Jedro

Standard, ki je zapisan v 4. točki 399. člena ZFPPIPP, in sicer, „da je dolžnik prevzemal obveznosti nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem“, ni strogo objektiven. Namen navedene določbe je predvsem zaščititi upnike, ki so bili žrtve dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, pri čemer pa je potrebno upoštevati, ali so morebiti tudi upniki pri tem sami ravnali neodgovorno in lahkomiselno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru upnika E. - S. d.o.o. in ustavilo začetek postopka odpusta obveznosti ter zavrnilo predlog stečajne dolžnice za odpust obveznosti.

Zoper sklep se je dolžnica pravočasno pritožila. V pritožbi je navedla, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo vseh trditev, ki jih je navedla proti ugovoru upnika, zlasti trditve, da je tudi upnik v času, ko je podpisala poroštveno izjavo, vedel za njeno slabo finančno-ekonomsko stanje, torej je tudi sam vedel, da je s podpisom izjave prevzela obveznost, ki je nesorazmerna z njenim premoženjskim položajem.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na ugovor upnika ugotovilo, da je stečajna dolžnica v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzela obveznost, ki je nesorazmerna z njenim premoženjskim položajem, ko je 22.5.2005 podpisala notarske zapise notarja J. S. opr. št. SV 1187/08 in SV 1188/08, na podlagi katerih je prevzela obveznost kot solidarna zastavna dolžnica poplačati posojilo, ki ga je prejel posojilojemalec R. B. d.o.o. od upnikovega prednika T. d.o.o. v višini 120.000,00 EUR z zapadlostjo 22.11.2008. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je dolžnica s podpisom prevzela obveznost do upnika (posojilodajalca), solidarno povrniti celotno posojilo v višini 120.000,00 EUR, ki ga je po posojilni pogodbi z dne 22.5.2008 prejela družba R. B. d.o.o., kakor tudi stališče, da dejstvo, da je lastnik slednje oče dolžnice na prevzeto obveznost, ne vpliva. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ob dejstvu, da dolžnica poleg plače, ki jo je takrat prejemala v višini 1.200,00 EUR mesečno od delodajalca, ni imela drugega premoženja, prevzeta poroštvena zaveza ni sorazmerna z njenim premoženjskim stanjem.

Vendar pa navedeno po oceni pritožbenega sodišča ni dovolj za zaključek, da je podana ovira iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP za odpust obveznosti, kot pravilno opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da standard, ki je zapisan v 4. točki 399. člena ZFPPIPP in sicer, „da je dolžnik prevzemal obveznosti nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem“ ni strogo objektiven. Namen navedene določbe je po stališču pritožbenega sodišča, predvsem zaščititi upnike, ki so bili žrtve dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, pri čemer pa je potrebno upoštevati, ali so morebiti tudi upniki pri tem sami ravnali neodgovorno in lahkomiselno. Zato je potrebno pri ugotavljanju obstoja ovir za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP presojati ali je bilo ravnanje dolžnice v konkretnem primeru takšno. Dolžnica in stečajna upraviteljica sta namreč v postopku na prvi stopnji podali trditve, s katerimi sta trdili, da zadolževanje dolžnice ni bilo lahkomiselno in neodgovorno, kar je glede na navedeno pravno relevantno. Tako sta trdili, da je poroštvo za predmetno posojilo prevzelo več oseb in ne le dolžnica, hkrati pa, da naj bi bile v zastavo za ta dolg dane nepremičnine, kar vse naj bi zadostovalo za poplačilo posojila. Pri tem pa sta trdili, da je tudi sam posojilodajalec, ki je bil hkrati njen delodajalec vedel, za njeno slabo premoženjsko stanje, pa je kljub temu njeno poroštvo sprejel. Obstoju prevzete obveznosti pa sta nasprotovali s trditvami, da so bile v izvršilnem postopku, v katerem je upnik uveljavljal poplačilo posojila, zarubljeni stroji, katerih vrednost naj bi znašala več kot pa obveznost sama.

Sodišče prve stopnje se do teh trditev, ki so kot rečeno pravnorelevantne, ni opredelilo, s čimer je storilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. členom ZFPPIPP, saj izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. členom ZFPPIPP. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh pravnorelevantnih trditev, ki sta jih podali dolžnica in stečajna upraviteljica.