Jedro

Pravilno je stališče, da je prizadeta stranka, glede na zahtevo iz 53. člena ZUN, izkazala s kupno pogodbo, ki jo je sklenila s tožnikom, da ima pravico graditi na svojem delu kupljene nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 2366/97 z dne 16.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 26.8.1997. S to odločbo je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja Občine C. z dne 18.3.1994, s katero je bilo na podlagi 52. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/94, 37/85, 29/86, 43/89, Uradni list RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, v nadaljevanju ZUN) izdano B.T. iz V. (v tem upravnem sporu: prizadeta stranka), lokacijsko dovoljenje za spremembo namembnosti poslovno - stanovanjske stavbe v trgovino z mešanim blagom na parc. št. 839 k.o. Sp.H. po izrisu in podatkih številka 316/92, ki ga je izdelal ZPI Občine C. in je sestavni del lokacijske odločbe. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialne predpise. Zato je, skladno z določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 67/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), sledilo utemeljitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi in ni ponavljalo razlogov za svojo odločitev.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je pritličje stavbe, ki je predvideno za trgovino, dimenzije 12,80 m x 15,78 m in je locirano v skladu z arhitektonsko zazidalno situacijo iz izrisa in podatkov. Objekt je obstoječ. Vhod v prodajalno je na vzhodni strani, napajanje objekta pa je iz zahodne strani, kjer so tudi parkirni prostori.

Funkcionalno zemljišče je obstoječe. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbo 53. člena ZUN, ki določa, da mora investitor zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti dokazila o tem, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi.

Prizadeta stranka je zahtevi priložila zemljiškoknjižni izpisek za parcelo št. 839 k.o. Sp. H., kupno pogodbo med njo in tožnikom z dne 5.3.1972 in s sodno overjenimi podpisi dano soglasje z dne 3.1.1993 za uporabo dela parcele št. 849/2 k.o. Sp. H. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je prizadeta stranka lastnica 3/4 z.k. telesa II. (hiša na parceli št. 839), lastnik iste nepremičnine do 1/4 pa je tožnik. Parcela št. 839 k.o. Sp. H. meri 475 m2, od tega je 372 m2 stavbišče, 103 m2 pa dvorišče. V navedeni pogodbi je določeno, da 3/4 delež, ki je last prizadete stranke, obsega vse prostore v pritličju in mansardi severno od glavnega hodnika, vključno s hodnikom. Ta 3/4 delež sta pogodbenika točno označila v načrtu, ki je sestavni del pogodbe. Iz kopije katastrskega načrta je razvidno, da je stavba na parceli št. 839 k.o. Sp. H. členjena, kot da bi šlo za dve stavbi, ki ju povezuje hodnik. Iz primerjave površine severnega in južnega dela stavbe izhaja, da je njuna površina zelo natančno označena in da predstavlja 3/4 stavbe severni del in 1/4 južni del stavbe. Pravica uporabe dela parcele št. 849/2 k.o. Sp. H. (namenjeno parkirišču) pa izhaja iz overjenega pisnega soglasja I.G. in M.P. z dne 3.1.1993. Odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o zazidalnem načrtu XII. in XIII. - del (Uradni list RS, št. 24/93, v nadaljevanju odlok), med katerimi je tudi parcela s štev. 839 k.o. Sp. H. v 2. členu določa, da se obstoječi stanovanjski in poslovno-stanovanjski objekti na tam naštetih parcelah ohranijo in se jim dovoli sprememba namembnosti v okolju prijazno dejavnost pod pogoji, da se ne spremeni obstoječa prometna dostopnost in da se sproti urejata komunalna in energetska infrastruktura.

