Jedro

Odsotnost stranke, ki ima pooblaščenca, v celotnem trajanju roka za plačilo sodne takse, ni razlog, ki bi utemeljeval vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Predmet te pravdne zadeve je tožba zaradi motenja posesti v obliki onemogočanja nemotenega dostopa tožnici do njenega apartmaja na parc št. 6/6, stavba 250.ES, podvložek št. 1331/75, k.o. K. G.. Tožeča stranka za vložitev tožbe ni plačala predvidene sodne takse, zato jo je sodišče k plačilu pozvalo s plačilnim nalogom z dne 1.4.2010 in ji določilo rok 15 dni. Tožeča stranka je sodno takso plačala dne 20.4.2010 in hkrati vložila tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi odsotnosti, a je sodišče predlog zavrnilo.

Proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo in postopek ustavilo, se pritožuje tožeča stranka. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da ga razveljavi in vrne v ponovno odločanje oziroma spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi. V pritožbi navaja, da je bila v času od 1.4.2010 do 19.4.2010 na službeni poti v tujini, zato se je s plačilnim nalogom seznanila šele po prihodu iz tujine, to je 19.4.2010. Takoj naslednji dan je tožeča stranka sodno takso plačala. Sodišče je plačilni nalog sicer poslalo le pooblaščencu (ta ga je prejel 2.4.2010), njej neposredno pa ne. Pooblaščenec je svojo nalogo opravil korektno, ko je nalog za plačilo poslal tožeči stranki, neutemeljen pa je zaključek sodišča, da je prišlo do pomanjkanja komunikacije med pooblaščencem in tožečo stranko. Neutemeljena je tudi zahteva sodišča, da bi pooblaščenec takso moral plačati sam.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Razmerje med pooblaščencem in (tožečo) stranko opredeljuje pooblastitev, na podlagi katere je mandatno razmerje sploh nastalo, ter ustrezne določbe v Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in naslednji, ZPP). Pooblastilo, v katerem je navedeno, da je pooblaščenec med drugim pooblaščen tudi za sprejem odločb, vlog in drugih pisanj, je bilo predloženo sodišču. Navedeno pomeni, da sodišče pošiljke vroča le pooblaščencu, taka vročitev pa velja za veljavno opravljeno. Pooblaščenec je plačilni nalog za plačilo sodne takse prejel 2.4.2010, kakor izhaja iz vročilnice. Rok za plačilo, naveden v njem, je bil 15 dni od vročitve, kar pomeni, da se je rok iztekel na 17.4.2010 (sobota). Skladno s 111. členom ZPP je bil zadnji dan, ko je bilo še mogoče pravočasno plačati sodno takso, v ponedeljek, 19.4.2010. Tožeča stranka je takso plačala prepozno - 20.4.2010, zato je predlagala vrnitev v prejšnje stanja.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pomanjkanje komunikacije med tožnico in pooblaščencem odvetnikom ne more biti opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pooblaščenec bi moral sporočiti tožeči stranki, da je prejel plačilni nalog in da je potrebno plačati sodno takso. Da je to storil, navaja šele v pritožbi. V samem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tega sploh ne zatrjuje, dokazov za to pa ne predloži niti v pritožbi. Kot dober strokovnjak bi moral navedeno pošiljko pričakovati, saj je vlaganje tožb in plačevanje taks njegovo vsakdanje opravilo. Svojo stranko bi ob vlaganju tožbe moral posebej opozoriti na to, da bo v kratkem potrebno plačati takso. Dejstvo, da je takso treba plačati (ker je plačilo procesna predpostavka), in sama višina taksne obveznosti sta določeni v zakonu in sta odvetniku morali in mogli biti znani že ob vložitvi tožbe. V vsakem primeru pa bi jo kot dober strokovnjak, ki ščiti interese svoje stranke, moral tik pred iztekom roka za plačilo pozvati na plačilo oziroma preveriti razloge za neplačilo. V skrajnem primeru bi pooblaščenec lahko takso plačal tudi sam, saj je nadaljevanje postopka zagotovo v večjo korist tožeči stranki kot njegova ustavitev.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo še iz razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in na podlagi vsega navedenega zaključilo, da pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je pritožbo zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP).