Jedro

Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v ZDavP-2 ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) dalje ni več.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad A. zahtevek tožeče stranke (prej: davčnega zavezanca, v nadaljevanju pa: tožnika) za obročno plačilo davčnih obveznosti terjanih tudi po sklepu o davčni izvršbi št. DT-4934-47690/2015-1 (07-710-00), prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prispevkov za zdravstveno zavarovanje, izkazanega tudi v knjigovodski kartici na dan 11. 6. 2015, v znesku 63.618,5 EUR, zavrgel. Njegov zahtevek za obročno plačilo davčnih obveznosti iz naslova stroškov prisilne izterjave davkov in prispevkov, akontacije dohodnine, prispevkov za zdravstveno varstvo (pravilno: prispevkov za zaposlovanje) in prispevkov za starševsko varstvo, terjanih po istem sklepu o davčni izvršbi, ki so izkazane tudi po knjigovodski karti zavezanca na dan 11. 6. 2015 v znesku 13.640,78 EUR, pa je davčni organ z odločbo zavrnil. 2. V obrazložitvi prvostopni davčni organ pojasnjuje, da po določbi tretjega odstavka 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2) v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila oziroma plačila v obrokih. Zato je v tem delu zahtevek tožnika zavrgel v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Glede dela zahtevka, ki se nanaša na obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje pa pojasnjuje, da je dne 31. 5. 2012 stopil v veljavo Zakon za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju: ZUJF), ki med drugim odpravlja pravno podlago za odlog, delni odpis in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. 10. člen ZUJF-a je razveljavil prvi odstavek 60. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ), ki je do uveljavitve ZUJF določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. ZUJF je v 203. členu določil tudi prenehanje Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju Pravilnik). Odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje tako niso več možni. Posledično je bilo potrebno zahtevek tožnika tudi v tem delu, v skladu z določbo četrtega odstavka 65. člena ZUP zavreči. 3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa davčni organ navaja tudi razloge za zavrnitev zahteve tožnika za obročno plačilo davčnega dolga iz naslova akontacije davka. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 102. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter na določbe Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik). V zvezi s slednjim tudi pojasni, da na podlagi četrtega odstavka 102. člena ZDavP-2 odlog ali obročno plačilo akontacije dohodnine nista mogoča, zato je bil zahtevek v delu, ki se nanaša na akontacijo dohodnine, zavrnjen že na navedeni pravni podlagi. Glede preostalega dela dolga, to je glede stroškov prisilne izterjave, prispevkov za starševsko varstvo in zaposlovanje pa organ v izpodbijani odločbi pojasnjuje, da so ti zneski tako nizki, da bi jih lahko zavezanec poravnal tudi v enkratnem znesku in eventualna odobritev obročnega plačila, ne bi izboljšala njegove finančne situacije in ne more vplivati na zatrjevani pojav hujše gospodarske škode pri tožniku. Zato je tudi v tem delu tožnikovo vlogo zavrnil. 4. Ministrstvo za finance je, kot drugostopni davčni organ, pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep in odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih ponovi, da z uveljavitvijo ZUJF in ZPIZ-2 ni več pravne podlage za ugodnejši način plačila prispevkov za zdravstveno oziroma pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Možnost obročnega plačila akontacije dohodnine pa izključuje četrti odstavek 102. člena ZDavP-2. Glede na višino dolga iz naslova stroškov prisilne izterjave davkov in prispevkov, prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo, ki po podatkih v spisu (knjigovodske kartice) na dan izpodbijanega akta znašal 765,84 EUR, pa se drugostopni davčni organ strinja, da ta dolg, glede na celoten dolg v višini več kot 70.000,00 EUR, ki v celoti izhaja iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno varstvo in akontacije dohodnine, v zvezi s katerim obročno plačilo ni mogoče, za tožnika ne more pomeniti hujše gospodarske škode, kar je pogoj za odobritev ugodnejšega načina plačila dolga po že citiranih določbah. Drugostopni davčni organ je izpodbijani sklep preveril tudi po uradni dolžnosti. Pri tem pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovil. Zato je izpodbijan sklep ter odločbo potrdil kot pravilni in zakoniti, pritožbo pa je zavrnil kot neutemeljeno tudi iz tega razloga.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in podaja tožbo iz vseh tožbenih razlogov po določbah 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) ter predlaga, da se na podlagi dokaznega postopka, izvedenega na glavni obravnavi, njegovi tožbi ugodi tako, da se izpodbijani akt ustrezno spremeni in ustavi postopek davčne izvršbe ter da se mu povrnejo stroški postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“.

6. V tožbi tudi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma ter da je opozoril davčni organ, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. in 43. člena Pravilnika, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločbe bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po pregledu spisov in izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je odločitev davčnih organov pravilna in utemeljena v določbah zakonov, na katere se prvostopni in drugostopni davčni organ v svojih odločbah sklicujeta. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

11. Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v ZDavP-2 ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) dalje ni več. Zato je davčni organ vlogo tožnika v delu, ki se nanaša na obročno plačilo teh prispevkov, utemeljeno zavrgel. V izpodbijani odločbi se pravilno ugotavlja tudi, da tožniku ni mogoče odobriti obročnega plačevanja akontacije dohodnine, saj je tako izrecno določeno v četrtem odstavku 102. člena ZDavP-2. 12. Povsem logična, pravilna ter na zbranih podatkih utemeljena pa je tudi ugotovitev davčnih organov, da ni podlage za ugoditev vlogi v preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov davčne izvršbe in plačilo prispevkov za starševsko varstvo in zaposlovanje, saj je že glede na višino tega (preostalega) dolga, ki na dan izpodbijanega akta znaša 765,84 EUR, davčni organ pravilno presodil, da grožnja hujše gospodarske škode, ki bi lahko nastala tožeči stranki iz tega naslova, ni izkazana ter da zato pogoji za odobritev obročnega plačila davčnega dolga iz prvega odstavka 102. člena ZDavP-2 niso podani. V zvezi s slednjim sodišče na podlagi v tožbi podanih navedb ugotavlja, da tožnik tudi v tožbi konkretnih ugovorov in navedb, ki bi vplivale na odločitev, ni podal. Sklicuje se le na 40. in 43. člen Pravilnika, glede katerega pa sta tožena stranka in pred njo prvostopni davčni organ navedla, zakaj na njegovi podlagi tožnikovemu predlogu ni mogoče ugoditi. Nastanek hujše gospodarske škode pa tožnik zgolj na splošno zatrjuje. Tožnik prav tako ne pojasni, zakaj bi bilo potrebno opraviti glavno obravnavo, oziroma kateri dokazi naj bi se na njej izvedli. V tožbi dokazov namreč ne predlaga.

13. V zvezi s prvo točko izreka izpodbijane odločbe sodišče sicer ugotavlja, da je davčni organ glede obročnega plačila davčnih obveznosti iz naslova prispevkov za zaposlovanje v izreku navedel prispevke za zdravstveno varstvo, namesto pravilno prispevkov za zaposlovanje, da pa slednje na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč nesporno razvidno, da gre pri slednjem zgolj za očitno napako pri zapisu vrste prispevka, to je za napako, ki jo lahko davčni organ, skladno z določbo 223. člena ZUP, ves čas popravi.

14. Po povedanem je sodišče tožbo, potem ko tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se odloča (in je bilo tudi odločeno) s posebno odločbo. Zato se o predlogu tožnika za ustavnopravno presojo določb ZST-1, na katerih temelji odločitev o predlogu, sodišče pri odločanju o tožbi ne opredeljuje.

16. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.