Sodišča prve stopnje je zavrnilo tožbeni ugovor, da je tožena stranka enostransko razlagala določila kupne pogodbe z dne 5.3.1971 in obseg predmeta pogodbe. Iz spisa Okrajnega sodišča v Celju, št. II. P 246/94, je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da teče spor o obsegu izvrševanja lastninske oziroma solastninske pravice. Toda to ni v zvezi z izdanim lokacijskim dovoljenjem. Pogodbeni stranki sta se v 1. točki pogodbe dogovorili tudi o razmejitvi solastninskih deležev na solastni stavbi v naravi. Takšna razlaga je utemeljena. Eden izmed pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja po 53. členu ZUN je tudi dokazilo o razpolagalni pravici investitorja. Ker pa se v zemljiški knjigi vknjižujejo le lastninski deleži, ne pa tudi razpolagalna pravica, jo je morala tožena stranka obrazložiti prav z razlago kupne pogodbe. Izdano dovoljenje, ki ni dovoljevalo nobenih novih gradbenih posegov v objekt, za katere bi bilo potrebno tožnikovo soglasje, je v skladu tudi s prostorskimi ureditvenimi akti. Tožbeni ugovori o tem, da je prizadeta stranka posegla v tožnikov del stavbe (brez njegovega soglasja) pa se rešuje v pravdi.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponoven postopek.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker je izdalo sodbo, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Višje sodišče v Celju je v celoti ugodilo njegovi pritožbi in razveljavilo sodbo, s katero je Okrajno sodišče v Celju zavrnilo njegov zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev izvrševanja lastninske pravice na solastnem objektu v C. To pa pomeni, da je tožena stranka neutemeljeno obrazlagala določbe kupne pogodbe z dne 5.3.1971 in njej priloženi načrt stavb. Tudi sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zmotno razlagalo, kaj je bil predmet te kupne pogodbe. Sprejelo je napačni zaključek, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano za tisti del nepremičnine, ki naj bi pripadal prizadeti stranki. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka posegla v lastninsko pravico tožnika. To je razvidno tudi iz pravdnega spisa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožnik vložil tožbo že po tem, ko je svoj solastniški delež prodal kupcu J.U. Kasneje je pri Okrajnem sodišču v Celju vložil še tožbo na ugotovitev predmeta kupne pogodbe z dne 5.3.1971, s katero je prizadeta stranka kupila svoj solastniški delež od tožnika. Hkrati s tožbo je vložil tudi predlog za zaznambo spora v zemljiški knjigi. Pravda se je zaključila po vložitvi tožnikove pritožbe z izvensodno poravnavo z dne 11.9.2000, s katero sta se pravdni stranki dogovorili, da druga proti drugi nimata iz kupne pogodbe in iz pravdne zadeve, opr. št. II P 246/94 Okrajnega sodišča v Celju, nobenega zahtevka več. Odgovoru na pritožbo je priložila fotokopije izvezsodne poravnave, sklep Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. II P 246/94 z dne 6.10.2000, kopijo katastrskega načrta, kopijo zemljiškoknjižnega izpiska in kopijo dogovora prizadete stranke z novim solastnikom J.U. z dne 19.9.1997. Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je prizadeta stranka, glede na zahtevo iz določbe 53. člena ZUN, izkazala s kupno pogodbo z dne 5.3.1971, ki jo je sklenila s tožnikom, da ima pravico graditi na svojem delu kupljene nepremičnine in da je zato lokacijsko dovoljenje izdano v skladu z ZUN ter z odlokom. Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Za svojo odločitev je sodišče navedlo tudi pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih sprejema kot svoje razloge.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je na podlagi sklepa Višjega sodišča v Celju, št. Cp 914/98, s katerim je bila razveljavljena sodba Okrajnega sodišča v Celju, št II P 246/94, razvidno, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje napačno razlagala kupno pogodbo z dne 5.3.1971. Višje sodišče je sicer res razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v nov postopek, vendar po mnenju pritožbenega sodišča, sama razveljavitev sodbe še ne pomeni, da prizadeta stranka zaradi te razveljavitve nima več izkazane razpolagalne pravice, kot jo je izkazovala v upravnem postopku in kot je to pravico ugotovila tožena stranka.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje, zato ker ni razpisalo glavne obravnave, bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Tožnik razpisa glavne obravnave v tožbi ni zahteval, sodišče pa je o zadevi odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.