Jedro

Pri ugotavljanju dejstva, ali je tretja toženka opustila dolžno skrb za zagotovitev varnih delovnih pogojev, sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na materialno procesno vodstvo in pravila o prekluziji.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 4. točki izreka sodbe tako spremeni, da so tožene stranke nerazdelno dolžne plačati tožniku (poleg odškodnine v znesku 19.045,85 EUR s pp) še znesek 2.401,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 07. 2006 dalje do plačila ter mu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 4.109,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tretjetožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so tožene stranke nerazdelno dolžne plačati tožniku 19.045,85 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od 15. 07. 2006 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek iz 1. točke izreka sodbe je zavrnilo, prav tako tožbeni zahtevek tožnika, da so mu toženke dolžne vnaprej plačevati vsakomesečno rento v višini 83,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, z začetkom 15. 04. 2006 do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in tretjetožena stranka. Tožnik nasprotuje odločitvi o delni zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka po višini. Navaja, da je iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval pravično denarno odškodnino ter se glede obsega bolečin in nevšečnosti sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke. Prav tako se ne strinja z odmero odškodnine za strah ter za duševne bolečine zaradi skaženosti. Navaja, da mu manjka del prsta, spremembe zunanjosti ga močno motijo in prizadanejo, zato je zahtevani znesek za to odškodnino povsem primeren. V zvezi z zdravljenjem je imel stroške s prevozi na zdravniške preglede in terapije, vtoževal jih je v pavšalnem znesku in bi sodišče lahko po prostem preudarku prisodilo odškodnino iz tega naslova. Njegov zahtevek iz naslova potrebe po pomoči po nesreči je popolnoma razumljiv in življenjsko logičen in pričakovan in bi mu sodišče ob razumevanju njegovega položaja moralo prisoditi odškodnino iz tega naslova. Neutemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek iz naslova izgube na dohodku oziroma renti, saj je jasno, da ker ni mogel delati, ni zaslužil in navedeno pomeni prikrajšanje. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka, ker je sodišče spregledalo, da bi bilo v navedeni zadevi potrebno uspeh pravdnih strank ugotavljati tako po temelju, kot tudi po sami višini. Sicer pa je tožnik uspel s pretežnim delom svojega zahtevka.

3. Tretjetožena stranka se v pritožbi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je pred škodnim dogodkom glede tožnika opustila dolžno skrb za zagotovitev varnih delovnih pogojev. Opozarja, da tožeča stranka vsa pravnorelevantna dejstva do prvega naroka za glavno obravnavo sploh ni zatrjevala. V tožbi in prvi pripravljalni vlogi je le posplošeno zatrjevala, da žaga ni bila varna in da tožnik ni bil ustrezno zaščiten. Poziv sodišča med postopkom tožeči stranki, da dopolni dejstva v zvezi z zatrjevanjem, da krožna žaga ni bila varna, pa presega materialno-procesno vodstvo. Pri ugotavljanju dejanskega stanja pa je sodišče največjo težo dalo izvedeniškemu mnenju sodnega izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Na izvedeniško mnenje je tožena stranka dala argumentirane pripombe ter jasno izrazila svoje nestrinjanje, sodišče pa teh ni upoštevalo. Da sporna krožna žaga ni imela ščitnika oziroma varovalnega pokrova lista, je sodišče štelo kot dokazano zgolj in samo na podlagi izpovedi tožnika, kljub temu, da o tem razen njega nihče od zaslišanih prič ni vedel izpovedati prav ničesar. Sodišče nima podlage za zaključek, da list krožne žage ni bil dovolj oster in se ni spuščalo v ugotovitve ter navedbe tretjetožene stranke, da je bil tožnik izkušen delavec, da je bil poučen o varnem načinu dela ter da je imel podobno krožno žago po lastni izjavi doma, da je bil zelo dobro usposobljen in da se je celo sam javil za delo na krožni žagi. Dejstvo je, da tretjetožena stranka tožniku kot svojemu delavcu ni neposredno odrejela konkretnih delovnih nalog, ampak so to izvajali delavci prvotožene stranke. Ker tretjetožena stranka ni mogla vedeti za konkretno stanje sporne krožne žage, se to dejstvo pri presoji njene subjektivne (krivdne) odgovornosti ne more zanemariti. Tožnik je vsaj soprispeval k nastanku dogodka, kar izhaja že iz njegove izpovedi.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tretjetožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tretjetožene stranke:

5. Presojo temelja odgovornosti tretjetožene stranke (delodajalca tožnika) je sodišče prve stopnje oprlo na sledeče dejanske ugotovitve: tožnik je bil na dan škodnega dogodka 16. 07. 2001 zaposlen pri tretji toženi stranki; do poškodbe je prišlo pri delu na krožni motorni žagi, imetnica žage je prva tožena stranka; tretja tožena stranka svojemu delavcu ni zagotovila vsega za varno delo na krožni žagi; opustila je dolžno ravnanje s tem, da ni poskrbela, da bi bila žaga, na kateri je tožnik delal, varna, konkretno, da ni imela okoli lista zaščitnega varovala in tudi ni bila ustrezno nabrušena; do škodnega dogodka ni prišlo zaradi tožnikove nepazljivosti pri delu, torej zaradi ravnanja tožnika samega.

6. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da tretja toženka krivdno odgovarja za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu pri njej, medtem ko prva in druga tožena stranka odgovarjata za tožnikovo škodo objektivno. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanskih ugotovitev, ki so podlaga za zaključek o krivdni odgovornosti tretje toženke po prvem odstavku 154. člena ZOR oziroma 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ, zaradi kršitve določb Zakona o delovnih razmerjih (člen 43/1), Zakona o varnosti in zdravju pri delu (člen 5/1) ter Pravilnika o higienskih in tehničnih varstvenih ukrepih pri mehaničnem delovanju in obdelovanju lesa in podobnih materialov (člen 27). Pri ugotavljanju dejstva, ali je tretja toženka opustila dolžno skrb za zagotovitev varnih delovnih pogojev, sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) in pravila o prekluziji (286. člen ZPP). Že v tožbi je tožeča stranka navedla, da krožna žaga ni bila varna, saj na njej ni bila nameščena varovalna oprema za rezilo, tožnik pa tudi ni bil ustrezno zaščiten. Takšna trditvena podlaga po presoji pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva in omogoča presojo trditev o krivdni odgovornosti tožene stranke. Če je prvostopenjsko sodišče kljub temu štelo, da so navedbe tožnika preveč splošne in ga pozvalo, da jih konkretizira, s tem ni kršilo pravila o materialnopravnem procesnem vodstvu, ne glede na to, da je to storilo že po prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka zato nima nobene podlage. Enako neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki se tičejo dokazne ocene o poteku škodnega dogodka, zatrjevani sokrivdi tožnika ter opustitvi dolžnega ravnanja tretje tožene stranke. O tem je sodišče izdelalo skrbno dokazno oceno, v kateri je natančno, logično in prepričljivo pojasnilo, zakaj je nekaterim izvedenim dokazom v celoti sledilo, drugim pa ne. Med slednjimi je tudi zapisnik inšpektorja za delo, na katerega se pritožba izrecno sklicuje. Tudi če gre za javno listino je dovoljeno dokazovati, da so v njej dejstva neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), kar je tožnik dejansko zatrjeval, sodišče pa je njegovim trditvam sledilo. Hkrati je prepričljivo pojasnjeno tudi, zakaj in v katerem obsegu je sodišče sledilo mnenju izvedenca za varstvo pri delu ter izpovedbi samega tožnika oziroma zakaj ni sledilo izpovedbam nekaterih zaslišanih prič. Tudi če sodišče res ne bi imelo dovolj podlage za zaključek, da list krožne žage ni bil več dovolj oster, pa to ne vpliva na pravilnost odločitve, saj nenabrušen krožni list žage ni bil edini in izključni razlog, da je do škodnega dogodka prišlo.

7. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je temelj odškodninske obveznosti tretje toženke v celoti podan in da tožniku ni dokazan noben krivdni soprispevek k nastanku nesreče. Pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljive in življenjsko verjetne vse razloge, ki jih o tem obrazložitev sodbe vsebuje na straneh 7 do 10. Pritožbene trditve, češ da bi tožnik kot izkušen delavec moral vedeti, da je potrebno zamenjati list žage in ne z delom kar nadaljevati, ne morejo omajati zaključkov sodbe o tem. Končno tudi nima podlage v pritožbi ponovljena trditev tretje tožene stranke, da za škodo ne odgovarja, ker tožniku ni neposredno odrejala konkretnih delovnih nalog. Pritožbeno sodišče se tudi glede tega ugovora v celoti strinja s presojo sodbe, da bi morala tretja tožena stranka v vsakem primeru svojemu delavcu zagotoviti varno delovno okolje, ne glede na to, ali mu sama odreja konkretne naloge, ali pa ga zgolj napoti na delo na gradbišče, kjer sama nastopa kot podizvajalec. V zvezi z očitkom pritožbe, da takšno sklepanje pomeni vzpostavitev objektivne odgovornosti delodajalca za svojega delavca ne glede na krivdo, mora pritožbeno sodišče še dodati, da je tretja tožena stranka v konkretni zadevi, upoštevaje vse razloge sodbe, nedvomno tudi objektivno odgovorna za tožnikovo škodo. Tožnik se je namreč poškodoval pri nevarnem delu s krožno motorno žago. Četudi je lastnik nevarne stvari prva tožena stranka, delodajalec objektivno odgovarja za škodo, ki jo delavec utrpi, že zato, ker se je poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti.

