Jedro

Odškodnino za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti je mogoče prisoditi le, če je prikrajšanje pri oškodovancu take narave, da je pri njem povzročilo duševno trpljenje. Predvsem pa mora biti to prikrajšanje življenjskih aktivnosti tako, da je mogoče jasno razmejiti med tistimi neprijetnostmi, ki jih povzročajo telesne bolečine, in tistimi neprijetnostmi in vlaganjem večjega napora v vsakdanjem življenju, ki presegajo omejitve (oziroma trpljenje) zaradi bolečin in zato preidejo v duševno trpljenje, ki je samostojna pravno priznana škoda (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo denarno odškodnino za pretrpljene bolečine v višini 540.000,00 SIT, za pretrpljen strah 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 400.000,00 SIT. Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči dne 22.4.1995 in je utrpel udarnino na glavi v temensko zatilni regiji in udarnino na desnem kolenu, kar je lahka poškodba. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke zopet tako sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker je ugotovilo, da pri tožniku ni moč govoriti o taki prizadetosti, da bi bila pravno relevantna za prisojo odškodnine. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sprejelo dejansko in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da je stališče pritožbenega sodišča glede zavrnitve zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nevzdržno. Sodna praksa je šla v smeri, da je tudi pri začasnem zmanjšanju življenjske aktivnosti dosojala denarno odškodnino, kadar so okoliščine primera to opravičevale. Tožnik je trpel dolgo obdobje prikrajšanja pri življenjskih aktivnostih, kar ga opravičuje do odškodnine. Izvedenec je izrecno povedal, da ne more enačiti zmanjšanja življenjske aktivnosti in ga subsumirati pod prestane telesne bolečine in prestana neugodja. Tožnik je prepričan, da mu gre odškodnina tudi iz tega naslova in je zato predlagal spremembo sodbe sodišča druge stopnje, tako da mu revizijsko sodišče prizna odškodnino v celotni vtoževani višini.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Dejanske ugotovitve v postopku, na katere je revizijsko sodišče vezano (385. člen ZPP), so bile med drugim, da je bil tožnik ob nesreči star 25 let, po poklicu natakar in je utrpel udarnino na glavi v temensko zatilni regiji in udarnino na desnem kolenu. Zaradi poškodbe je bil en mesec v bolniškem staležu, od tega je bil prve tri dni hospitaliziran zaradi težav z glavobolom. En teden je nosil elastično bandažo. V času bolečin je bil manj zmožen za dvigovanje in prenašanje zelo težkih bremen, dolgo hojo in stojo, hojo po stopnicah in neravnem terenu ter športne aktivnosti. Poškodba ni zapustila trajnih posledic, gibljivost desne noge je normalna, obseg kolenskih sklepov enak. Tožnikova življenjska aktivnost je bila začasno zmanjšana v obdobju po poškodovanju predvsem zaradi bolečin, kar je trajalo največ pol leta. Ocenjeno zmanjšanje aktivnosti je znašalo največ 3% in je bilo prehodnega značaja (v bolečinskem obdobju).

Opisane ugotovitve je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno ocenilo. Revizijsko sodišče se pridružuje oceni iz izpodbijane sodbe, da je mogoče prisoditi odškodnino za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti le, če je prikrajšanje pri oškodovancu take narave, da je pri njem povzročilo duševno trpljenje. Predvsem pa mora biti to prikrajšanje tako, da je mogoče jasno razmejiti med tistimi neprijetnostmi, ki jih povzročajo telesne bolečine, in tistimi neprijetnostmi in vlaganjem večjega napora v vsakdanjem življenju, ki presegajo omejitve (oziroma trpljenje) zaradi bolečin in zato preidejo v duševno trpljenje, ki je samostojna pravno priznana škoda (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Slednje opisane duševne bolečine so zato temelj za dosojo odškodnine, sicer pa ne, ker bi bila odškodnina, dosojena v nasprotju z opisanimi kriteriji, nezdružljiva z namenom odškodnine, torej z 2. odstavkom citiranega zakonskega določila. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so namreč pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče v skladu s pravnimi pravili in na podlagi ocenjenih dokazov.

Revizijske trditve so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč in zato tudi nedopusten revizijski razlog. Očitana zmotna uporaba materialnega prava ni podana, zato je revizijsko sodišče moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije.