Jedro

Tožnik je delal pretežno od doma (4 dni v tednu), en dan pa bi moral delo opravljati v prostorih toženke, kar je ustrezno organizirano delo, glede na zdravstveno dokumentacijo. Ker se tožnik teh sestankov ni udeležil, je kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ravnal je v nasprotju s petim odstavkom 2. člena Pogodbe o zaposlitvi, ker svojega dela ni vestno opravljal, saj ni upošteval delodajalčevih zahtev in navodil, s tem pa je oviral tudi potek dela pri toženki. Tožnik za odsotnost z dela ni imel podlage, saj dokumentacije, ki bi opravičevala njegovo odsotnost, ni predložil.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo dne 15. 2. 2024 in še traja po pogodbi o zaposlitvi za delo na domu z dne 1. 5. 2022; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 15. 2. 2024 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za delo na domu z dne 1. 5. 2022, ga prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in starševsko varstvo, mu obračunati bruto plačo v višini 2.404,65 EUR mesečno skupaj s pripadajočimi dodatki in izplačati ustrezne neto zneske plače ter mu priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni in mu plačati stroške postopka v roku 8 dni od prejema sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi do poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka, pa pridrži za končno odločitev. Odločitev sodišča prve stopnje je v delu, ki se nanaša na zavrnitev dokaza z zaslišanjem tožnika neprepričljiva in izjemno skopa. Ker je sodišče zaslišalo le toženko ne pa tudi tožnika, je to kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS. Opozarja, da 258. člen ZPP določa, kdaj se lahko sodišče odloči in zasliši le eno stranko. Sodišče se je na naroku dne 11. 7. 2024 v okviru materialno procesnega vodstva odločilo, da bo naslednji narok za glavno obravnavo izveden v mesecu septembru 2024. Na določitev tega datuma se je tožnik zanesel in je takoj po določitvi točnega datuma svoj izostanek pravočasno opravičil zaradi predvidenega športnega tekmovanja v mesecu oktobru. Iz sodbe ni razvidno, zakaj ne gre za opravičljiv razlog. S tem je bila toženka neutemeljeno favorizirana, sodišče pa je s tem poseglo v tožnikovo pravico do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem je bila tožniku tudi onemogočena vsebinska presoja predloga v okviru zakonsko določenega dvostopenjskega postopka, kar je kršitev pravice do enakega varstva pravic oziroma pravice do izjave po 22. členu URS. Ker sodbe ni mogoče preizkusiti, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje sodišče na naroku za glavno obravnavo ni prebralo pripravljalne vloge toženke, tožniku pa tudi ni omogočilo, da bi se lahko o vlogi opredelil. Tudi to je kršitev 22. člena URS. Sodišče je nadalje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, kar predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče mora glede na konkretno zadevo presoditi, kateri izvedenec oziroma izvedenski organ je najbolj primeren za ugotavljanje vpliva zdravstvenih težav na delovno zmožnost. Sodišče takšne presoje ni opravilo, oziroma je ta napačna. Tožniku se zdi, da je sodišče kar samo razjasnilo strokovna vprašanja o vplivu psihičnih težav tožnika na njegovo delovno zmožnost. Nadalje se je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo, da izvedenec ni potreben, kljub temu, da je bila tožniku ob pregledu v psihiatrični ambulanti postavljena diagnoza shizoidne osebnostne motnje, zaradi katere ni zmožen komunikacije in dela v okolju obdanem z ljudmi. Ker gre za bistveno vprašanje, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in o zadevi materialnopravno pravilno odločilo. Točen datum naroka ni bil določen, narok naj bi bil predvidoma opravljen v septembru, datum pa je bil odvisen od posredovanega zdravniškega potrdila o nemožnosti tožnikovega zaslišanja na sodišču. Ker je iz izvedenskega mnenja izhajalo, da bi bilo za tožnika najugodneje, da se ga zasliši preko videokonference, je sodišče narok razpisalo za 14. 10. 2024 na DSS Ljubljana, saj na Zunanjem oddelku v Kranju ni na razpolago ustrezne razpravne dvorane. Narok je bil iz tega razloga zamaknjen za en mesec na 14. 10. 2024. Svetovno prvenstvo A. na B. (tujina) je potekalo 12 dni kasneje kot je bil razpisan narok. Toženka je na tem naroku za glavno obravnavo predložila pripravljalno vlogo s predlogom za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi zgolj iz previdnosti, saj ta predlog sploh ni bil potreben, ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Pravilna je tudi zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, saj tudi iz izpovedi tožnikove lečeče zdravnice izhaja, da je za oceno tožnikove delazmožnosti pristojen specialist medicine dela, prometa in športa. Stroškov ne priglaša.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 19. člena ZDSS-1 pri odločanju uporabilo določbe ZPP. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tem členu in v pritožbi navedene kršitve po 8. in 14. odstavku 339. člena ZPP ter 22. člena URS in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev. Kršilo pa tudi ni 22. člena URS, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

