Jedro

Roki za izpodbijanje očetovstva so v preteklosti že bili predmet ustavno sodne presoje. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da zakonodajalec lahko določi rok za izpodbijanje očetovstva, vendar mora biti takšen rok subjektiven. Domnevni očetje, ki dlje kot eno leto tolerirajo nadaljnji obstoj starševstva kljub dvomu o njegovi biološki podlagi, morajo torej sprejeti prenehanje možnosti uveljavljanja svoje osebnostne pravice, ki je v takem primeru predvsem posledica njihove pasivne drže. Kot že večkrat poudarjeno je sodišče prve stopnje za presojo pravočasnosti predloga upoštevalo subjektivni rok enega leta. Pritožbeno stališče, da so tudi takšni roki neustavni, ni utemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj in prva nasprotna udeleženka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog predlagatelja za izpodbijanje očetovstva drugega nasprotnega udeleženca, ter podrejeno za razveljavitev oziroma ugotovitev, da izjava o priznanju očetovstva nima učinka (I. točka izreka). Glede plačila zneska 240 EUR je postopek ustavilo (II. točka izreka). Odločilo je, da predlagatelj nosi svoje stroške postopka in stroške postopka drugega nasprotnega udeleženca, prva nasprotna udeleženka pa nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje predlagatelj. Zatrjuje, da je bil ob podaji izjave o priznanju očetovstva in nadalje v zmoti, v katero ga je spravila prva nasprotna udeleženka. Slednja mu je neresnično predstavila, da je oče drugega nasprotnega udeleženca. Nasprotuje tudi prekluzivni naravi subjektivnih rokov za izpodbijanje očetovstva. Meni, da je o kakršnikoli pravočasnosti predloga irelevantno govoriti, saj je vsak rok, ki omejuje izpodbijanje očetovstva oziroma izjave o priznanju očetovstva, neustaven. Tudi sicer njegov predlog ni bil podan prepozno, saj rok enega leta iz 128. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) še ni potekel. Predlagateljevi dvomi o svojem očetovstvu drugega nasprotnega udeleženca so namreč v zadostni meri nastali šele, ko se je seznanil z rezultati DNK testa in ne že prej. Smatra, da mora biti dvom utemeljen na objektivnih, vsaj približno verodostojnih informacijah in ne na vaških govoricah. Sodišče prve stopnje o njeni vlogi v celotni zadevi ni zaslišalo prve nasprotne udeleženke, zato je dejansko stanje ostalo docela nerazjasnjeno.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnima udeležencema. Prva nasprotna udeleženka je nanjo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške. Drugi nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelj je z izjavo o priznanju očetovstva z dne 14. 6. 2000 (v nadaljevanju izjava) pred Centrom za socialno delo ... priznal očetovstvo drugega nasprotnega udeleženca. Pravna ureditev izpodbijanja očetovstva se je od leta 2000 (ko je bil rojen drugi nasprotni udeleženec) znatno preoblikovala. Zaradi sprememb zakonodaje in sodne prakse, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu jasno in natančno opisalo, lahko svoje očetovstvo ob analogni uporabi 128. člena DZ izpodbija tudi oče, ki je svoje očetovstvo priznal z izjavo. Za uspešno izpodbijanje očetovstva na temelju priznanja mora oče izkazati, da je njegova izjava obremenjena z napako volje. Predlog pa mora biti vložen v roku enega leta od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, da je otrok njegov.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da predlagateljeva izjava ni obremenjena z napako volje. Pritožba glede predlagateljeve zmote ponavlja navedbe podane v postopku na prvi stopnji, ki jih je pravilno in popolno ocenilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče kot odločilno izpostavlja, da je pravno upoštevna le opravičljiva zmota. Ta mora biti bistvena in nezakrivljena. Predlagatelj je v očetovstvo drugega nasprotnega udeleženca dvomil že tedaj, ko mu je prva nasprotna udeleženka povedala za svojo nosečnost. Četudi mu je le-ta zagotavljala, da je oče otroka prav on, sam v to ni bil prepričan in je ob otrokovem rojstvu celo dopuščal 50% možnost, da ni njegov oče. Kljub negotovosti ni zahteval izvedbe DNK testa, pač pa z izjavo priznal očetovstvo. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da iz predlagateljeve izpovedbe izhaja, da je izjavo podpisal, ker bi sicer moral plačati stroške DNK testa (zanj naj ne bi imel denarja), in ne iz razloga, ker bi ga nasprotna udeleženka prepričala, da je on oče otroka. Pri tem je vedel, kakšno izjavo podpisuje in se zavedal njenih učinkov.1 Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je priznanje očetovstva dejanje, ki zahteva posebno skrbnost. Če torej oseba prizna očetovstvo zgolj na podlagi teoretične možnosti, ne ravna z zadostno skrbnostjo. Pritrditi gre zaključku sodišča prve stopnje, da predlagatelj ob podaji izjave ni mogel biti prepričan, da je njegova volja brez napak. V posledici pojasnjenega se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da je bila predlagateljeva izjava podana v zmoti.

