Jedro

Ker je po določbi prvega odstavka 103. člena ZUP vrnitev v prejšnje stanje možna le, če je stranka zamudila rok ali narok ali kakšno dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, vrnitev v prejšnje stanje ni možna iz razloga, ker tožnici inšpekcijska odločba, s katero ji je bil naložen ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1, ter sklep o dovolitvi izvršbe nista bila pravilno vročena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ na podlagi 106. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel predlog inšpekcijskih zavezancev A. in B. za vrnitev v prejšnje stanje. V svoji obrazložitvi navaja, da sta zavezanca dne 1. 10. 2010 podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje, to je v stanje pred vročitvijo odločbe št. 06122-497/2008/11 z dne 26. 2. 2009 in sklepa o dovolitvi izvršbe št. 06122-497/2008/44 z dne 13. 4. 2010. Kot razlog za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje sta navajala, da jima citirani odločbi nista bili pravilno vročeni, ker jima nista bili vročeni na naslovu njunega stalnega prebivališča, to je X. Organ dalje navaja, da so njune navedbe o nepravilni vročitvi odločb neutemeljene, saj sta zavezanca naslov Y., na katerem sta jima bili obe navedeni odločbi, v skladu z določbami ZUP o osebni vročitvi, vročeni, sama navajala v svojih pisanjih, ki sta jih pošiljala organu in so bile vročitve izvršene v skladu z določbami 87. člena ZUP. Ker mora stranka po določbi 104. člena ZUP v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine verjetno izkazati, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo izpolnjeno, je bilo treba predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavreči. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Meni, da je organ prve stopnje odločil pravilno in zakonito, ko je vlogo tožnikov z dne 1. 10. 2010 zavrgel, vendar je izpodbijani sklep obrazložil z napačnimi razlogi, zato pritožbeni organ za odločitev prvostopenjskega organa navaja pravilne razloge. Pritožbeni organ ugotavlja, da sta tožnika predlog za vrnitev v prejšnje stanje podala na podlagi zakonske določbe, ki ob vložitvi predloga dne 1. 10. 2010, ni več veljala. S 16. členom ZUP-E je bila namreč spremenjena določba 87. člena ZUP, ki ureja osebno vročanje. Navedeni člen je, med drugim, določil, da se peti odstavek 87. člena ZUP črta in ravno na peti odstavek 87. člena ZUP, ki je določal, da stranka lahko dokazuje odsotnost iz tretjega odstavka tega člena in če odsotnost dokaže, lahko uveljavlja pravico do vrnitve v prejšnje stanje, se tožnika sklicujeta. Upravni organ prve stopnje je izpodbijani sklep nepravilno izdal na podlagi tretjega odstavka 106. člena ZUP, ki določa, da se prepozen in nedovoljen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže. V konkretnem primeru ne gre za predlog za vrnitev v prejšnje stanje v smislu določb od 103. do 108. člena ZUP, temveč za predlog za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi petega odstavka 87. člena ZUP, ki ob vložitvi predloga ni več veljal. Po mnenju pritožbenega organa bi bilo zato, ker gre za predlog, ki se opira na določbo, ki je bila ob vložitvi predloga že črtana, treba predlog zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker tožnika v vlogi ne uveljavljata nobene svoje pravice ali pravne koristi. Ker torej zakon tožnikoma ne daje več pravice, da zahtevata vrnitev v prejšnje stanje na podlagi določbe, ki je bila črtana, je bilo treba njuno vlogo zavreči in zato se pritožbeni organ ni spuščal v pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko utemeljevanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ker je bilo treba predlog zavreči iz procesnih razlogov.