6.V tem individualnem delovnem sporu tožnik izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in vtožuje reintegracijo in reparacijo. Pri toženki je bil nazadnje zaposlen po pogodbi o zaposlitvi za delo na domu z dne 1. 5. 2022 za nedoločen čas na delovnem mestu razvojni inženir analitik specialist. Toženka mu je podala dve opozorili pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, in sicer dne 12. 4. 2023 in dne 27. 9. 2023, na kateri je tožnik odgovoril. Po pisni obdolžitvi pred redno odpovedjo in zagovorom izvršenim dne 22. 1. 2024, ki je potekal preko povezave Teams videokonference, čeprav je tožnik pred tem podal tudi pisni zagovor, mu je dne 30. 1. 2024 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, odpoved pa mu je bila vročena dne 30. 1. 2024. Tako je toženka upoštevala določbe prvega in drugega odstavka 89. člena ZDR-1 in prvega ter drugega odstavka 85. člena ZDR-1.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo 38. člena ZDR-1 in v postopku presojalo le opozorilo z dne 27. 9. 2023 in ugotovilo, da je tožnik storil kršitve iz tega opozorila (razen neudeležbe na sestanku v živo v prostorih delodajalca dne 22. 9. 2023, ko je bil v bolniškem staležu), prav tako pa se ni udeležil sestankov 23. 11. 2023, 30. 11. 2023, 6. 12. 2023 in 13. 12. 2023. Ker se je tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi zavezal, da bo delo opravljal na svojem domu ali drugih prostorih po svoji izbiri, skladno z določbo 2.1.4. Pravilnika o opravljanju dela na domu pa tudi v prostorih delodajalca, saj je moral biti kot zaposleni prisoten v prostorih delodajalca najmanj štiri delovne dneve na mesec oziroma na delovne dneve, ki jih kot dneve obvezne prisotnosti določi neposredni vodja, je kršil svoje pogodbene obveznosti in obveznosti iz Pravilnika o opravljanju dela na domu.

8.Med strankama ni bilo sporno, da se tožnik sestankov v prostorih delodajalca iz opozorila z dne 27. 9. 2023 (razen sestanka dne 22. 9. 2023) ni udeležil. Kljub temu, da mu je bila omogočena elektronska povezava, se ni udeležil sestanka dne 6. 9. 2023. Prav tako pa se tudi ni udeležil sestankov, očitanih v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (23. 11. 2023, 30. 11. 2023, 6. 12. 2023 in 13. 12. 2023).

