Jedro

Tožeča stranka se je poškodovala v okviru nadaljevalnega usposabljanja kriminalistov pri izvajanju vaje vpada v objekt in prijetje storilca. Do poškodbe je prišlo, ko je tekla za markerjem, da bi ga prijela. Marker se je pred steno odrinil z nogo ter padel nazaj na tožečo stranko. Tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev za nadaljevalno usposabljanje kriminalistov. Tega usposabljanja se ne bi smela udeležiti. S tem, ko se ga je udeležila oziroma, ko jo je tožena stranka v nadaljevalno usposabljanje vključila, je tožena stranka ravnala protipravno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 13.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2010 do plačila, in da ji je dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 937,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka) ter da je dolžna stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka v višini 1.125,00 EUR v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je imela tožeča stranka ustrezno znanje za vključitev v nadaljevalno usposabljanje kriminalistov mobilnih kriminalističnih oddelkov (MKO). Nesporno je, da tožeča stranka za vključitev ni izpolnjevala formalnih pogojev, saj ni opravila osnovnega usposabljanja kriminalistov MKO niti kriminalističnega tečaja. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s programom, ki določa, kakšno usposabljanje je ustrezno, presodilo, da je usposabljanje za poklic policist, ki ga je opravila tožeča stranka, po vsebini ustrezno za nadaljevalno usposabljanje, ker je enako kriminalističnemu tečaju. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi priče A.A. (vodja usposabljanja), ni pa se opredelilo do izpovedb tožeče stranke in priče B.B. (policist inštruktor), ki sta izpovedali, da se na osnovnem usposabljanju kriminalistov MKO pridobijo znanja, ki jih "navadni" policisti nimajo. Pri dokazni oceni je sodišče prve stopnje zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, med drugim po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zagrešilo pa je tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z izpovedbami, ki so bile podane na naroku za glavno obravnavo (tožeča stranka, priče B.B., C.C., A.A.) ugotovilo, da med pooblastili uniformiranih in neuniformiranih policistov (kriminalistov) ni razlik, zaradi česar se njihovo usposabljanje ne more razlikovati. Ta ugotovitev v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnjena in je ni mogoče preizkusiti. Ocena sodišča prve stopnje, da je priča A.A. izpovedala prepričljivo in da svoje izpovedbe ni spreminjala, je v nasprotju z vsebino njene izpovedbe. Priča je sicer izpovedala, da je kriminalistični tečaj primerljiv z usposabljanjem za policista, vendar je pri tem izrazila le svoje osebno mnenje, ki ga pravila ne potrjujejo. Poleg tega je priča kasneje izpovedala drugače, da usposabljanja kriminalistov MKO nudijo določena specifična znanja, ki jih ni mogoče pridobiti na tečaju za policiste ali na kriminalističnem tečaju. Izpovedala je še, da je razlog, da so kriminaliste "začetnike" vključevali v nadaljevalno usposabljanje finančne narave. Kljub takšni izpovedbi je sodišče prve stopnje štelo, da je bila tožeča stranka dovolj usposobljena za udeležbo na nadaljevalnem usposabljanju kriminalistov MKO. Pri tem tudi ni upoštevalo, da priča A.A., vodja spornega usposabljanja, ni nepristranska. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedb preostalih prič, ki so izpovedale drugače. Tožeča stranka je izpovedala, da ni nikoli izvajala vaje vpad v objekt, priča B.B. pa je izpovedala, da usposabljanja kriminalistov MKO niso primerljiva s kriminalističnim tečajem, za nadaljevalno usposabljanje pa se zahteva oprava osnovnega usposabljanja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vaja na dan nesreče potekala pod strokovnim nadzorom inštruktorja in da je marker spoštoval navodila, je v nasprotju z izpovedbami prič. Iz izpovedb prič C.C., B.B. in D.D. izhaja, da inštruktorja v trenutku nesreče nista bila v sobi. Glede ravnanja markerja pa je priča B.B. izpovedala, da je s tem, ko se je odrinil od stene, prekršil navodila. To je potrdil tudi marker, ko je bil zaslišan kot priča, da je že cel dan igral vlogo markerja, čeprav bi se morali markerji menjavati, in da je odreagiral impulzivno, na vsak način je hotel preprečiti, da bi se zaletel v steno. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno ugotovilo, da je bila vaja, pri kateri je prišlo do nesreče, prilagojena udeležencem usposabljanja. Inštruktorja sta ob zaslišanju izpovedala, da sta predvidevala, da imajo udeleženci določeno predznanje (osnovni tečaj), in da nista podala posebnih navodil. Sodišče prve stopnje je na zmotno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Vaja, pri kateri se je tožeča stranka poškodovala, predstavlja nevarno dejavnost, zaradi česar bi morala tožena stranka odgovarjati objektivno. Nadaljevalno usposabljanje kriminalistov MKO se sicer ne šteje samo po sebi za nevarno, je pa postalo nevarno v posebnih okoliščinah, ki so bile prisotne spornega dne. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS (sodba opr. št. II Ips 293/2008, sodba in sklep opr. št. II Ips 811/2007, sodba opr. št. II Ips 592/2008) lahko okoliščine povzročijo, da je nevarnost nastanka škode povečana. Pri vojakih in policistih je treba kriterij nevarnosti strože presojati, kar pa ne pomeni, da nobena dejavnost ni nevarna (sodba opr. št. II Ips 56/2007). V konkretnem primeru je vaja v čim večji meri odražala realno delo kriminalistov, to pa pomeni določene nenadne in nepredvidljive gibe markerja. Zaradi tega je vaja postala nevarna, kljub prisotnosti inštruktorjev vaje ni bilo mogoče nadzorovati. V trenutku nastanka nesreče sta bila tožeča stranka in marker sama v sobi. To so potrdile vse zaslišane priče, iz izpovedbe priče D.D. pa izhaja tudi, da je marker ravnal, kot se mu je zdelo primerno. Priča je izpovedala še, da je med vajo v objektu nevarno, da se lahko udeleženci poškodujejo, in da prav zaradi tega navadno ženske niso v vpadnih skupinah. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila vaja izvedena kot simulacija, je v nasprotju z izpovedbo priče B.B.. Za presojo, kakšne izkušnje je tožeča stranka imela, sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati njenih delovnih izkušenj na splošno, ampak bi moralo upoštevati izkušnje na področju prijetja storilcev, teh pa tožeča stranka ni imela. To priznava tudi tožena stranka in je razvidno iz izpovedb prič. Sodišče prve stopnje je ne nazadnje zmotno presodilo, da tožena stranka za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, niti krivdno ne odgovarja. Pri presoji, da je tožeča stranka izpolnjevala pogoje za vključitev v nadaljevalno usposabljanje kriminalistov MKO, je bil sodnik sodišča prve stopnje najverjetneje pod vplivom svojega posebnega strokovnega znanja, saj je bil več let zaposlen pri Ministrstvu za A. Dejstvo, da so se usposabljanja udeležili policisti, ki niso izpolnjevali pogojev za vključitev, ne pomeni, da so imeli ustrezna znanja. Kot sta izpovedali priči A.A. in B.B., so jih vključili v nadaljevalno usposabljanje, čeprav bi morali opraviti osnovno, ker je bilo nadaljevalno (časovno) prej na vrsti. Tega tožena stranka ne more opravičiti s sklicevanjem na prilagojenost vaje. Tožena stranka je ravnala protipravno. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka in stranski intervenient prerekata pritožbene navedbe tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in da potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa bi bila podana, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami oziroma zapisniki. Takšnih pomanjkljivosti in nasprotij pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. 8. člen ZPP določa, da o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, temelji na vestni in skrbni presoji dokazov.

