Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V izredni odpovedi je zapisala, da je tožnika napotila na čakanje na delo, zato tožnik ni imel pooblastil za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi in ker mu v času čakanja doma nadrejene osebe niso dale nobenih navodil za izdajanje upravnih odločb iz njegove pristojnosti, je tožnik s tem, ko je izdal sporno odločbo (soglasje), storil očitano kršitev. Očitala mu je, da je storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ter zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1. Tožnik ni imel namena pridobiti sebi ali komu drugemu protipravno premoženjsko oziroma nepremoženjsko korist, kar je zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po določbi 257. člena KZ-1. Navedeno kaznivo dejanje stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (prvi odstavek 257. člena KZ-1) oziroma uradna oseba ali javni uslužbenec, ki za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (tretji odstavek 257. člena KZ-1). Zato tožniku očitana kršitev nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja.

Tožnik je bil javni uslužbenec, zaposlen v občinski upravi. Kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1, kdo drug kot uradna oseba v smislu 99. člena KZ-1 ne more storiti, zato tožena stranka ni dokazala vseh znakov kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2014 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 6. 6. 2014, ampak še traja (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 2. 2008 in pripadajočimi aneksi, ga pozvati nazaj na delo, mu za obdobje od 6. 6. 2014 dalje priznati delovno dobo in ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu obračunati bruto plačo 1.615,33 EUR in po plačilu ustreznih davkov in prispevkov tožniku izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje (III. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.974,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh razlogov, določenih v 337. členu Zakona o pravdnem postopku, tako zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava kot tudi zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je direktor občinske uprave A.A. na podlagi listine - soglasja, ki mu ga je pokazal direktor družbe B. d. o. o. ugotovil, da je na sporni listini z dne 17. 2. 2014, ki ima videz soglasja tožene stranke njegov skeniran podpis in da je listino izdal tožnik. Skeniran podpis je bil v konkretnem primeru uporabljen brez vednosti in dovoljenja A.A., ki je bil v spornem času direktor občinske uprave in tožniku nadrejen. S tem je tožnik kršil določbe 93. in 94. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Ker so imele opisane kršitve znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic (tretji v zvezi s 1. odstavkom 257. člena KZ-1) ter ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (1. odstavek 259. člena KZ-1) je tožena stranka tožniku dne 16. 4. 2014, po opravljanem zagovoru, v navzočnosti njegovega pooblaščenca vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zmotno ugotovilo, da je tožnik navedeno listino (soglasje) dejansko izdal dne 17. 2. 2014 v jutranjih urah, preden je prejel sklep o napotitvi na čakanje na delo doma. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da naj bi tožnik sporno listino izdal direktorju družbe B. d. o. o. C.C. prav 17. 2. 2014 zjutraj, utemeljilo z nekritično primerjavo izpovedb tožnika in interesno povezane priče C.C., direktorja družbe B. d. o. o. O skladnosti izpovedb tožnika in navedene priče, kot je to sodišče navedlo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ni mogoče govoriti. Nasprotno, podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je podano očitno nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini zapisnika o izpovedbi priče D.D. in med samim zapisnikom, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženi stranki se pojavlja dvom, da bi tožnik z zbiranjem ponudb pričel v petek 14. 4. 2014 in da bi rok za oddajo ponudb določil za ponedeljek 17. 2. 2014 ob 8. uri zjutraj in da je nato tožnik ob 8.10 uri izbral ravno ponudbo družbe B. d. o. o., zato tožena stranka meni, da tožnik spornega dne 17. 2. 2014 soglasja sploh ni izdal. Tudi ni jasno v kakšni vlogi bi naj ogled poškodovanih gozdov v solasti tožene stranke opravil tožnik. Vse nešteto potrjuje, da tožnik sporne listine ni izdal dne 17. 2. 2014, ampak kasneje, v času, ko mu je bilo odrejeno čakanje na delo doma, izpodbijana sodba pa glede tega nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Med odrejenim čakanjem na delo doma pa tožnik ne bi smel opravljati del in nalog, ki jih je imel po pogodbi o zaposlitvi, posledično pa je bila zamrznjena tudi njegova pristojnost za vodenje upravnih postopkov. Tožnik pa ne samo, da ni upošteval navodil nadrejenih, ampak je z izdelavo sporne listine z videzom soglasja tožene stranke storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic ter ponareditve uradne listine, listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da je pri odločanju o zakonitosti odpovedi vezano na očitke, ki so na delavca naslovljeni v odpovedi sami in da je sodišče vezano na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v izredni odpovedi utemeljuje storitev očitanega kaznivega dejanja in ne na kazenskopravno kvalifikacijo v odpovedi, vendar pa se sodišče ni opredelilo do pričanja A.A.. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dejansko brez vednosti in dovoljenja uporabil skeniran podpis tedanjega direktorja občinske uprave A.A., kar gotovo predstavlja izrabo uradnega položaja ali prestop meje uradnih pravic in ob dejstvu, da je tožena stranka v obrazložitvi odpovedi navedla, da je družba B. d. o. o. na podlagi te sporne listine začela opravljati sečnjo gozda in domnevno odtujila neznano količino lesa, je več kot očitno, da je tožnik navedeno listino izdal prav z namenom, da navedeni družbi zagotovi prevzem posla oziroma lesa, ki ga drugače ne bi dobila. Naklep tožnika je tožena stranka torej dovolj natančno opredelila, zato je zgrešen zaključek sodišča, da v dokaznem postopku tožena stranka tožniku ni dokazala naklepa. Iz 18. in 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da očitano ravnanje nima vseh znakov navedenega kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva in ta zaključek sodišča prve stopnje je prav tako popolnoma zgrešen. Tožena stranka je v obrazložitvi odpovedi štela tožnika za uradno osebo in ji kot taki prepovedala izdajanje odločb. Napačen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da bi bilo zaupanje do tožnika porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj je potrebno upoštevati dejstvo, da je tožena stranka organ lokalne samoupravne oblasti, ki med drugim ščiti javni interes, tožnik pa je svoj položaj oziroma zaposlitev pri toženi stranki očitno zlorabil za to, da bi od tega imel sam ali kdo drug koristi. Prav tako kazenski postopek še ni zaključen, zato je še vedno utemeljen sum, da je tožnik storil v kazenski ovadbi očitano mu dejanje. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in navaja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tožena stranka pritožbo skuša izpodbijati nedvoumno ugotovljeno dejstvo, da je sporno soglasje z dne 14. 2. 2014 bilo izdano tega dne in ne bistveno kasneje, kot skuša to prikazati pritožba. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Prav tako je neutemeljen pritožben očitek o kršitvah določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti in prav tako sodišče ni storilo absolutno bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče v razlogih sodbe izpoved priče D.D. povzelo v nasprotju s tem, kar je zapisano v zapisniku o izpovedbi priče. Sodišče je izpoved priče D.D. povzelo tako, kot je izpovedal na naroku in je bilo zapisano v zapisniku o zaslišanju priče. Sodišče je zapisalo, da je priča D.D. potrdil, da sta si s tožnikom že prej in ne samo 25. 2. 2014 ogledala parcele, ki so bile kasneje predmet soglasja za podiranje dreves in spravilo lesa.

6. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo in zahtevek tožnika zavrnilo. Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotilom pritožbenega sodišča dokazni postopek dopolnilo.

7. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). V izredni odpovedi je tožena stranka zapisala, da tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z vsemi pripadajočimi aneksi, ker je kršil določbe 93. in 94. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/2007 s spremembami), s tem, ko je v času od 15. 2. 2014 do 19. 3. 2014, mimo vednosti in soglasja nadrejenih oseb, izdal oziroma izdelal listino, ki je videti kot soglasje (odločba) z oznakami Občine E. z dne 17. 2. 2014 in kršitev ima vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je navajala, da je tožnika s sklepom št. ... z dne 17. 2. 2014 napotila na čakanje na delo, zato tožnik ni imel pooblastil za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi in ker mu v času čakanja doma nadrejene osebe niso dale nobenih navodil za izdajanje upravnih odločb iz njegove pristojnosti, je tožnik s tem, ko je izdal sporno odločbo (soglasje) storil očitano mu kršitev. Po oceni tožene stranke ima kršitev, ki jo je storil tožnik vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008) ter zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da v postopku presoje očitane kršitve pogodbenih obveznosti ni vezano na kazenskopravno kvalifikacijo v odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja. Drugi odstavek 87. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je delodajalec dolžan pisno obrazložiti dejansko podlago odpovednega razloga, ni pa dolžan pravno kvalificirati razloga za odpoved. ZDR-1 v prvem odstavku 109. člena določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnega dejstva, da je bil tožnik dne 17. 2. 2014, isti dan, ko naj bi izdal sporno listino napoten na čakanje na delo doma in so mu bila zamrznjena vsa pooblastila in da je s tem sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do trditev tožene stranke in zaključilo, da tožnik sporne odločbe (soglasja) ni izdal v času odrejenega čakanja na delo doma med 17. 2. 2014 in 19. 3. 2014, temveč dne 17. 2. 2014 zjutraj, preden mu je tožena stranka vročila odredbo o napotitvi na čakanje na delo doma (ki je bila kasneje razveljavljena s strani Komisije za pritožbe). Navedeno je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika in priče C.C.. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje nekritično oprlo svojo odločitev na izpoved priče C.C., direktorja družbe B. d. o. o., ki bi naj na podlagi sporne listine pridobil premoženjsko korist in je zato pričal v korist tožnika. Tožena stranka tekom dokaznega postopka ni trdila in še manj dokazala, da bi družba B. d. o. o., na podlagi spornega soglasja pridobila premoženjsko korist. Tožnik je trdil, da bi tožena stranka na podlagi izvedenega dela s strani podjetja B. d. o. o. in na podlagi spornega soglasja dobila približno 100.000,00 EUR, glede na to, da je B. d. o. o. dal ponudbo za odkup lesa za kubični meter lesa I. klase 62,00 EUR oziroma II. klase 42,00 EUR, med tem ko je nov izvajalec, ki ga je pridobila tožena stranka ponudil za I. klaso lesa 32,00 EUR in za II. klaso 28,00 EUR, tako da je tožnik na podlagi te ponudbe izračunal, da je tožena stranka za les dobila cca. 52.000,00 EUR manj, kot bi dobila po ponudbi podjetja B. d. o. o., na podlagi katere je izdal sporno soglasje. Navedenih trditev tožnika tožena stranka ni prerekala.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da v izredni odpovedi tožena stranka ni trdila in kasneje tekom dokaznega postopka ni dokazala, da je imel tožnik namen pridobiti sebi ali komu drugemu protipravno premoženjsko oziroma nepremoženjsko korist, kar je zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po določbi 257. člena KZ-1. Navedeno kaznivo dejanje stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (prvi odstavek 257. člena KZ-1) oziroma uradna oseba ali javni uslužbenec, ki za to, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (tretji odstavek 257. člena KZ-1). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku očitana kršitev nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja. Zato so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da je tožnik nesporno izrabil uraden položaj oziroma prestopil meje uradnih pravic ob dejstvu, da je tožena stranka v obrazložitvi odpovedi navedla, da je družba B. d. o. o. na osnovi te sporne listine začela posel opravljati in „domnevno“ odtujila neznano količino lesa in je zato očitno, da je tožnik navedeno listino izdal prav zato, da bi navedeni družbi zagotovil prevzem posla oziroma lesa (premoženjske koristi), ki jih drugače ta družba ne bi pridobila. Tožena stranka ni prerekala trditev tožnika, da je kasneje, ko je družbi B. d. o. o. preklicala soglasje, izdala soglasje za sečnjo dreves drugemu ponudniku, ki pa je za odkup lesa ponudil bistveno nižjo ceno kot podjetje B. d. o. o., zato tožena stranka ni dokazala, da bi ji zaradi izdanega soglasja nastala škoda (celo sama je zapisala, da ji je družba B. d. o. o. domnevno odtujila neznano količino lesa).

11. Glede na navedeno je neutemeljen pritožben očitek, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da v dokaznem postopku tožniku ni bil dokazan naklep za storitev kaznivega dejanja po prvem oziroma tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Tožena stranka napačno sklepa, da je naklep izkazan s tem, da je tožnik ponudnika B. d. o. o. vnaprej izbral in favoriziral ter mu na ta način omogočil pridobitev posla in s tem premoženjske koristi, ki mu ne bi pripadala, v kolikor bi o soglasju za sečnjo lesa dejansko odločal tedanji direktor občinske uprave A.A.. Kot je tožnik trdil in tožena stranka tega ni prerekala je direktor občinske uprave izbral izvajalca, ki je za nakup lesa ponudil bistveno nižjo ceno, kot jo je družba B. d. o. o. Tožena stranka pa tudi ni pojasnila, zakaj družba B. d. o. o. navedenega posla po soglasju z dne 17. 2. 2014 ne bi dobila, saj je iz predloženega soglasja z dne 6. 12. 2013 razvidno, da je navedena družba že opravljala delo (podiranje dreves) in da je navedeno soglasje očitno podpisal direktor občinske uprave A.A.. Navedeno kaže na to, da je tožena stranka s tem podjetjem že predhodno sodelovala.

12. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da iz izpodbijane izredne odpovedi ne izhaja, da bi bil tožnik uradna oseba v smislu 99. člena KZ-1 (uradna oseba je oseba, ki opravlja posamezne uradne naloge na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil tožnik javni uslužbenec, zaposlen v občinski upravi in kot takemu mu je tožena stranka tudi podala izredno odpoved in ker kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 259. členu KZ-1, kdo drug kot uradna oseba v smislu 99. člena KZ-1 ne more storiti, je sodišče tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala vseh znakov kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1. 13. Pritožbene navedbe v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi bilo zaupanje tožene stranke do tožnika porušeno do take mere, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče več nadaljevati do izteka odpovednega roka, pa glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni dokazana očitana kršitev, tudi niso relevantne za odločitev v sporu.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP). Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o sporu.