9.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik kot vzrok za neudeležbo na sestankih navedel postavljeno diagnozo shizoidne osebnostne motnje. Zaradi svojega stanja je bil večkrat obravnavan pri osebni zdravnici in v psihiatrični ambulanti Psihiatrične bolnišnice C., v juliju 2023 pa je opravil še klinično psihološki pregled pri specialistu klinične psihologije. Iz njegovega mnenja izhaja, da je smiselno, da se tožniku v delovnem procesu omogoči manj neposrednega dela v večjih skupinah, v kolikor to narava dela dopušča. Toženka je tožnika napotila na usmerjeni obdobni zdravstveni pregled k specialistki medicine dela, prometa in športa, ki je 26. 8. 2023 izdala zdravniško spričevalo, iz katerega izhaja, da tožnik izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, svetovala pa je, da delo opravlja bolj od doma, če je to mogoče. Toženki je na njene poizvedbe in novo zdravstveno dokumentacijo pojasnila, da je smiselno, da se tožniku omogoči manj neposrednega dela v večjih skupinah, v kolikor je to mogoče. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik delal pretežno od doma (4 dni v tednu), en dan pa bi moral delo opravljati v prostorih toženke, kar je ustrezno organizirano delo, glede na zdravstveno dokumentacijo. Ker se tožnik teh sestankov ni udeležil, je kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ravnal je v nasprotju s petim odstavkom 2. člena Pogodbe o zaposlitvi, ker svojega dela ni vestno opravljal, saj ni upošteval delodajalčevih zahtev in navodil, s tem pa je oviral tudi potek dela pri toženki. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik za odsotnost z dela ni imel podlage, saj dokumentacije, ki bi opravičevala njegovo odsotnost, ni predložil. S tem je kršil določbo prvega odstavka 33. člena ZDR-1, ker svojega dela po pogodbi o zaposlitvi ni opravljal vestno skladno z organizacijo dela in poslovanja pri toženki in 34. člena ZDR-1, ker ni spoštoval delodajalčevih navodil. Tožnik pa je kršil tudi obveznosti po pogodbi o zaposlitvi in točko 2.1.4. Pravilnika o opravljanju dela na domu. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožnikove kršitve predstavljajo utemeljen odpovedni krivdni razlog po 3. alineji 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pravilna pa je tudi ugotovitev, da je podan tudi drugi pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po drugem odstavku 89. člena ZDR-1, zaradi tožnikovega načina, ki je močno oviral kvalitetno komunikacijo, pregled celotne slike dela in pretok informacij, saj gre pri toženki za timsko delo.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo tožnika, kršilo njegove pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, pa tudi določbo 258. člena ZPP. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ni bil zaslišan, ker se naroka ni udeležil, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil. Sodišče je tožniku omogočilo zaslišanje preko videokonference. Ker v Kranju na zunanjem oddelku nimajo na razpolago ustrezne obravnavne dvorane, je bil narok za glavno obravnavo razpisan ob prvi možnosti uporabe ustrezne dvorane na sedežu Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Navedbe tožnika, da je odpotoval na športno tekmovanje (svetovno prvenstvo) pa očitno niso relevantne, saj je bil narok razpisan 14. 10. 2024, športno tekmovanje pa je poteklo od 26. 10. 2024.

11.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče na naroku dne 11. 7. 2024 odločilo, da bo naslednji narok za glavno obravnavo v mesecu septembru 2024. Iz zapisnika o naroku o pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo na l. št. 33 namreč izhaja, da bo v primeru, da bo tožnik sodišču posredoval zdravniško potrdilo, da njegovo zaslišanje na sodišču ni možno, sodišče opravilo narok v videokonferenčni dvorani DSS v Ljubljani ali na Okrožnem sodišču v Kranju, zaradi tega se narok preloži za nedoločen čas. Le predvidoma bo narok izveden v septembru in usklajen s pooblaščencema strank.

12.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče na naroku za glavno obravnavo ni prebralo pripravljalne vloge toženke in tožniku onemogočilo, da bi se o vlogi lahko opredelil, kar je kršitev 22. člena URS. Pripravljalne vloge sodišče sploh ni upoštevalo, saj jo je toženka vložila kot podredni predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je ugodilo tožbenemu zahtevku in o podrednem seveda ni odločalo.

13.Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje v točki 16 obrazložitve sodbe, zaradi katerih ni ugodilo predlogu tožnika o postavitvi izvedenca psihiatrične stroke. Iz listin v spisu ne izhaja, da bi tožnik v spornem obdobju imel kakršnokoli začasno nezmožnost za delo po Zakonu o zdravstvenem zavarovanju ali ugotavljanje invalidnosti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato je postavitev izvedenca psihiatrične stroke nepotrebna. Zadošča mnenje specialista medicine dela, prometa in športa, saj tožnik zakonsko določenih omejitev ni imel.

14.Iz navedenega izhaja, da pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Odločitev o stroških postopka temelji na 165. in 154. členu ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.