Sodišče prve stopnje glede vseh odločilnih dejstev ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Poleg tega je delno zmotno presodilo izvedene dokaze oziroma je na podlagi izvedenih dokazov naredilo dejanske zaključke, s katerimi pritožbeno sodišče ne soglaša. V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela v nesreči pri delu. Tožeča stranka se je poškodovala 8. 9. 2009 v okviru nadaljevalnega usposabljanja kriminalistov MKO pri izvajanju vaje vpada v objekt in prijetje storilca. Do poškodbe je prišlo, ko je tekla za markerjem, da bi ga prijela. Marker se je pred steno odrinil z nogo ter padel nazaj na tožečo stranko.

Določbe, ki urejajo odškodninsko odgovornost delodajalca (glede na prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.), to so določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01 in nadalj.), je pravilno citiralo že sodišče prve stopnje. Na podlagi izvedenih dokazov in z uporabo teh določbe je presodilo, da tožena stranka za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, ne odgovarja niti krivdno niti objektivno (131., 149., 150. člen OZ), poleg tega pa tudi ni podana njena odgovornost za delavca (147. člen OZ).

Kot določa prvi odstavek 147. člena OZ, za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da odgovornost tožene stranke tudi po navedeni določbi ni podana, ker je njen delavec (konkretno marker C.C.) ravnal tako, kot je bilo treba. Poleg tega pa tudi ne soglaša s presojo, da v ravnanju tožene stranke (delodajalca) ni bilo protipravnosti.