O pritožbi tožeče stranke:

8. Utemeljeno tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero višine odškodnine za v nesreči utrpelo nepremoženjsko škodo za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pravilna uporaba načela individualizacije odškodnine in načela objektivne pogojenosti odškodnine oziroma meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. člena ZOR (ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, ker je do škodnega dogodka prišlo pred njegovo uveljavitvijo), narekuje odmero takšnih zneskov odškodnine za navedeni postavki, kot jih je tožnik uveljavljal. Tožnik je v delovni nezgodi po ugotovitvah prvostopenjske sodbe utrpel amputacijo kazalca v predelu srednjega členka ter odprt izpah zgornjega medčlenčnega sklepa desnega sredinca ter vrezne rane na desnem prstancu in mezincu. Glede na stopnjo in trajanje bolečin ter številne nevšečnosti, ki jim je bil izpostavljen (med ostalim trije operativni posegi), ter ugotovljen obseg duševnih bolečin zaradi skaženosti, je zahtevana odškodnina (skupaj nekaj manj kot 22 povprečnih plač) primerna glede na vse individualne okoliščine konkretnega primera in glede na sodno prakso prisojenih odškodnin v podobnih primerih. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo spremenilo tako, da je odškodnino zvišalo za zneska 1.432,31 EUR in 969,17 EUR, tako da skupna odškodnina sedaj znese 21.447,33 EUR.

9. Ne drži pa tožnikov očitek o prenizko odmerjeni odškodnini za pretrpljeni strah. Tožnik je dokazal, da je ob dogodku utrpel relativno hud kratkotrajen primarni strah ter kasneje strah v zvezi s končnim izidom zdravljenja oziroma funkcionalnostjo roke, ni pa dokazal, da je zaradi škodnega dogodka potreboval psihiatrično zdravljenje. Prisojeni znesek odškodnine za strah je zato povsem primeren.

10. O tožnikovih zahtevkih za povrnitev premoženjske škode je prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno. Glede stroškov za prevoze na zdravniške preglede in terapije bi bila odločitev o povrnitvi teh stroškov po prostem preudarku na mestu, vendar le v primeru, če bi tožnik vsaj približno razmejil te stroške, ki so mu nastali po poteku zastaralnega roka. Enako velja tudi za tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov tuje pomoči. Njegov zahtevek se nanaša na obdobje nekaj mesecev po škodnem dogodku, kar pomeni, da je tudi v tem delu utemeljen ugovor zastaranja terjatve, saj je tožbo vložil šele 15. 07. 2006, nezgoda pa se je pripetila 16. 07. 2001. Končno se tožnik neutemeljeno pritožuje tudi proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo izgubljenega zaslužka med bolniškim staležem ter za plačilo rente. Odločitev sodišča prve stopnje namreč temelji delno na utemeljenem ugovoru zastaranja, v preostalem delu pa premoženjska škoda ni dokazana in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne in podrobno podane razloge sodbe v tem delu.

11. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo prvostopenjsko sodbo in zvišalo dosojeno odškodnino za 1.432,31 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti in 969,17 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti, v ostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem delu sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP, saj tudi ni našlo nobenih drugih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Zvišanje odškodnine, ki so jo toženke dolžne plačati tožniku, je vplivala na odločitev o stroških postopka. Tudi sicer ima prav tožnik, ko v pritožbi opozarja na zmotno uporabo materialnega prava pri odločanju o pravdnih stroških. Po določbi drugega odstavka 154. člena lahko sodišče v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezni del stroškov. Z zakonom je torej alternativno predvidena uporaba ene od obeh metod, pri čemer pa je v konkretni zadevi uspeh tožnika nedvomno, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, precej višji kot uspeh tožene stranke. Tožnik je uspel glede temelja zahtevka v celoti, po višini pa je njegov uspeh približno 70 %, kar pomeni skupni uspeh 85 %. Pritožbeno sodišče je odmerilo potrebne pravdne stroške na podlagi predloženih stroškovnikov pravdnih strank, v skladu z določbami Odvetniške in Taksne tarife. Tožeči stranki je tako odmerilo 5.728,40 EUR pravdnih stroškov, prvotoženi stranki 2.743,90 EUR, drugotoženi stranki 166,00 EUR, tretji toženi stranki pa 2.155,90 EUR. Ob upoštevanju uspeha tožnika (85 %) ter toženk (15 %) v pravdi je pritožbeno sodišče po pobotanju pravdnih stroškov odločilo, da so toženke dolžne plačati tožniku nerazdelno 4.109,20 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi z določbo tretjega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožnik je delno uspel s pritožbo, a le s sorazmerno majhnim delom glede na celoto, tretja tožena stranka pa s pritožbo ni uspela. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.