Jedro

V pripombah na izvedensko mnenje je tožena stranka očitala (kar ponavlja v pritožbi), da gre za tako minimalen obseg škode, da ne gre za pravno priznano škodo. S tem stališčem se pritožbeno sodišče ne more strinjati, ker je tožnikovo zmanjšanje ugotovljeno tako subjektivno (z njegovo izpovedjo) kot objektivno (prek izvedenca medicinske stroke), in sicer so podane trajne omejitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. O zahtevku med pravdnima strankama je po temelju že pravnomočno odločeno, in sicer je tožena stranka tožniku v celoti odgovorna za škodo, ki mu je nastala v begu pred medvedko (vmesna sodba Okrajnega sodišča v Cerknici P 46/2014-18 s 17. 9. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 219/2016-23 s 6. 4. 2016).

2. S končno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 2.399,58 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ter stroške postopka, v preostalem pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožena stranka v pravočasni pritožbi navaja, da izpodbija tisti del prisojenega zneska odškodnine, ki se nanaša na zmanjšanje življenjskih aktivnosti (500 EUR)1 . Navaja, da je izvedenec ugotovil, da ima tožnik malo zadebeljen desni gleženj ter malo zmanjšano gibljivost v desnem skočnem sklepu, zaradi česar je nekoliko oviran pri daljši hoji, npr. v gozd ali na sprehode, in to predvsem pri hoji navkreber. Izvedenec je zaključil, da je tožnik manj zmožen za opravljanje težkih fizičnih del v gozdi in pripravljanju drv ter lesa za zimo. Pritožnica poudarja, da je izvedenec sam zapisal, da gre za majhne nepravilnosti, zato je prepričana, da so posledice tako minimalne, da se pri tožniku ne kažejo kot omejitve v njegovem življenju. Pri tem je pomembna oškodovančeva zavest, da je njegova življenjska aktivnost zmanjšana in da zaradi tega trpi duševne bolečine. Na naroku je tožnik izrecno izjavil, da se zaradi medvedov boji iti v gozd, niti z enim stavkom pa ni omenil, da bi trpel. Sodišče vedno upošteva tudi subjektivno dojemanje oškodovanca. Meni, da tožnik zaradi teh majhnih omejitev ne trpi, sicer bi jih omenil. Trajne posledice same po sebi niso zadosti, da je škoda pravno priznana, temveč se morajo te odraziti v okrnitvi oškodovančevih življenjskih aktivnosti. Ker so te tako minimalne, tožniku ne povzročajo duševnih bolečin, sploh pa je bil pri zdravniku samo enkrat. Opozarja še, da je sodišče začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti upoštevalo v okviru odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

4. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnica pravilno izpostavlja materialnopravna izhodišča za prisojo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar jih je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno in v celoti upoštevalo ter tožniku tako utemeljeno priznalo odškodnino iz tega naslova.

7. Tožnik je v tožbi (med drugim) uveljavljal odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer je svoj tožbeni zahtevek v tem delu tudi ustrezno dejstveno podkrepil (prvi do tretji odstavek na 4. strani tožbe). Ob zaslišanju 17. 9. 2015 je izpovedal, da "saj je še zdaj zatečeno, me boli, boli kot ne vem kaj, če hodim ali sedim". Na izrecno vprašanje, če posledice čuti še danes, je povedal: "Čutim, še vedno se pojavijo." Iz povzetkov njegove izpovedi je jasno razvidno, da so posledice še danes in da ga boli, in sicer ravno v obsegu, za katerega je tudi izvedenec medicinske stroke ugotovil, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti objektivno podano (glej izvedensko mnenje - list. št. 91 v spisu). V pripombah na izvedensko mnenje je tožena stranka očitala (kar ponavlja v pritožbi), da gre za tako minimalen obseg škode, da ne gre za pravno priznano škodo. S tem stališčem se pritožbeno sodišče ne more strinjati, ker je tožnikovo zmanjšanje ugotovljeno tako subjektivno (z njegovo izpovedjo) kot objektivno (prek izvedenca medicinske stroke), in sicer so podane trajne omejitve. Tožnik mora pri daljši hoji vlagati povečane napore in je manj zmožen za opravljanje težkih fizičnih del v gozdu ter pripravljanju drv in lesa za zimo. Tožena stranka ne v odgovoru na tožbo ne kasneje (npr. v pripombah na izvedensko mnenje) ni zatrdila, da tožnik duševnih bolečin ne bi trpel, zato je ta del njenih pritožbenih navedb neupošteven (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP v izpodbijanem delu potrdilo.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP ter je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 V preostalem ugodilnem delu ter v zavrnilnem delu je končna sodba torej pravnomočna.