Obveznost zagotavljati varno delovno okolje je predpisana kot temeljna obveznost delodajalca v 43. členu ZDR, konkretizirana pa je bila v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Uradni list RS, št. 56/99 in nadalj.), ki je veljal v času nesreče pri delu. Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcu pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD).

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožeča stranka udeležila nadaljevalnega usposabljanja kriminalistov MKO v času od 7. 9. 2009 do 11. 9. 2009. Tožena stranka je to usposabljanje izvedla na podlagi programa nadaljevalnega izpopolnjevanja kriminalistov MKO iz leta 2006, v katerem je kot pogoj za vključitev v nadaljevalno usposabljanje navedeno zaključeno osnovno usposabljanje kriminalistov MKO ali kriminalistični tečaj. Kot je nadalje ugotovilo sodišče prve stopnje, med strankama niti ni bilo sporno, da tožeča stranka ni opravila osnovnega usposabljanja kriminalistov MKO ali kriminalističnega tečaja. Kljub temu je sodišče prve stopnje (po oceni pritožbenega sodišča zmotno) presodilo, da je tožeča stranka izpolnjevala pogoje za vključitev v nadaljevalno usposabljanje kriminalistov MKO. Pri tem je upoštevalo določbe Zakona o policiji (ZPol; Uradni list RS, št. 49/98 in nadalj.) o izpitu iz izvajanja policijskih pooblastil, ki ga mora imeti oseba za opravljanje poklica policist, izpovedbo priče A.A., da je usposabljanje za policista izenačeno s kriminalističnim tečajem (čeprav to ni predpisano, predpisano je le, da izpita iz izvajanja policijskih pooblastil ni treba opraviti osebi, ki je uspešno zaključila program izpopolnjevanja in usposabljanja za poklic policista ali osnovno usposabljanje s področja kriminalistike - kriminalistični tečaj) in izpovedbo tožeče stranke, da je opravila usposabljanje za poklic policista.

Usposabljanje, ki ga je bila deležna tožeča stranka za poklic policista, ne more vplivati na dejstvo, da pogojev, ki so predpisani za vključitev v nadaljevalno usposabljanje v programu nadaljevalnega izpopolnjevanja kriminalistov MKO, ni izpolnjevala. Ker pa teh pogojev ni izpolnjevala, je tožena stranka v nadaljevalno usposabljanje ne bi smela vključiti. S tem, ko jo je vključila, je po presoji pritožbenega sodišča ravnala protipravno. Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so usposabljanja izenačena (primerljiva). Pri tem tudi ne morejo biti odločilne izpovedbe prič ali strank, odločilna je lahko le vsebina programa nadaljevalnega izpopolnjevanja kriminalistov MKO, ki ga je sprejela tožena stranka. Glede na to vsebino pa tožeča stranka pogojev za vključitev v nadaljevalno usposabljanje ni izpolnjevala.

Dejstvo je, da tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev za nadaljevalno usposabljanje kriminalistov MKO, in da se tega usposabljanja ne bi smela udeležiti. S tem, ko se ga je udeležila oziroma ko jo je tožena stranka v nadaljevalno usposabljanje vključila, je tožena stranka ravnala protipravno. Ugotovljene protipravnosti se ne more razbremeniti, četudi je bilo ugotovljeno, da je neusposobljenosti udeležencev ("začetnikov") prilagodila težavnost vaje. Četudi je bila vaja, pri kateri je sodelovala in se poškodovala tožeča stranka, prilagojena za kriminaliste, ki niso pripadniki MKO (in ki ne izpolnjujejo pogojev za nadaljevalno usposabljanje), se tožena stranka s tem ne more razbremeniti za ravnanje, ki ni dopustno, da je v usposabljanje vključila osebe, ki niso izpolnjevale pogojev.

Tožena stranka je torej ravnala protipravno. Glede na takšno ugotovitev je treba presoditi, ali je bilo njeno ravnanje tudi krivdno in ali je v vzročni zvezi z nesrečo pri delu, pri kateri se je poškodovala tožeča stranka.

Ne glede na morebitno ugotovljeno krivdno odgovornost tožene stranke pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi zaključek, da je delavec tožene stranke (marker C.C.) spornega dne ravnal, tako kot je treba, neprepričljiv.

Kot je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, se je marker, ko ga je tožeča stranka dohitela, ga prijela za ovratnik in usmerila proti steni, ustrašil, da bo s silo priletel v steno. Zato je skočil in se z nogo odrinil od stene. Posledica tega odriva je bila, da je tožeča stranka (ki je bila tik za njim) padla na hrbet, nanjo pa je padel marker. Takšen povzetek dogajanja je sodišče prve stopnje povzelo na podlagi skladnih izpovedb tožeče stranke in priče C.C. (markerja).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič ugotavljalo, kakšna navodila je prejel marker glede svojega ravnanja v vaji, pri kateri se je poškodovala tožeča stranka. Ugotovilo je, da so priče izpovedale podobno. Iz obrazložitve, ki jo je navedlo v izpodbijani sodbi, je razbrati, da je štelo, da je bilo markerju naloženo, naj se pasivno upre. S takšno ugotovitvijo pritožbeno sodišče soglaša, ne soglaša pa z nadaljnjo ugotovitvijo (zaključkom) sodišča prve stopnje, da je marker ravnal v skladu z navodili, in da se je le pasivno uprl. Na podlagi skrbne ocene izpovedb prič po oceni pritožbenega sodišča tega ni mogoče ugotoviti, že na načelni ravni pa ni mogoče šteti, da predstavlja ravnanje markerja, ki igra storilca in se z nogo odrine od stene, le pasivno upiranje.

Kot ugotavlja pritožbeno sodišče na podlagi prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 5. 11. 2012, je na vprašanje, ali je marker ravnal skladno z navodili, priča B.B. izpovedala: "V bistvu on je. Mislim prekršil, zdaj ne vem. Zavestno najbrž ne." in še "Zdaj v tem primeru jaz mislim, da je sploh za njo bilo malo preveč, če se je fant odrinil." (str. 20). Iz te izpovedbe bi bilo sklepati, da marker ni ravnal skladno z navodili. Priča A.A. je sicer izpovedala drugače, na vprašanje, ali je marker prekoračil navodila, je odgovorila: "Ne." (str. 28). Priča D.D. pa je izpovedala, da delajo v objektu (tečajniki in marker) "čisto po svoje" (str. 39). Marker je, ko je bil zaslišan kot priča, na vprašanje, ali mu je kdo naročil, naj se upre v steno, izpovedal: "Ne. To sem naredil impulzivno to v steno." Tudi iz te izpovedbe bi bilo mogoče razbrati, da ravnanje markerja ni bilo skladno z navodili, torej da delavec tožene stranke, ki je povzročil nesrečo pri delu, ni ravnal tako, kot je treba. To pa nakazuje na odgovornost tožene stranke.

Ne nazadnje pritožbeno sodišče opozarja še na obrazložitev v izpodbijani sodbi, s katero sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi bilo bolj logično, da bi se marker od stene odrinil z roko in ne z nogo. Le v tem primeru bi lahko govorili o pasivnem upiranju. Nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi moral marker, če bi se odrinil z rokami, na rokah prenesti silo lastnega telesa v gibanju skupaj s silo tožeče stranke (pri čemer je imel marker 85 kg, tožeča stranka pa 64 kg, kar je skupaj 150 kg), pa so po oceni pritožbenega sodišča neprimerne. Iz primerjave med težama obeh (tožeče stranke in markerja) bi bilo mogoče ugotoviti tudi, da je bil marker neprimerno težji od nje, zaradi česar je bilo še toliko bolj neprimerno, da se odriva od stene z nogo. Glede na težo tožeče stranke in dejstvo, da je ženska, pa ne nazadnje pritožbeno sodišče še dodaja, da je, kot je razvidno iz prepisa, priča B.B. izpovedala, da v specialnih enotah ne uporabljajo žensk za takšne naloge (str. 16).

Glede na vse navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne odgovarja za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, najmanj preuranjen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da bi moralo pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivosti pri ugotavljanju dejanskega stanja želelo samo odpraviti, ponoviti nekatere že izvedene dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek. Poleg tega bi s tem, ko bi ugotavljalo dejansko stanje, ki je bistveno za odločitev, strankam odvzelo možnost vložitve pravnega sredstva zoper tako ugotovljeno dejansko stanje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno dokazno oceniti izpovedbe prič in strank. Na podlagi njihovih izpovedb in listin v spisu se bo moralo ponovno opredeliti do za odločitev bistvenih dejstev, ki jih je izpostavilo pritožbeno sodišče, to so dejstva v zvezi s krivdno odgovornostjo tožene stranke za škodo, ki jo je v nesreči pri delu utrpela tožena stranka (predvsem glede krivde tožene stranke) in v zvezi z ravnanjem delavca (markerja), za katerega tožena stranka kot delodajalec odgovarja. Na tej podlagi bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti odškodninskega zahtevka. V kolikor bo ugotovilo, da je ta po temelju podan, bo moral dopolniti dokazni postopek in ugotavljati dejstva, na podlagi katerih bo lahko odmerilo odškodnino (179. člen OZ).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.