Tožnica vlaga obširno tožbo, ker se z odločitvijo prvostopenjskega organa, potrjeno s strani drugostopenjskega organa, ne strinja. Po njenem mnenju sta oba upravna organa pri svojem odločanju kršila pravila splošnega upravnega postopka in človekove pravice. Zato vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po določbi 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker oba upravna akta temeljita na zmotno uporabljenem procesnem predpisu, sta v nasprotju z materialnimi predpisi ter se opirata na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Upravna organa sta svoji odločitvi utemeljila z različnimi razlogi. Medtem ko je prvostopenjski organ sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje sprejel zato, ker naj bi tožnika v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne navajala okoliščin, zaradi katerih nista mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine verjetno izkazati, je utemeljitev odločitve drugostopenjskega upravnega organa povsem drugačna. Slednji namreč meni, da je potrebno predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavreči zato, ker se opira na pravno podlago, ki v času vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni več veljala (določba petega odstavka 87. člena ZUP). Tožnica najprej opozarja na procesno pomanjkljivost obeh izpodbijanih aktov. Nedopustno je, da drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe po eni strani ugotavlja, da so bili razlogi, s katerimi je prvostopenjski organ utemeljil svojo odločitev, napačni, da pa je vsebinsko enaka odločitev utemeljena na osnovi drugih določb ZUP. Takšno dopolnjevanje oziroma nadomeščanje razlogov organa odločanja je pravno nedopustno. Odločitev drugostopenjskega organa oziroma njena utemeljitev namreč za tožnico predstavlja popolno novoto in se s tem tožnici ni dalo možnosti, da se opredeli do stališča drugostopenjskega upravnega organa, kar pomeni, da je bilo tožnici onemogočeno polno sodelovanje v tem postopku, s tem pa so ji bile ne le bistveno kršene pravice po ZUP, ampak tudi ustavno zagotovljene človekove pravice. Izpodbijano odločbo je zato treba odpraviti. Tožnica hkrati opozarja, da je stališče drugostopenjskega organa, po katerem je potrebno predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki sta ga pri prvostopenjskem organu vložila tožnika, presojati izključno z vidika pravne podlage, ki sta jo navedla tožnika, zmotno oziroma pretogo. V obravnavanem primeru je namreč drugostopenjski organ utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje ocenjeval le z vidika petega odstavka 87. člena ZUP, ki ga po mnenju drugostopenjskega organa ni več mogoče uporabiti za konkretni primer, čeprav bi moral pojasniti tudi, zakaj predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen z vidika preostalih določb ZUP. Tožnica je v pritožbi zoper prvostopenjski upravni akt konkretno in določno navedla razloge, zaradi katerih ga izpodbija, ti razlogi pa so se nanašali tako na materialno, kot procesno pravno presojo upravnega akta, poleg tega pa tudi na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Obrazložitev prvostopenjskega organa je mogoče povzeti v enem samem stavku, da je bilo treba predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavreči zato, ker naj bi stranka ne navajala okoliščin, ki bi jih glede na določbo 104. člena morala navesti, pri čemer pa upravni organ ne pove v čem naj bi bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje pomanjkljiv oziroma katerih okoliščin naj ne bi vseboval, pa bi jih moral; prav tako tudi ne pove, ali je upravni organ predlagatelja, v kolikor je smatral, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje nepopoln, pozval k dopolnitvi predloga in v kolikor ga k dopolnitvi ni pozval, organ ne pojasnjuje, da k temu ni bil zavezan. Pritožba zoper prvostopenjski upravni akt je bila glede na navedeno nedvomno utemeljena že zato, ker izpodbijani prvostopenjski akt ni vseboval razlogov, ki bi utemeljevali zavrženje predloga, kar pomeni, da se odločbe ne da preizkusiti. Takšna procesna kršitev je bistvena, saj ima vpliv na zakonitost in pravilnost odločbe, hkrati pa krši tudi ustavno zagotovljene človekove pravice, ki posamezniku dajejo pravico „biti slišan“, ki vključuje tudi pravico stranke, da se organ odločanja opredeli do njegovih navedb. Ta očitek pa ni namenjen samo postopanju prvostopenjskega organa, ampak tudi postopanju drugostopenjskega organa, ki se do pritožbenih navedb tožnice zoper prvostopenjski upravni akt ni opredelil. V obravnavanem primeru je drugostopenjski organ vse pritožbene očitke enostavno spregledal in zavzel svoje pravno stališče in izpodbijani upravni akt ohranil v veljavi. Drugostopenjski organ se tako niti z besedo ni opredelil do pritožbenih očitkov, da je prvostopenjski organ tožnikoma poskusil vročiti odločbo z dne 26. 2. 2009 na naslov Y., Senovo, čeprav na navedenem naslovu nobeden izmed zavezancev nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega prebivališča in nobeden od njiju na tem naslovu tudi dejansko ne prebiva, kar je razvidno iz podatkov v spisu, v katerem se nahaja povratnica o poskusu vročitve odločbe dne 2. 3. 2009, vendar do dejanske vročitve ni prišlo, saj na omenjenem naslovu ni bilo nikogar, ki bi v skladu z ZUP pisanje lahko prevzel. Zaradi tega je bilo pisanje puščeno v hišnem nabiralčniku, ker pa zavezanec z navedenim obvestilom ni bil seznanjen, do prevzema pošiljke v navedenem roku tudi ni prišlo, zaradi česar naj bi poštar dne 18. 3. 2009 pustil pošiljko v hišnem nabiralčniku in s čemer naj bi se vročitev pisanja domnevala, enako se je zgodilo pri vročanju odločbe prvostopenjskega organa z dne 13. 4. 2010 in naj bi fikcija vročitve te odločbe nastopila dne 3. 5. 2010. Pritožbeni organ se ni opredelil do tega, da je prvostopenjski organ spregledal tudi to, da sta zavezanca naslovni organ večkrat izrecno opozorila na to, da je njuno stalno bivališče na naslovu X., da pa dejansko večino časa prebivata v Nemčiji. Pisanj, ki bi jih bil dolžan prvostopenjski organ vročati osebno zavezancema, tako ni vročal ne na naslov stalnega prebivališča zavezancev, ne na naslov v Nemčiji, prav tako tudi ne na naslov C., ki ga je inšpekcijski organ enkrat obravnaval kot njunega pooblaščenca, drugič pa mu je bil takšen status zavrnjen in zato ostaja nepojasnjeno, ali sta zavezanca v obravnavanem postopku nastopala preko pooblaščenca ali ne in v kolikor je temu tako, bi moral prvostopenjski organ nedvomno opraviti vročitev pisanj v skladu z določbo 88. člena ZUP ter jih vročiti pooblaščencu. Pritožbeni organ se ni opredelil do navedb, da je opisani način vročanja spornih pisanj v nasprotju z določbo 87. člena ZUP, ki določa, da je vloge, ki se osebno vročajo, potrebno vročati tako, da se opravi vročitev na naslovu, na katerem naslovnik dejansko prebiva. V obravnavanem primeru je bilo jasno, da nobeden od zavezancev ni dejansko prebival na naslovu Y. in da na tem naslovu tudi nista imela prijavljenega niti začasnega, niti stalnega prebivališča. Ta okoliščina je bila inšpekcijskemu organu znana oziroma bi mu morala biti znana glede na to, da omenjenega naslova nobeden izmed zavezancev navedenemu organu ni sporočil kot naslov, na katerega naj se jima vročajo pisanja. Prav tako bi inšpekcijski organ tudi z vpogledom v centralni register prebivalstva (CRP) lahko sam ugotovil, da nobeden izmed navedenih naslovov v CRP ni naveden ne kot stalno, ne kot začasno bivališče zavezancev. Pritožbeni organ se ni opredelil do navedb, da je z opisanim vročanjem inšpekcijski organ bistveno kršil določbe upravnega postopka, s tem pa stranke postopka prikrajšal v možnosti, da zoper izdane odločbe poda pravna sredstva, kar pomeni kršitev ustavne pravice posameznika do pravnega sredstva, enakega varstva pravic ter pravice do enakosti pred zakonom. Pritožbeni organ se ni opredelil do navedb, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne pojasni, zakaj naj bi bile navedbe o nepravilni vročitvi neutemeljene, pri čemer je prvostopenjski organ prezrl tudi dejstvo, da je bil s strani zavezancev izrecno opozorjen na to, da se dejansko bivališče ne nahaja na naslovu Y.; poleg tega, kot že zgoraj navedeno, prvostopenjski upravni akt z ničemer ne pojasnjuje, katerih okoliščin tožnica naj ne bi izkazala in posledično zaradi katerih naj ne bi mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja. Že zaradi neobrazloženosti izpodbijanega sklepa oziroma zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih bi bilo treba izpodbijani akt odpraviti, ne pa ga dopolnjevati z