20), od 1. julija 2008 dalje pa na delovnem mestu muzejskega vodnika s količnikom 2,20 (pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 30. 6. 2008), je sodni izvedenec finančne stroke A.A. v izvedenskem mnenju (z dne 25. 5. 2012 z dopolnitvami) ugotovil, da je bil tožnik prikrajšan za prenizko obračunane bruto plače v višini 5.434,25 EUR (oz. neto 3.250,92 EUR), ker plače niso bile pravilno obračunane oz. izplačane po pogodbah o zaposlitvi in aneksu, ki so veljali v tem obdobju (pogodbe oz. aneks z dne 31. 12. 2003, 16. 7. 2004, 19. 12. 2005, 20. 12. 2006, 30. 12. 2007, 30. 6. 2008). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri veliki večini elementov plače ni bistvenih razlik v izračunu med toženo stranko in izračunom sodnega izvedenca, edina bistvena razlika je v tem, da tožena stranka ves čas pri obračunu plače ni upoštevala 78.c člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti Republike Slovenije (KPK), do katere pa je bil tožnik po mnenju izvedenca (in sodišča prve stopnje) upravičen, ker je kot vodnik po muzejski zbirki posloval z uporabniki. Sodni izvedenec je ugotovil, da potreba po upoštevanju dodatka iz 78.c člena KPK izhaja iz vseh njegovih delovnih mest oz. pogodb o zaposlitvi do 30. 6. 2008, izhajal pa je tudi iz opisov delovnih nalog za delovno mesto vodnik po muzejski zbirki (do 30. 6. 2008) ter za delovno mesto muzejski vodnik (po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 30. 6. 2008), ki jih je povzel v izvedenskem mnenju ter iz dejstva, da naj bi tožnik po lastnih navedbah vseskozi opravljal isto delo pri toženi stranki.

Skladno z določbo 78.c člena KPK strokovnim delavcem v knjižnicah in zavodih za varstvo premične in nepremične dediščine pripada dodatek k plači za zahtevnost dela pri obdelavi in dokumentiranju gradiva 0,40 količnika ter za zahtevnost dela pri poslovanju z uporabniki 0,45 količnika. Ta dodatek torej pripada vsem delavcem, ki zasedajo delovna mesta strokovnih delavcev, v enaki (v KPK določeni) višini. Za poslovanje z uporabniki je po oceni pritožbenega sodišča šteti tudi delo vodiča po razstavi z obiskovalci, ki jih je tudi sodni izvedenec pravilno štel za uporabnike. Iz vsebine citirane določbe izhaja, da je dodatek priznan vsem strokovnim delavcem, ki bodisi obdelujejo in dokumentirajo gradivo ali pa poslujejo z uporabniki, po kriteriju delovnega mesta (opisa). Delodajalec ni upravičen v konkretnih primerih ocenjevati, ali je delo na določenem delovnem mestu dovolj zahtevno in selektivno priznavati dodatek strokovnim delavcem. Stališče sodišča prve stopnje (oz. sodnega izvedenca), da je tožnik za navedeno obdobje upravičen do količnika 0,45 po 78.c členu KPK, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno, pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi pa so neutemeljene.