7. Sodišče prve stopnje je pravočasnost predlagateljevega predloga pravilno presojalo v skladu z določbo 128. člena DZ. Kot začetek teka enoletnega subjektivnega roka je v korist predlagatelja štelo najkasnejši možni datum. Predlog za izpodbijanje očetovstva mora biti vložen v enem letu od tedaj, ko je oče izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, da je otrok njegov. Sodišče prve stopnje je v 35. točki sklepa pravilno pojasnilo, da je pri predlagatelju dvom iz 128. člena DZ, nastal najkasneje dne 2. 4. 2018, in sicer na 18. rojstni dan drugega nasprotnega udeleženca. V tem času se je predlagatelj namreč ponovno lotil urejanja vprašanja očetovstva in obenem vedel za vse okoliščine, ki so mu vzbujale resen dvom v očetovstvo. Pritožbeno stališče, da je predlagateljev dvom v zadostni meri nastal šele s seznanitvijo z rezultati DNK testa, je neutemeljeno. Že golo dejstvo, da je predlagatelj opravil DNK test z namenom prepričati se, da ni oče drugega nasprotnega udeleženca, jasno izkazuje obstoj njegovega dvoma v očetovstvo. Ob seznanitvi z rezultati DNK testa predlagateljev dvom o očetovstvu torej ni šele nastal, temveč je bil njegov dotedanji dvom z gotovostjo potrjen. Obenem gre upoštevati, da predlagatelj in drugi nasprotni udeleženec nista imela nobenih medsebojnih stikov, prav tako med njima niso bile vzpostavljene čustvene vezi. To pomeni, da bi predlagatelj lahko brez bojazni za poslabšanje odnosa z drugim nasprotnim udeležencem predlog vložil, še preden bi se na podlagi rezultatov DNK testa z gotovostjo prepričal, da ni njegov oče. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da v sklepu ni upoštevano, da sta nasprotna udeleženca priznala, da predlagatelj ni oče drugega nasprotnega udeleženca. Za uspešno izpodbijanje očetovstva ni dovolj le to, da pravno priznano starševstvo ni skladno z biološkimi dejstvi, temveč mora biti tudi predlog vložen v zakonsko določenem roku. Glede na pojasnjeno kronologijo in okoliščine zadeve, je sodišče prve stopnje predlog pravilno zavrglo kot prepoznega.

8. Roki za izpodbijanje očetovstva so v preteklosti že bili predmet ustavno sodne presoje. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da zakonodajalec lahko določi rok za izpodbijanje očetovstva, vendar mora biti takšen rok subjektiven.2 Domnevni očetje, ki dlje kot eno leto tolerirajo nadaljnji obstoj starševstva kljub dvomu o njegovi biološki podlagi, morajo torej sprejeti prenehanje možnosti uveljavljanja svoje osebnostne pravice, ki je v takem primeru predvsem posledica njihove pasivne drže.3 Kot že večkrat poudarjeno je sodišče prve stopnje za presojo pravočasnosti predloga upoštevalo subjektivni rok enega leta. Pritožbeno stališče, da so tudi takšni roki neustavni, ni utemeljeno.

9. V posledici pojasnjenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji, zaradi katerih bi predlagatelj lahko uspešno izpodbil svoje očetovstvo drugega nasprotnega udeleženca. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

10. Predlagatelj s pritožbo ni bil uspešen, zato sam krije svoje stroške postopka. Prva nasprotna udeleženka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločanju o pritožbi, zato sama krije svoje stroške (165. člen in 155. člen ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku).

1 Četudi ni poznal vseh pravnih posledic priznanja očetovstva, je predlagatelj zagotovo vedel, da bo s podpisom izjave veljal za pravnega oče drugega nasprotnega udeleženca. 2 Glej odločbi Ustavnega sodišča U-I-85/10 z dne 13. 10. 2011 in U-I-251/14 z dne 21. 10. 2015. 3 Odločba Ustavnega sodišča U-I-251/14 z dne 21. 10. 2015, točka 17 obrazložitve.