Jedro

Z izpodbijanim sklepom se ni presojalo tožnikove zahteve po vsebini. Ob ugotovitvi, da je bilo o tožnikovi zahtevi že pravnomočno odločeno, namreč upravni organ sploh ni imel podlage, da bi o zadevi vsebinsko odločal, zato je tožnikovo zahtevo pravilno zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov. Iz izreka izpodbijanega sklepa še izhaja, da stroški postopka niso zaznamovani.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 16. 4. 2018 vložil pisni zahtevek za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov. Upravni organ se sklicuje na 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka, ker je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno. Z odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Moste-Polje, št. 130-1258/2007-11 z dne 26. 7. 2007, ki je postala pravnomočna 17. 8. 2007, je bil namreč zahtevek tožnika za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov zavrnjen, dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo.

3. Tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep je zavrnilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot pritožbeni organ. Pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnik že 28. 3. 2007 podal zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. V zvezi z navedeno zahtevo je bil ugotovitveni postopek zaključen z negativno odločitvijo in sicer z odločbo upravnega organa prve stopnje št. 130-1278/2007-11 z dne 26. 7. 2007. Tožnik v ponovnem zahtevku za priznanje statusa vojnega veterana z dne 16. 4. 2018 navaja, da je v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 kot član združenega odreda civilne zaščite mesta Ljubljane sodeloval pri zaščitno reševalnih nalogah, na območju od ... do ... Pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik s ponovnim zahtevkom, enako kot v prejšnjem pravnomočno končanem postopku, uveljavlja priznanje statusa vojnega veterana za čas delovanja v osamosvojitveni vojni leta 1991. Strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je v tem postopku zatrjevano dejansko stanje enako dejanskemu stanju, ki je že bilo predmet presoje in odločanja pristojnega upravnega organa. Zakon o vojnih veteranih, na podlagi katerega je bilo (že) odločeno, pa ni bil spremenjen in dopolnjen, zato zaključuje, enako kot prvostopenjski organ, da se tožnikov ponovni zahtevek opira na enako pravno podlago kot v predhodnem postopku, ob že ugotovljenem enakem dejanskem stanju. Zato pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ izpodbijani sklep pravilno oprl na določbo 129. člena ZUP in tožnikovo zahtevo zavrgel. 4. Tožnik se z navedenim sklepom ne strinja in ga izpodbija s tožbo. Meni, da je prvostopenjski upravni organ ravnal v nasprotju z načelom enakosti iz 22. člena Ustave RS in izpodbijani sklep sprejel v nasprotju z ustaljeno upravno sodno prakso. Sklicuje se na dopis Mestne občine Ljubljana, Oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo, št. 840-1/2018-15 z dne 21. 6. 2018, iz katerega izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 26. 6. do 18. 7. 1991 kot pripadnik Združenega odreda civilne zaščite Mesta Ljubljane prisoten na rezervni lokaciji v ... in je dejansko v tem obdobju opravljal obrambne oz. zaščitno reševalne naloge, ki so opredeljene v navedenem dopisu. Prav tako je iz potrdila o udeležbi v vojni za Slovenijo, št. 130-1-/2006-44 z dne 11. 4. 2018, ki ga je izdala Mestna občina Ljubljana, Oddelek za zaščito, reševanje in civilno obrambo, razvidno, da je tožnik opravljal zaščitno reševalne naloge pri obrambi RS v Združenem odredu Civilne zaščite mesta Ljubljane v času oboroženih spopadov. Skupaj s tožnikom je zaščitno reševalne naloge opravljal tudi A.A., kateremu je bil tožnik priča v postopku za pridobitev statusa vojnega veterana. A.A. je bil status vojnega veterana priznan s strani Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik. Tožnik nadalje navaja, da je tudi B.B. pridobil status vojnega veterana na podlagi odločbe Upravne enote Ljubljana, Izpostava Center, in da je tudi v tem postopku bil tožnik zaslišan kot priča. Prvostopenjskemu organu očita, da je odločil v nasprotju z načelom enakega varstva pravic, saj je tožnik v pritožbi navedel dve osebi, ki sta status vojnega veterana na podlagi tožnikove izjave tudi pridobila. Okoliščine in dejstva za priznanje statusa vojnega veterana so pri obeh navedenih osebah povsem enake kot pri tožniku, ki pa tega statusa ni pridobil. Tožnik meni, da bi mu moral organ prve stopnje omogočiti, da se tudi sam izjasni o novih navedbah, kar pa upravni organ ni storil in je kršil načelo zaslišanja stranke, s tem pa so bile storjene bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Predlaga, da sodišče izpelje dokazni postopek tudi z zaslišanjem tožnika in da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožniku prizna status vojnega veterana in ga vpiše v evidenco vojnih veteranov oziroma izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločitve.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

8. V obravnavni zadevi je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikov zahtevek, ki ga je vložil 16. 4. 2018, za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov. Ugotovil je namreč, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka, ker je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno. Glede na navedene ugotovitve, ki niso sporne, je tudi po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit. 9. Ni namreč sporno, da je tožnik pri prvostopenjskem organu že vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov ter da je prvostopenjski organ o navedeni zahtevi odločil z odločbo št. 130-1278/2007-11 z dne 26. 7. 2007, s katero je tožnikovo zahtevo zavrnil. Navedena odločba je postala pravnomočna 17. 8. 2007. Ob navedenih ugotovitvah je prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožnikovo zahtevo zavrgel. Iz navedene določbe namreč izhaja, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim, tudi v primeru, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

10. Tožnik ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega organa, da je bilo o njegovi zahtevi že pravnomočno odločeno in da se tožnikova ponovna zahteva nanaša na enako dejansko stanje in pravno podlago, ki se ni spremenila. Iz tožnikovih navedb pa izhaja, da tožnik meni, da bi njegovi zahtevi za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov moralo biti ugodeno iz razloga, ker je v dveh drugih primerih, na katere se sklicuje in jih navaja, upravni organ dvema drugima osebama priznal navedeni status (tožnik je v navedenih primerih nastopal kot priča). Negativna odločitev v tožnikovem primeru naj bi bila tako po mnenju tožnika (za razliko od omenjenih dveh primerov) v nasprotju z načelom enakosti iz 22. člena Ustave RS in v nasprotju z ustaljeno upravno sodno prakso.

11. Vendar pa navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Z izpodbijanim sklepom se namreč ni presojalo tožnikove zahteve po vsebini. Ob ugotovitvi, da je bilo o tožnikovi zahtevi že pravnomočno odločeno, namreč upravni organ sploh ni imel podlage, da bi o zadevi vsebinsko odločal, zato je tožnikovo zahtevo pravilno zavrgel. 12. Iz tožnikovih ugovorov izhaja, da se tožnik ne strinja z negativno odločitvijo, vendar je to (vsebinska) odločitev iz leta 2007, ki je že pravnomočna. Tožnik bi moral svoje nestrinjanje z navedeno odločitvijo (odločbo iz leta 2007) izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo. Ker pa je navedena odločba pravnomočna, prvostopenjski organ, kot že povedano, sploh ni imel podlage za uvedbo postopka in s tem za vsebinsko presojo zahteve. Iz navedenih razlogov sodišče tožnikove ugovore zavrača. Le-ti se namreč nanašajo na vsebinsko presojo zadeve, do katere pa v obravnavani zadevi sploh ni prišlo. Zato so nerelevantne vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve in s tem nerelevantno tožnikovo sklicevanje na dopise, iz katerih izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 26. 6. do 18. 7. 1991 pripadnik Združenega odreda civilne zaščite mesta Ljubljane kot tudi kje se je takrat nahajal. Posledično so nerelevantne tudi tožnikove navedbe s tem v zvezi zatrjevanimi kršitvami pravil postopka ter nepotrebno tožnikovo zaslišanje.

13. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 14. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker dejansko stanje, ki je za zadevo relevantno, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

15. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.