Tožena stranka je tožnika več let zaposlovala za določen čas na nesistemiziranem delovnem mestu, katerega opis je določala sproti (kar ni v skladu s predpisi!) ob sklepanju pogodb o zaposlitvi. Iz opisa pa je razvidno, da vsebuje ne le naloge tehnične in administrativne narave, ampak tudi strokovne naloge (sprejem obiskovalcev, dajanje osnovnih informacij o razstavi, muzeju in ostalih aktualnih medijskih projektih, osnovno vodstvo po razstavi, odpiranje in zapiranje razstave, ...). Zato ni mogoče pritrditi toženi stranki, ki zatrjuje, da tožnik (za delovno mesto vodnik po stalni muzejski razstavi - administrator, receptor) ni upravičen do dodatka po 78.c členu KPK, ker ne spada med strokovne delavce v kulturi, ampak med tehnične, upravne in finančne delavce v javnem zavodu na področju kulture oz. da nikoli ni opravljal zahtevnega dela z uporabniki (med katere po mnenju tožene stranke obiskovalci ne sodijo). Tožena stranka se sklicuje na določbe Pravilnika o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih na področju kulture (Ur. l. RS, št. 41/94 s spremembami in dopolnitvami) in na opredelitev delovnih mest, ki jih opravljajo strokovni delavci v muzejih in galerijah oziroma tehnični, upravni in finančni delavci v javnih zavodih s področja kulture, kar naj bi upoštevala pri oblikovanju opisa delovnega mesta vodiča po stalni razstavi in določitvi plače. Vendar je potrebno upoštevati, da bi zahteve za zasedbo delovnega mesta tožnika vključno s strokovnim izpitom morala imeti določene v sistemizaciji, ki je ni imela vse do leta 2008. Zato je sodni izvedenec pravilno izhajal tudi iz vsebine dela, kot ga je tožnik ves čas opravljal. Že ob upoštevanju opisa delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik (ki je gimnazijski maturant), pa je očitno, da je to delovno mesto v določeni meri zajemalo strokovna dela in ne le manj zahtevnih nalog tehničnih oz. upravnih delavcev v kulturi - receptorja (z zahtevano 4-letno srednjo šolo) oz. prodajalca vstopnic (za katero se je po prilogi 1 navedenega pravilnika zahtevala le dveletna poklicna šola), biljeterja (za katero se je zahtevala osnovna šola) oz. oskrbnika muzejske zbirke, za katero se je zahtevala 3-letna poklicna šola. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da od tožnika ni nikoli zahtevala strokovnega izpita oz. da je bilo njegovo delovno mesto uvrščeno med delovna mesta tehničnih oziroma upravnih delavcev v kulturi, saj za to sploh ni imela podlage - njegovo delovno mesto sploh ni bilo sistemizirano, pa tudi zahteve za zasedbo tega delovnega mesta niso bile vnaprej opredeljene v splošnem aktu delodajalca. Zato je tožnika, ki je opravljal delo na delovnem mestu vodič po stalni razstavi - receptor, ki ga je glede na opis delovnega mesta mogoče šteti za kombiniran delokrog (deloma strokovni delavec, deloma tehnični oz. upravni delavec), potrebno šteti med strokovne delavce, zlasti ker tudi za nekatera druga tipična dela po navedeni prilogi ni določen strokovni izpit kot pogoj za uvrstitev med delovna mesta strokovnih delavcev, delovno mesto pa se tudi bistveno ne razlikuje od delovnega mesta muzejski vodnik, za katerega pa niti tožena stranka sama ne trdi, da ne bi spadalo med delokroge strokovnih delavcev. Zato je pravilno stališče, da tožniku za celotno vtoževano obdobje, tako za čas zaposlitve na delovnem mestu vodnik po stalni razstavi - receptor kot za čas zaposlitve na delovnem mestu muzejski vodnik od 1. 7. 2008 do prevedbe po novem plačnem sistemu pripada dodatek iz 78.c člena KPK.

Pritožba tožene stranke pa je utemeljena v delu, v katerem graja stališče sodnega izvedenca in sodišča prve stopnje, da tožnikovo delovno mesto ob prehodu na nov plačni sistem ni bilo pravilno prevedeno, ker bi morala biti upoštevana napredovanja. Sodni izvedenec A.A. je v izvedenskem mnenju izhajal s stališča, da je tožena stranka tožniku pravilno upoštevala količnik delovnega mesta muzejski vodnik 2,20 in tožniku ob prevedbi določila 22. plačni razred, kasnejši popravek prevedbe v 20. plačni razred pa naj bi bil napačen, ker se ni upoštevalo „implicitno napredovanje“ za dva plačna razreda (kar naj bi bilo tožniku priznano s strani predstojnice po razširitvi opisa delovnih nalog z dne 30. 6. 2008). Tožena stranka utemeljeno opozarja, da za priznanje dveh napredovanj, ki naj bi bila dosežena pred prevedbo, ni nikakršne podlage, ker je bil na delovno mesto muzejski vodnik razporejen šele s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 6. 2008. Če tožena stranka ni odločala o napredovanju in (morebitnem) zvišanju plače tožnika (zaradi napredovanja v plačilnem razredu) v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, to je z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Ur. l. RS, št. 18/1994 s spremembami in dopolnitvami) in Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih na področju kulture (Ur. l. RS, št. 41/1994 s spremembami in dopolnitvami), bi moral tožnik pravočasno uveljavljati varstvo pravic zaradi kršitve pravic najprej pri delodajalcu in nato pred sodiščem, v skladu z določbami Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 36/2000 s spremembami in dopolnitvami oz. Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Ur. l. RS, št. 96/2002 s spremembami in dopolnitvami). Ker ni pravočasno uveljavljal varstva pravic, ni nikakršne podlage za naknadno uveljavljanje napredovanj iz preteklega obdobja ob prevedbi oz. uveljavitvi novega plačnega sistema. Zlasti, ker je bil na delovno mesto muzejski vodnik razporejen šele s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 30. 6. 2008, ki pa - že ob upoštevanju razlik v opisu delovnih mest - ni v celoti identično s prejšnjim delovnim mestom, čeprav tožnik trdi nasprotno. Dosežena napredovanja na delovnem mestu se upoštevajo le, če so bila izvedena v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Zato domnevno (ustno) priznavanje dveh plačnih razredov s strani predstojnice tožene stranke ne bi bilo niti dopustno niti zakonito. Iz teh razlogov v tožnikovem primeru priznanje dveh napredovanj pri prevedbi ni zakonito, saj ni v skladu z določbo 3. odstavka 49.a člena ZSPJS, po katerem se nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca ali funkcionarja, ki je podlaga za prevedbo, določi tako, da se seštevek količnika, ki ga je javni uslužbenec oziroma funkcionar dosegel z napredovanjem na delovnem mestu ali v nazivu in dodatkov iz 49.b člena tega zakona pomnoži z vrednostjo osnove za obračun plač iz 4. odstavka tega člena.

Kot izhodišče je torej pri prevedbi za plačo na delovnem mestu muzejski vodnik potrebno upoštevati količnik 2,20 ter vse dodatke po KPK, vključno z dodatkom 0,45 količnika za zahtevnost dela z uporabniki (78.c člen KPK). Izračuna prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 8. 2008 dalje, ki temelji na ugotovitvi, da je treba pri prevedbi izhajati iz količnika 2,40 (količnik 2,20 in dve napredovanji), in prevedbo v 22. plačni razred, torej v tem delu ni mogoče upoštevati. To pa pomeni, da za obdobje od avgusta 2008 do decembra 2008, ko se je tožniku obračunavala plača po 22. plačnem razredu, tožnik verjetno ni bil prikrajšan, ker bi že v tem obdobju moral prejemati plačo po 20. plačnem razredu, isto pa velja za obdobje od 1. 1. 2009 do aprila 2009, ko je tožena stranka upoštevala 20. plačni razred, vendar pa je pravilnost obračuna plač v tem obdobju potrebno še preveriti.

K pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka: V tem delu je pritožba tožeče stranke utemeljena, saj je tožnik upravičen do povračila za narok v ponovljenem postopku, o zahtevku za plačilo stroškov izvensodnega zahtevka v višini 632,50 EUR (kot posebnem zahtevku - pripravljalna vloga z dne 20. 6. 2012), pa bo moralo sodišče prve stopnje odločiti z dopolnilno sodbo.

Pritožbeni razlogi so torej podani v navedenem obsegu, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke ter delno pritožbi tožeče stranke (glede stroškov postopka) ter razveljavilo izpodbijano sodbo, skupaj z odločitvijo o stroških postopka, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354., 355. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more odpraviti kršitve postopka ter dopolniti postopka oz. to ne bi bilo smotrno, zato so izpolnjeni pogoji za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v skladu z določbami 354. in 355. člena ZPP. V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče odpravi bistveno kršitev postopka, dopolni dokazni postopek (pri čemer bo verjetno potrebna dopolnitev izvedenskega mnenja) in razčisti vsa sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka in o stroških postopka, pri čemer naj pritožbo tožeče stranke v preostalem delu šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe ter odloči tudi o delu tožbenega zahtevka, o katerem še ni odločilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve v pritožbenem postopku, zato sama krije stroške odgovora (155. člen ZPP).