Jedro

Skladno z določbo 455. člena takrat veljavnega ZOR bi pogodba o prodaji nepremičnine sicer morala biti sklenjena v pisni obliki (forma ad valorem), vendar pa sodišče prve stopnje sklicujoč se na teorijo realizacije (konvalidacije) iz 73. člena istega zakona, ki jo je v nasprotju s prepričanjem pritožbe moč uporabiti tudi v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na temelju priposestvovanja in zaključkov o dobri veri priposestvovalca ne izključuje, z ozirom, da je bil glede na plačilo kupnine in izročitev sporne nepremičnine toženim strankam v neposredno posest v ustni obliki dosežen dogovor o prodaji sporne nepremičnine v pretežni meri izpolnjen, pravilno zaključi, da je bila sporna prodajna pogodba sklenjena veljavno, s tem pa posest toženih strank zakonita. Na podlagi tako sklenjenega pravnega posla pa sta toženi stranki tudi utemeljeno izhajali iz prepričanja, da sporno nepremičnino posedujeta kot svojo. Dobrovernost kot predpostavko zunajknjižnega priposestvovanja je potrebno presojati v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve prodajne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke po tožbi in tožene stranke po nasprotni tožbi se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka po tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke po tožbi in tožene stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) s katerim je zahtevala, da toženi stranki po tožbi in tožeči stranki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka oziroma toženi stranki) v roku 15 dni iz parcele št. 35/9 k.o. (ID ...- v nadaljevanju sporna nepremičnina) odstranita improvizirano ograjo, dimnico oziroma sušilnico za meso, železno konstrukcijo senčne ute in skladovnico drv, pokrito s plastiko ter opustita kakršnokoli nadaljnje protipravno vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke na tej parceli, v istem roku pa ji povrneta še pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor vse podrobneje izhaja iz I. točke izreka. V II. točki izreka je ugotovilo, da sta toženi stranki solastnika sporne nepremičnine vsak do 1/2 celote, posledično pa tožeči stranki v III. točki izreka naložilo, da toženima strankama v roku 15 dni povrne njune pravdne stroške v znesku 928,42 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe označuje kot procesno nepravilno v prepričanju, da je preuranjena. Z ozirom, da o ugotovitvenem zahtevku tožene stranke še ni pravnomočno odločeno, bi sodišče moralo postopek za odločanje o zahtevku pritožnika prekiniti do pravnomočnega zaključka postopka z nasprotno tožbo, ki ji je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbe nepravilno ugodilo. Mati tožeče stranke Terezija Rebernik je toženima strankama sporno zemljišče namreč izročila v uporabo do preklica in ga nikakor ni prodala, takšno prekaristično posest pa je sodišče prve stopnje pravno neutemeljeno opredelilo kot dobroverno in zakonito in na tej podlagi zaključilo, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini po preteku desetih let v smislu določbe drugega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). V povezavi z navedenim pritožnik izpostavlja, da toženi stranki nista bili dobroverni lastniški posestnici. Glede na to, da se sklicujeta na pravnoposlovno podlago za pridobitev lastninske pravice, ker ta zahteva sklenitev pogodbe za prenos lastninske pravice v pisni obliki (455. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR), že v času veljavnosti ZTLR pa je bil potreben še vpis v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR), o opravičljivi zmoti, da sta lastnika stvari, ni mogoče govoriti. Pomanjkanje zgoraj navedenih predpostavk (455. člen ZOR) pa je sodišče prve stopnje, z ozirom, da je odločalo o originarnem načinu pridobitve lastninske pravice, materialnopravno zmotno saniralo s teorijo realizacije. Stranke pravnega posla se pri teoriji realizacije zavedajo, da zaradi napak v obliki ni prišlo do prenosa lastninske pravice, medtem ko priposestvovanje temelji na opravičljivi zmoti, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice, čeprav dejansko niso. Utemeljevanje dobrovernosti ob sklicevanju na odločbo VS RS II Ips 796/2008 z dne 9. 