Jedro

Ker ZPP 1977 vložitve revizije v zakonskih sporih (ki so statusni in ne premoženjski spori) ni urejal, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa je v 76. členu prepovedoval revizijo le v primeru, če je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana ali izrečena za neveljavno, je v danem primeru revizija dovoljena.

Primere za tujce urejajo pravila o mednarodni pristojnosti, ki se - za razliko od pravil o stvarni, krajevni in funkcionalni pristojnosti, ki nam povedo, katero sodišče je konkretno pristojno za sojenje - nanašajo na pristojnost sodnega sistema neke države kot celote v razmerju do sodnih sistemov drugih držav.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sodišče v Republiki Sloveniji krajevno ni pristojno za odločanje o razvezi zakonske zveze pravdnih strank. Zato je po določilu 16. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) zavrglo tožbo z dne 17.9.1998. Po pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo njeno pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo vprašanje pristojnosti po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo določili 46. in 61. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ, Ur.l. SFRJ, št. 43/82 in 72/82).

Proti temu sklepu je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP 1977. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov, ker meni, da je sodišče zavrglo tožbo v nasprotju z določili zakona, zlasti drugega odstavka 54. člena ZPP 1977, ki določa, da je krajevno pristojno tudi sodišče, kjer ima tožnik začasno bivališče. Ker ima tožnica začasno bivališče na območju soboškega sodišča, je po njenem mnenju to sodišče pristojno za sojenje. Dodaja, da je tožnica pobegnila iz Bosne in Hercegovine z jugoslovanskim potnim listom in slovenskega ne more dobiti, ker ni državljanka Republike Slovenije. Če bi tožbo vložila v Bosni in Hercegovini, ne bi uspela, ker ne bi mogla na zaslišanje, saj jo je strah nasilja, ki je še vedno prisotno v njenem okolišu. V Sloveniji pa živi v izvenzakonski skupnosti z B. C. in bi ji razveza omogočila, da bi si ustvarila družino.

Po določilu 390. in 400. člena ZPP 1977 je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Toženi stranki revizija ni bila vročena, ker še ni litispendence.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v danem primeru odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list SRS, št. 26/99) nadaljevati postopek po dosedanjih predpisih, če je bil pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdan sklep, s katerim se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje. To pomeni, da se v tem postopku ne uporablja določilo prvega odstavka 420. člena ZPP 1999, ki prepoveduje vložitev revizije v zakonskih sporih. Ker ZPP 1977 vložitve revizije v zakonskih sporih (ki so statusni in ne premoženjski spori) ni urejal, Zakon o zakonski zvezi in družinskih raumerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo) pa je v 76. členu prepovedoval revizijo le v primeru, če je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana ali izrečena za neveljavno, je v danem primeru revizija dovoljena.

Ko je revizijsko sodišče vsebinsko odločalo o sporu, je ugotovilo, da gre za razmerja z mednarodnimi elementi, saj pravdni stranki nista državljana Republike Slovenije, na območju naše države nista imela skupnega prebivališča in tudi sedaj na stanujeta na njenem ozemlju. Take primere urejajo pravila o mednarodni pristojnosti, ki se - za razliko od pravil o stvarni, krajevni in funkcionalni pristojnosti, ki nam povedo, katero sodišče je konkretno pristojno za sojenje - nanašajo na pristojnost sodnega sistema neke države kot celote v razmerju do sodnih sistemov drugih držav. Zato je treba najprej razrešiti vprašanje sodne pristojnosti slovenskih sodišč (tako imenovane absolutne pristojnosti, jurisdikcije).

V času, ko sta nižji sodišči ugotavljali, če so slovenska sodišča pristojna za odločanje o tožbi in je njuna odločitev postala pravnomočna, je veljal ZUKZ. Ker gre sedaj za postopek pred revizijskim sodiščem, ki presoja pravilnost pravnomočnega sklepa, s katerim je bil postopek končan, je tudi revizijsko sodišče uporabilo navedeni zakon, čeprav je 28.7.1999 začel veljati Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur.l. RS, št. 56/99), ki pa za tožečo stranko ni ugodnejši. ZUKZ je v tretjem poglavju urejal pristojnost sodišč in drugih državnih organov v zadevah z mednarodnin elementom. Zakon v 46. členu določa splošno pristojnost v zadevah s tujimi elementi in predvideva pristojnost slovenskih sodišč, če ima toženec prebivališče ali bivališče v Republiki Sloveniji. V konkretni pravdi ta pogoj ni izpolnjen. Po določilu 47. člena ZUKZ bi bilo pristojno slovensko sodišče tudi, če je posebej tako določeno. Zakon res vsebuje taka določila za zakonske spore in v 61. členu ZUKZ predvideva pristojnost slovenskih sodišč tudi v primerih, ko so podane kake druge navezne okoliščine. Tako je pristojno slovensko sodišče, če sta zakonca državljana Republike Slovenije, ali če je tožnik državljan Republike Slovenije in ima v Sloveniji stalno prebivališče. Kot tožnica navaja, temu ni tako, ker sta tožnica in toženec državljana BiH. Tudi navezna okoliščina po določilu 3. točke 61. člena ZUKZ, ki zahteva zadnje skupno prebivališče zakoncev v Sloveniji, ni izpolnjena, ker sta pravdni stranki živeli v BiH, vse dokler ni tožnica zaradi vojnih razmer pobegnila v Slovenijo. Prav tako ni izpolnjen pogoj iz 62. člena ZUKZ, ki omogoča razvezo tujih državljanov v primeru, ko ima tožnik prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar samo s privolitvijo toženca in če predpisi države, katere državljana sta zakonca, dopuščajo to pristojnost. Ker ZUKZ v drugem odstavku 61. člena predvideva izključno pristojnost sodišča države, v kateri ima toženec državljanstvo in prebivališče in ker tožnica ne navaja niti toženčevega naslova, niti njegove privolitve, niti česa drugega, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da za sojenje o tožničini razvezni tožbi niso pristojna slovenska sodišča. Določilo drugega odstavka 54. člena ZPP 1977, na katerega se sklicuje revidentka, določa krajevno pristojnost sodišča v primeru, če bi bila po določilu 61. oz. 62. člena ZUKZ podana jurisdikcija sodišč v Republiki Sloveniji. Kot je razloženo v zgornjem odstavku, tožničin primer ni tak, ker ni podana podsodnost slovenskih sodišč.

Tako se izkaže, da sta nižji sodišči pravilno uporabili tudi določilo tretjega odstavka 16. člena ZPP 1977, ko sta po uradni dolžnosti ugotovili, da odločanje v zadevi ne spada v pristojnost slovenskih sodišč in sta zavrgli tožbo oz. je pritožbeno sodišče potrdilo tako odločitev. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po določilu 393. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP 1977 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.