Jedro

Relativno manjša (osem mesečna) prekoračitev roka za vpis v imenik odvetniških kandidatov ob izostanku drugih okoliščin (še) ne predstavlja krivdnega ravnanja Odvetniške zbornice in s tem njene odškodninske odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka tožniku dolžna plačati zneska 12.500.000 SIT in 3.450.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.1996 dalje do plačila, je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga izdajo ustrezne revizijske odločbe z ugoditvijo reviziji. Izpodbijana sodba ni odgovorila na pritožbene navedbe. Po stališču pritožbenega sodišča lahko tožena stranka v nedogled zavlačuje zahtevo za vpis v ustrezni imenik. Zavlačevanje je bila posledica nagajivosti z namenom, da bi tožniku bilo onemogočeno opravljati poklic in pridobivati sredstva za preživljanje. Izpodbijana sodba ne daje odgovora na vprašanje, zakaj tožnik v razumnem roku ni mogel uresničiti svoje zakonske pravice. Kršene so bile določbe Ustave RS glede enakega varstva pravic, svobode do dela in enakosti pred zakonom. Tožena stranka je z onemogočanjem opravljanja tožnikovega poklica izvršila civilni delikt. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Glede na vsebino pritožbenih navedb proti sodbi sodišča prve stopnje, ni mogoče trditi, da bi omenjena procesna določba ne bila upoštevana. Pritožba, ki jo je vložil tožnik, v svojih kratkih navedbah pravno pomembno izpostavi le trditev, da "pravica do opravljanja poklica odvetnika ali odvetniškega kandidata ne more biti naključje ali nedoločeno dejstvo, odvisno od dobre volje nekoga, temveč določeno v zakonu in hitrem zakonitem postopku". Sodišče druge stopnje je v navedenem obsegu pritožbo tudi obravnavalo in o njej odločilo. Ob ugotovitvi, da temelj tožbenega zahtevka ni podan, pa se je bilo tudi odveč opredeljevati do tožnikovih navedb, ki se nanašajo na obstoj zatrjevane škode in na višino zahtevane odškodnine. V reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zato revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi ne najde.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožnikovo stališče, da je tožena stranka zavlačevala vpis tožnika v svoje imenike iz nagajivosti, je ostalo na ravni posplošene navedbe brez argumentacije. Takšno posplošeno stališče tožnik ponovno podaja tudi v reviziji. Kršitev ustavnih določb glede enakega varstva pravic, glede svobode dela in glede enakosti pred zakonom, bi v tožnikovem primeru bila podana ob ugotovitvi protipravnega, krivdnega ravnanja tožene stranke, sicer pa ne. Sodišče druge stopnje se je v tem okviru posebej sklicevalo na sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. U 971/95 in U 1243/96) ter na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 1153/95 z dne 4.10.1995, s katero je bila zavrnjena tožba tožnika na izpodbijanje zavrnitve vpisa v imenik odvetnikov. Upravni oddelek vrhovnega sodišča je v citirani sodbi ugotovil, da je bila zavrnitev vpisa tožnika v imenik odvetnikov zakonsko utemeljena zaradi neizpolnjevanja pogojev (najmanj eno leto dela pri odvetniku kot odvetniški pripravnik ali odvetniški kandidat). Očitek protipravnega ravnanja tožene stranke je bil torej že presojan po upravno-sodni poti, vendar z ugotovitvijo, da je bilo ravnanje tožene stranke pri vpisovanju tožnika v ustrezne imenike tožene stranke v skladu z Zakonom o odvetništvu.

Tožeča stranka končno šele v reviziji določno postavlja trditev, da je tožena stranka (odškodninsko) odgovorna zaradi prekoračitve razumnega roka pri odločanju o vpisu v imenik odvetniških kandidatov. Tožeča stranka je argumentirano navedla, da je tožnika vpisala naslednji dan, ko je dobila mnenje Območnega zbora odvetnikov iz Maribora. Kljub temu je od predloga za vpis, podanega 30.3.1994, do vpisa dne 15.12.1994 (pri čemer je mnenje mariborskega območnega zbora tožena stranka prejela 12.12.1994) poteklo dobrih osem mesecev. Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 s spremembami, objavljenimi v Uradnem listu RS, št. 24/2001) ne predpisuje roka, v katerem mora tožena stranka odločiti o predlaganem vpisu. Sodišči druge in prve stopnje sta očitno - po vsebini svoje pravne razlage - sprejeli stališče, po katerem je odločitev upravnega odbora tožene stranke kljub zamudi bila še vedno sprejeta v razumnem roku. S takim stališčem se je ob oceni, da je relativno manjša prekoračitev roka še vedno v razumnih mejah, mogoče strinjati. To obvelja predvsem zato, ker je tožnik s tožbeno trditveno podlago domnevno prekoračitev razumnega roka vezal s trditvijo, da je tožena stranka tako ravnala z namenom, da mu nagaja, da ga torej oškoduje. Pri tem pa za tako trditev tožnik ni ponudil ustrezne argumentacije.

Ob izostanku dejstev, ki bi potrjevala protipravnost ravnanja tožene stranke pri vpisu tožnika v imenik odvetniških kandidatov in kasneje v imenik odvetnikov, sta sodišči druge in prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabili materialno pravo. Zato je revizijsko sodišče po določbi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.