2. 2012 pa je neutemeljeno, saj je v obravnavani zadevi dejansko stanje bistveno drugačno. Že glede na izpovedbo prve in druge tožene stranke se kot neutemeljen pokaže zaključek, da sta upravičeno mislila, da sta postala lastnika sporne parcele in s tem dobroverna posestnika. Teh izpovedb, ki jih pritožba povzema, sodišče prve stopnje tudi ni dokazno ocenilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dvom v dobrovernost pa vzbuja tudi obnašanje tožene stranke po letu 2009, ki kljub dopisu tožeče stranke z dne 3. 7. 2009, v katerem slednja zatrjuje, da je lastnica sporne parcele, ni začela pravdnega postopka za ugotovitev priposestvovanja obravnavane nepremičnine, temveč je to storila šele s predmetno nasprotno tožbo. Sploh pa sodišče prve stopnje dobro vero tožene stranke zmotno utemeljuje s sklicevanjem na izmikanje T.R., da podpiše potrdilo o plačilu zemlje, saj je tožena stranka sama navedla, da je zaradi navedenega pričela sumiti v T.R., oseba, ki sumi, pa dobroverna ne more biti. Prav tako ne drži, da posest tožene stranke temelji na veljavnem pravnem naslovu. Ustno sklenjena kupoprodajna pogodba veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice glede na določbo 455. člena ZOR, ki za pravne posle o prenosu lastninske pravice obvezno zahteva pisno obliko, ne predstavlja, česar s teorijo realizacije ni mogoče sanirati, saj se ta na priposestvovanje ne nanaša. Sodišče prve stopnje pa ni dokazno ovrednotilo tudi navedb in izpovedb tožeče stranke ter njenih prič v zvezi s plačilom denarnega zneska (druga tožena stranka je T.R. brez obrazložitve, čemu je plačilo namenjeno, pred hišo v Spodnji Voličini v žep potisnila denar, in sicer znesek 300,00 ATS ter 300,00 DEM in ne 3.000,00 ATS ter 300,00 DEM), zaradi česar je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v kolikor bi bila prodaja sporne nepremičnine dogovorjena ustno, pa bi bilo povsem življenjsko sprejemljivo, da bi tožena stranka zahtevala potrdilo o plačilu kupnine. Pritožba pa graja tudi prvostopenjsko dokazno presojo o tem, da ni običajno, da lastnik najemniku oziroma uporabniku nepremičnine dopusti in dovoli, da si tujo zemljo ogradi, jo obdeluje, na njej postavi objekte ter posadi sadno drevje ter živo mejo. Navedene dejavnosti, ki so jih tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki dovolili toženi stranki, so namreč povsem normalni sestavni del prepustitve zemljišča v uporabo do preklica, pri čemer je sodišče prve stopnje prezrlo tudi, da je ograja zgolj zasilna in namenjena zaščiti pridelkov pred divjadjo. Končno pa tožeča stranka vztraja v prepričanju, da je lastninsko pravico na sporni parceli pridobila v dobri veri, skladno z načelom zaupanja v podatke zemljiške knjige, ki omejuje pravico, pridobljeno s priposestvovanjem (drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Dejstvo, da sta toženi stranki kot prekaristična posestnika obdelovala sporno zemljišče preden je njegov lastnik leta 2009 postala tožeča stranka, ni nikakršen dokaz o tem, da naj bi tožeča stranka vedela za lastništvo tožene stranke, sploh, ko ji je mati T.R. ves čas zatrjevala, da je zgolj dovolila uporabo zemljišča do preklica. Ker naj bi po navedenem sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov napačno ugotovilo, da je bila tožena stranka dobroverni in zakoniti posestnik spornega zemljišča v obdobju od 1991 do 2001 ter je zato lastninsko pravico na spornem zemljišču skladno z določili drugega odstavka 28. člena ZTLR pridobila s priposestvovanjem, sodišču druge stopnje predlaga, »da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.«

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz metodoloških napotkov v 8. členu ZPP pravno relevantno dejansko stanje v celoti in pravilno razjasnilo ne da bi pri tem zašlo v procesno kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo z grajo prvostopenjske dokazne presoje kot tudi s sklicevanjem na kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja pritožba. Ob tako ugotovljeni dejanski podlagi pa je izpodbijana odločitev hkrati materialnopravno pravilna.