razlogi, ki naj bi potrjevali pravilnost odločitve o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožba zoper prvostopenjski upravni akt je izpostavila tudi očitek, da v obravnavanem primeru zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne pride v poštev, saj se po izrecni zakonski določbi 106. člena ZUP predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže bodisi kot prepozen bodisi kot nedovoljen, izpodbijana sklepa pa v konkretnem primeru ne pojasnjujeta okoliščin, ki bi utemeljevale morebitno nepravočasnost oziroma nedovoljenost predlogov zavezancev za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa je iz obrazložitve mogoče razumeti le to, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za ugoditev predlogu. Takšna situacija pa od pristojnega organa zahteva, da o predlogu meritorno odloči, ne pa zavrže, kar je v popolnem nasprotju z določbami ZUP storil prvostopenjski organ in potrdil drugostopenjski organ. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, Inšpekcijske pisarne Brežice, z dne 20. 1. 2012 odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da sta tožnica in B. dne 1. 10. 2010 vložila pritožbo zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, Inšpekcijske pisarne Brežice št. 06122-497/2008/44 z dne 14. 9. 2010, in hkrati s pritožbo tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V slednjem navajata, da podajata predlog za vrnitev v prejšnje stanje, to je v stanje pred vročitvijo odločbe št. 06122-497/2008/11 z dne 26. 2. 2009 (s katero jima je bilo, med drugim, naloženo, da morata takoj po prejemu te odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela pri gradnji kmetijske stavbe okvirne tlorisne velikosti 6 x 4 m, vertikalnega gabarita klet + pritličje, na zemljišču s parc. št. 227 in 431/2, k.o. … ter ta objekt odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje) in odločbe št. 06122-497/2008 z dne 13. 4. 2010 (sklep o dovolitvi izvršbe v zvezi z navedeno gradnjo). Navedeni odločbi zavezancema nista bili vročeni, ker na naslovu Y., nimata prijavljenega niti stalnega, niti začasnega prebivališča, niti na tem naslovu dejansko ne prebivata. Na navedenem naslovu se občasno nahaja le zavezankin brat, C. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil o njunem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in sicer tako, da je le-tega, na podlagi določb 106. člena ZUP, zavrgel. Inštitut vrnitve v prejšnje stanje ureja ZUP v določbah od 103. do 108. člena. Po določbi prvega odstavka 103. člena ZUP se stranki, ki je iz opravičenih razlogov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje in sicer v rokih, ki jih določa 105. člen ZUP. Po določbi prvega odstavka 104. člena ZUP mora stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati. O vrnitvi v prejšnje stanje odloči organ, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (drugi odstavek 106. člena ZUP). Prepozen in nedovoljen predlog se zavrže s sklepom (tretji odstavek 106. člen ZUP).

Ob upoštevanju citiranih zakonskih določb in glede na podatke v spisu, je prvostopenjski organ po presoji sodišča s tem, da je predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi določb 106. člena ZUP zavrgel, ravnal pravilno. V konkretnem primeru sta namreč tožnica in B. podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje iz razloga, ker jima zgoraj navedeni odločbi nista bili vročeni. Ker je po že navedeni določbi prvega odstavka 103. člena ZUP vrnitev v prejšnje stanje možna le, če je stranka zamudila rok ali narok ali kakšno dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, to pomeni, da vrnitev v prejšnje stanje ni možna iz razloga, kot ga je navajala tožnica. Če pa zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni, se tak predlog kot nedovoljen zavrže. Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da v konkretnem primeru vrnitev v prejšnje stanje ni možna, se sodišče v vsebinsko presojo razlogov za vrnitev v prejšnje stanje ni spuščalo. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča zato ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit, vendar iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1). Zatrjevanih kršitev človekovih pravic sodišče tudi ni našlo.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.