6. V predmetni zadevi tožeča stranka kot zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine (zemljiškoknjižni izpisek v prilogi A2) s t.i. negatornim zahtevkom v razmerju do tožene stranke uveljavlja zaščito pred protipravnim vznemirjanjem lastninske pravice skladno z določbo 99. člena SPZ (actio negatoria), tožena stranka pa ugovor, da v tožbi zatrjevano vznemirjanje ni protipravno, uveljavlja v okviru z nasprotno tožbo postavljenega zahtevka na ugotovitev, da je lastninsko pravico na tej nepremičnini pridobila po določilu drugega odstavka 28. člena ZTLR, skladno s katerim dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let. Z ozirom, da v tožbi zatrjevani posegi tožene stranke v sporno nepremičnino niso prerekani in je tožeča stranka nesporno njen zemljiškoknjižni lastnik, pa velja pritožniku odvrniti, da sta zgoraj navedena zahtevka v takšnem vzročno posledičnem razmerju, da je o utemeljenosti zahtevka iz tožbe mogoče odločati šele po predhodni pravni presoji zahtevka iz nasprotne tožbe, s katerim tožena stranka v odnosu do negatornega zahtevka predhodno vprašanje uveljavlja z učinki pravnomočnosti (3. točka prvega odstavka 183. člena ZPP).(1) S tem, ko je po kontradiktornem obravnavanju na prvi stopnji zadeva postala zrela za razsojo tako glede zahtevka iz tožbe kot glede zahtevka iz nasprotne tožbe, je sodišče prve stopnje (ko je kot stvarno pristojno za odločanje o obeh zahtevkih po pravilih pravdnega postopka (drugi odstavek 183. člena ZPP)(2) zaradi procesne ekonomije te s sklepom na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 6. 2014 tudi združilo v enotno obravnavanje (prvi odstavek 300. člena ZPP),(3) kar vse narekuje sklep, da pogoji za prekinitev pravdnega postopka glede zahtevka iz tožbe v smislu 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom tega zakona ter s tem pritožbeno zatrjevana procesna nepravilnost (prvi odstavek 339. člena ZPP) ni podana) po tem, ko je zaključilo, da je tožena stranka lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila s priposestvovanjem, zahtevek iz tožbe lahko le zavrnilo, kar je po presoji sodišča druge stopnje z učinki pravnomočnosti glede obeh spornih zahtevkov tako v dejanskem kot v pravnem pogledu utemeljeno storilo.

7. Priposestvovanje je institut stvarnega prava, na podlagi katerega se lastninska pravica na nepremičnini pridobi originarno (izvirno), to je ne glede na voljo njenega prejšnjega lastnika, s trenutkom, ko se stečejo z zakonom določeni pogoji (v obravnavanem primeru pogoji iz drugega odstavka 28. člena ZTLR), zato vknjižba lastništva v zemljiško knjigo nima konstitutivnega pomena temveč kot vpis deklaratorne narave služi uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ter s tem zagotavljanju publicitete. Na pridobitev lastninske pravice na tej pravni podlagi se v obravnavani zadevi sklicuje tudi tožena stranka, tožeči stranki pa velja glede na stališča pritožbe, da priposestvovanje temelji na opravičljivi zmoti, da so izpolnjene vse predpostavke za (pravnoposlovni) prenos lastninske pravice, torej tudi skladno s 33. členom ZTLR(4) zahtevan vpis v zemljiško knjigo, odvrniti, da je bilo zunajknjižno priposestvovanje mogoče že v času veljave ZTLR. Citirani zakon določbe, kot jo vsebuje sedaj veljavni SPZ v drugem odstavku 44. člena,(5) ki takšen način pridobitve lastninske pravice neposredno omenja, sicer ni vseboval, je pa smiselno enako pravno pravilo v obliki temeljnega načela vseboval takrat veljavni Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-95).(6) Glede na navedeno zato ni mogoče zastopati stališča, da je lahko v dobri veri izključno tisti pravnoposlovni pridobitelj nepremičnine, ki je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo, kakor zmotno nakazuje pritožba. V kolikor bi bil ta pogoj izpolnjen, predmetna nasprotna tožba namreč niti ne bi bila potrebna. Hkrati pa velja v tej povezavi poudariti, da se institut zunajknjižnega priposestvovanja uporablja predvsem v primeru pomanjkljivih pravnoposlovnih prenosov lastninske pravice. Dejstvo, da pridobitelj lastninske pravice izpolnitvenega zahtevka (zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) (več) ne more uveljaviti, pa je že podlaga za sklepanje o dobrovernosti posestnika.(7)

8. Kot izpostavljeno že zgoraj je skladno z drugim odstavkom 28. člena ZTLR lastninsko pravico na nepremičnini s potekom desetletne priposestvovalne dobe lahko pridobil dobroverni in zakoniti posestnik, pri čemer je po določilu prvega odstavka 72. člena ZTLR kot zakonita posest štela posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, potrebnem za pridobitev lastninske pravice, če ni bila pridobljena s silo zvijačo ali zlorabo zaupanja. Kvalificirano posest v tem pogledu pa sodišče prve stopnje na strani tožene stranke po izvedenem dokaznem postopku z zaključki o ustno sklenjeni prodajni pogodbi glede sporne nepremičnine ter ob uporabi teorije realizacije (73. člen ZOR) pravilno utemeljuje. V pravdnem postopku je s procesnim navodilom v 8. členu ZPP(8) uveljavljen princip proste dokazne presoje kot miselnega procesa, ki se opravi v več fazah in narekuje uporabo pravil logičnega sklepanja, pravil znanosti in stroke (kadar je v postopek pritegnjen izvedenec) ter splošnega izkustva. Ob uporabi teh pravil pa se po tehtanju vsakega dokaza posebej ter v razmerju do drugih dokazov, upoštevaje pri tem rezultate celotnega dokaznega postopka, argumenti sodišča prve stopnje o tem, da je bila med pravno prednico tožeče stranke, njeno materjo T.R., kot prodajalcem ter toženo stranko kot kupcem ustno sklenjena prodajna pogodba in sporno zemljišče toženi stranki ni bilo prepuščeno zgolj v uporabo do preklica (prekarij), pokažejo kot razumljivi, obče sprejemljivi ter z ozirom na danosti v času in prostoru prepričljivi in logično preverljivi, zato jih naslovno sodišče v celoti povzema. V pritožbi v tej povezavi zatrjevano (smiselno tudi s sklicevanjem na kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter posledične navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem substratu pa kot neutemeljene zavrača. 9. Pravilno je sodišče prve stopnje sledilo zatrjevanjem tožene stranke in s temi skladnim izpovedbam prve in druge tožene stranke ter prič A.K. in L.H.M., povzetih že v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je odkup sporne parcele toženima strankama ponudila njuna soseda, mati tožeče stranke T.R., saj je potrebovala denar (hčerka je ostala sama z invalidnim otrokom, saj je mož moral zaradi osamosvojitvene vojne zapustiti Slovenijo). Ker sta se toženi stranki odločili za nakup te nepremičnine, sta se dne dne 30. 11. 1991 skupaj s T.R., pri čemer sta ju spremljali še priči A.K. (sestra druge tožene stranke), ki je potrebovala zgolj prevoz do Maribora in se je pridružila naključno, ter L.H.M. (hči toženih strank), peljali k hčerki prodajalke M.R.M. v Maribor, ker sta T.R. v njenem stanovanju kot kupnino za sporno nepremičnino izročili takratnih 3.000,00 ATS ter 300,00 DEM. Ta denar pa je njena hčerka M.R.M. na zahtevo T.R. tudi preštela in denar nato prevzela. Potrdila o plačilu kupnine niso zapisali, saj so tožene stranke T.R., glede na to, da so bili v zelo dobrih odnosih, zaupale, bilo pa jima je tudi rečeno, da bodo ostalo s T.R. uredili doma (bili so sosedi v hiši-dvojčku). Kupljeno zemljišče sta toženi stranki z ograjo ogradili točno po meji, ki jo je po sklenitvi prodajne pogodbe in izročitvi kupnine pokazala T.R. sama, in neoziraje na to, da je T.R. kasneje, s pojasnilom, da je poštena ženska in je še čas, da bodo vse uredili, odklanjala podpis potrdila o prejemu kupnine oziroma sklenitev prodajne pogodbe v pisni obliki, čeprav sta toženi stranki pri tem večkrat vztrajali, sporno zemljišče vse do leta 2009, ko jima je tožeča stranka to prvič prepovedala, tudi nemoteno uporabljali in obdelovali (nasadili sta jablane, češnje, hruške ter prekopali in uredili vrt). Glede na predstavljeno sodišče prve stopnje zatrjevanjem tožeče stranke, da je T.R. toženima strankama sporno parcelo prepustila zgolj v uporabo do preklica, ki ne predstavlja pravnega naslova, ki omogoča prenos lastninske pravice, ter sicer skladnim izpovedbam prič T.R. ter M.R.M., pri čemer je slednja tudi po opravljenem soočenju s pričama A.K. in L.H.M. (čeprav sta obe podrobno izpovedali o obisku pri njej ter opisali notranjost stanovanja, v postelji pa sta tudi videli ležati njeno hčerko, pri čemer ne gre prezreti, da tožeča stranka zatrjevanj tožene stranke o tem, da ima priča M.R.M. invalidno hčerko, ni prerekala) vztrajala, da imenovani priči nista nikoli bili v njenem stanovanju in ji denar ni bil izročen, pravilno ni sledilo. V primeru, ko bi bila uporaba spornega zemljišča toženima strankama dejansko dovoljena zgolj do preklica, se namreč kot neživljenjsko pokaže, da bi toženi stranki T.R. kot najemnino oziroma uporabnino, ki se praviloma poravnava s periodičnimi dajatvami, v naprej, kljub dejstvu, da se pravica do uporabe lahko vsak čas prekliče, izročili znesek denarja v takšni višini (preračunano v EUR 371,41 EUR), ki glede na ocenjeno vrednost spornega zemljišča po podatkih GURS na 275,00 EUR (priloga B1) sicer ustreza vrednosti sporne nepremičnine oziroma jo celo presega. Navedeno, prav tako pa dejstvo, da sta toženi stranki s postavitvijo ograje (pri čemer tehnična izvedba ograditve nima relevantnega pomena) ter zasaditvijo sadnega drevja ter žive meje in s preostalimi posegi, ki izhajajo iz tožbe (sušilnica za meso, železna konstrukcija senčne ute, skladovnica drv), izvršili korenitejše posege v sporno zemljišče, po splošnem izkustvu povezane z izvrševanjem lastninskopravnih upravičenj, namreč narekuje sklepaje, da je bil ta denarni znesek pravni prednici tožeče stranke izročen kot kupnina. Zatrjevanja pritožbe, da naj bi toženi stranki T.R. 300,00 ATS in 300,00 DEM (pri čemer ob tehtanju rezultatov celotnega dokaznega postopka, sploh ko sta tudi priči A.K. in L.H.M. skladno in prepričljivo potrdili, kakšen denarni znesek je bil T.R izročen na račun kupnine za sporno nepremičnino, tudi navedbam tožeče stranke, da je bilo namesto 3.000,00 ATS dejansko izročenih zgolj 300,00 ATS, ne gre slediti, kakor iz enakih razlogov ni storilo že sodišče prve stopnje) pred hišo-dvojčkom, kjer so stanovali, v žep potisnili brez pojasnila, čemu je plačilo namenjeno, naslovnega sodišča, sploh ko glede na dobre odnose, o katerih je izpovedala tudi T.R., takšno ravnanje ni razumsko doumljivo, zato ne prepričajo.

10. Skladno z določbo 455. člena takrat veljavnega ZOR bi pogodba o prodaji nepremičnine sicer morala biti sklenjena v pisni obliki (forma ad valorem), vendar pa sodišče prve stopnje sklicujoč se na teorijo realizacije (konvalidacije) iz 73. člena istega zakona, ki jo je v nasprotju s prepričanjem pritožbe moč uporabiti tudi v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na temelju priposestvovanja in zaključkov o dobri veri priposestvovalca ne izključuje,(9) z ozirom, da je bil glede na plačilo kupnine in izročitev sporne nepremičnine toženim strankam v neposredno posest v ustni obliki dosežen dogovor o prodaji sporne nepremičnine v pretežni meri izpolnjen, pravilno zaključi, da je bila sporna prodajna pogodba sklenjena veljavno, s tem pa posest toženih strank zakonita. Na podlagi tako sklenjenega pravnega posla pa sta toženi stranki tudi utemeljeno izhajali iz prepričanja, da sporno nepremičnino posedujeta kot svojo. Na tem mestu velja pritožbi pojasniti, da je dobrovernost kot predpostavko zunajknjižnega priposestvovanja v obravnavani zadevi potrebno presojati v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve prodajne pogodbe (30. 11. 1991). Z ozirom, da vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR) v tem obdobju ni imela pomena, kot ga ima v sistemu danes veljavnega nepremičninskega prava, kjer ima zemljiška knjiga mesto kot temeljna evidenca o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z njimi, in se je promet z nepremičninami v veliki meri opravljal izven okvirov zemljiške knjige, sta toženi stranki po sklenitvi prodajne pogodbe, plačilu kupnine ter prevzemu sporne nepremičnine v posest, sploh ko sta to nemoteno izvrševali še vse do leta 2009, kar med pravdnimi strankami ni sporno, upravičeno mislili, da sta lastnika sporne nepremičnine. To velja sploh, ko razlogov, da predpostavke za vpis lastninske pravice toženih strank v zemljiško knjigo (prodajna pogodba v pisni obliki, zemljiškoknjižno dovolilo prodajalke) niso bile izpolnjene, ni iskati na njuni strani, saj je T.R. sklenitev prodajne pogodbe v predpisani obliki kljub večkratnim pozivom toženih strank vztrajno odvračala (enako tudi VS RS v sodbi II Ips 796/2008 z dne 9. 2. 2012). Z oziroma, da sta ji toženi stranki zaupali kot materi, kakor sta izpovedali, o tedaj dobrih odnosih med pogodbenima stranka pa sta izpovedali tudi priči A.K. in L.H.M., enako pa je zaslišana kot priča potrdila T.R. tudi sama, izpovedba prve tožene stranke, da je podvomila v T.R., v smislu »da je sumila, da jih samo zavaja«, ko ta ni želela podpisati potrdila o plačilu zemlje, prvostopenjskih zaključkov o dobroverni posesti tožene stranke ves čas teka priposestvolane dobe ne more omajati. To velja sploh, ko toženi stranki pri izvrševanju neposredne dejanske oblasti nad stvarjo nihče ni oviral oziroma izvrševanju posesti na sporni nepremične ves čas teka priposestvovalne dobe (od leta 1991 do leta 2001) nihče ni oporekal. V kolikor pa tožeča stranka v pritožbi izpostavlja ravnanje tožene stranke po letu 2009, ker vse do vložitve predmetne nasprotne tožbe ni uveljavljala sodnega varstva svoje lastninske pravice, pa ji velja odvrniti zgolj, da kasnejša slaba vera, četudi bi bila ta dejansko podana, na zaključek, da je tožena stranka lastninsko pravico na sporni nepremični na temelju priposestvovanja po drugem odstavku 28. člena ZTLR pravno veljavno pridobila že leta 2001, v ničemer ne vpliva. Z ozirom, da je bila ob parcelaciji v februarju leta 2009 sporna nepremičnina odmerjena prav po že obstoječi ograji, M.R.M. pa je ob tej priliki toženima strankama celo pojasnila, da je sedaj odmerjeno zemljišče, ki sta ga kupili, kakor sta izpovedali, pa se izkaže, da sta toženi stranki še vse do prejema dopisa tožeče stranke z dne 3. 7. 2009 (priloga B7), s katerim je slednja zahtevala izročitev nepremičnine v posest ter vzpostavitev prejšnjega stanja, upravičeno pričakovali, da bo lastništvo spornega zemljišča formalnopravno urejeno na sporazumni podlagi.

11. Iz drugega odstavka 44. člena SPZ sicer izhaja omejitev priposestvovanja tako, da ta ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo, vendar pa se tožena stranka na pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini na temelju načela zaupanja v podatke zemljiške knjige (10. člen SPZ in 8. člen ZZK-1) neutemeljeno sklicuje. Glede na večletne navzven jasno zaznavne znake posesti toženih strank na sporni nepremičnini v obsegu in na način, ki sicer ustreza izvrševanju lastninskopravnih upravičenj, v kolikor s sklenitvijo sporne prodajne pogodbe ni bila seznanjena že glede na sorodstveno razmerje z darovalko, sporno nepremičnino je namreč prejela v dar od svoje sestre M.R.M. z darilno pogodbo z dne 11. 11. 2009 (priloga A5), o čemer je sicer moč sklepati glede na zgoraj predstavljene okoliščine obravnavanega primera, se tožeča stranka, ker kot zemljiškoknjižni pridobitelj zahtevane raziskovalne dolžnosti(10) v zvezi z lastništvom sporne nepremičnine glede na že zgoraj izpostavljene okoliščine v naravi ni opravila, na dobro vero in zaupanje v podatke zemljiške knjige zato ne more uspešno sklicevati.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke po tožbi in tožene stranke po nasprotni tožbi skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

13. Z ozirom, da tožeča stranka po tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi ne beleži pritožbenega uspeha, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : 3. točka prvega odstavka 183. člena ZPP: »Tožena stranka lahko vloži do konca glavne obravnave pred sodiščem pri istem sodišču nasprotno tožbo: 3. če se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku.« Op. št. (2) : Drugi odstavek 183. člena ZPP: »Nasprotna tožba se ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka.« Op. št. (3) : Prvi odstavek 300. člena ZPP: »Kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, se lahko vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo.« Op. št. (4) : 33. člen ZTLR: »Na podlagi pravnega posla se pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način.« Op. št. (5) : Drugi odstavek 44. člena SPZ: »Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.« Op. št. (6) : Četrti odstavek 5. člena ZZK-95 (načelo zaupanja v zemljiško knjigo): »Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.« Op. št. (7) : Vladimir Horvat v Zunajknjižno priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Pravna praksa, št. 24-25, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 26. Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 796/2008 z dne 9. 2. 2012. Op. št. (8) : 8. člen ZPP: »Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.« Op. št. (9) : Pri zakonitem in dobrovernem priposestvovanju po določbah ZTLR se lahko upošteva zgolj veljavno sklenjen posel, ki mora izpolnjevati tudi morebitne obličnostne zahteve, oziroma je manko predpisane oblike nadomeščen na podlagi teorije o realizaciji oziroma konvalidaciji (tako Vladimir Horvat v Zunajknjižno priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Pravna praksa, št. 24-25, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 26).

Op. št. (10) : Pridobitelj lastninske pravice se ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, če je vedel, da tretji obdeluje sporno nepremičnino. Takšno vedenje mu namreč nalaga raziskovalno dolžnost v zvezi z morebitnim priposestvovanjem (tako VSL sodba II Cp 4130/2009 z dne 24. 2. 2010).