Jedro

Do tožnikove poškodbe ni prišlo zaradi izvajanja dejavnosti drugega toženca, temveč zaradi nepravilnega izvajanja dejavnosti prvega toženca. Polaganje keramike v ugotovljenih okoliščinah po presoji revizijskega sodišča ni nevarna dejavnost, saj ob izvedbi ustreznega nadzora in upoštevanju pravil stroke ne obstoji povečano tveganje za nastanek škode in do nje lahko pride le izjemoma. Takšna izjema se je zaradi malomarnosti delavcev prvega toženca pripetila tudi v obravnavanem primeru.

Izrek

Revizija se zavrže v delu zoper odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti 369,05 EUR revizijskih stroškov.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi od tožencev (solidarno) zahteval povrnitev škode, ki jo je utrpel v delovni nesreči. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da mu je prvi toženec iz naslovov premoženjske in nepremoženjske škode dolžan plačati 17.626,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Presežni tožbeni zahtevek in tožbeni zahtevek zoper drugega toženca je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov. V njej ponavlja ugotovljeno dejansko stanje, ponekod od njega tudi odstopa (npr. z navedbo, da drugi toženec ni organiziral varnega delovnega procesa), in meni, da je odgovornost drugega toženca objektivna, zato bi morali nižji sodišči tožniku po vseh odškodninskih postavkah prisoditi vso zahtevano odškodnino.

Odgovor nasprotne stranke

4. Drugi toženec v odgovoru na revizijo nasprotuje tožnikovim navedbam in navaja, da očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretiziran. Revizijskemu sodišču predlaga, naj neutemeljeno revizijo zavrne.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6. Revizija v delu zoper odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

7. Tožnik uveljavlja zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki se opira na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je zato treba za vsak zahtevek presojati ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov (41. člen ZPP). Ker tožnik iz naslova premoženjske škode zahteva 174,93 EUR (prej 41.920,00 SIT), revizija proti delu sodbe, s katerim je odločeno o tem zahtevku, ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (prej) 1,000.000,00 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo tožnika zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

8. Revizija, ki je vložena iz vseh revizijskih razlogov, ne navaja, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ker revizijsko sodišče na take kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je nekonkretiziran očitek revizije neupošteven.

9. Neupoštevne so tudi vse revizijske navedbe, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb, saj je revizijsko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe.

10. Dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, je tako glede temelja odškodninske odgovornosti drugega toženca v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: tožnik, ki je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, se je poškodoval 17. 5. 2001 pri delu – polaganju keramike v poslovnem objektu, ki ga je opravljal pri drugem tožencu; do škodnega dogodka je prišlo, ko so delavci prvega toženca istočasno in v istem objektu na strop montirali radiator večjih dimenzij; pri montaži radiatorja na višini petih metrov je popustil člen verige in radiator je skupaj z dvigalom in odrom padel poševno ter oplazil tožnika, ki je bil oddaljen pet metrov; če bi radiator padel normalno na tla, tožnik ne bi bil poškodovan; delovni območji delavcev obeh tožencev sta bili ločeni z zaščitnim trakom, ki je varoval pravkar položeno keramiko, in oddaljeni drugo od drugega; v poslovnem prostoru so potekala različna dela, bilo je hrupno, delavci prvega toženca so z delom hiteli in o nameravanem dvigovanju radiatorja niso opozorili delavcev drugega toženca; tožnik ni videl in vedel, kaj se dogaja za njegovim hrbtom.

11. Ob ugotovljeni, za revizijsko sodišče in tožnika, ki ni uveljavljal konkretiziranih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zavezujoči dejanski podlagi, je pravilna presoja nižjih sodišč, da ni podana krivdna odgovornost drugega toženca. Ker je pri krivdni odgovornosti oškodovanec tisti, ki mora izkazati obstoj odškodninskih predpostavk, pri čemer se povzročiteljeva krivda domneva (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR), za zavrnitev zahtevka na tej podlagi zadošča, da ni izkazano protipravno ravnanje drugega toženca.

12. Revizijsko sodišče prav tako pritrjuje presoji nižjih sodišč, da odgovornost drugega toženca ni objektivna, saj polaganja keramike ni mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 154. člena v zvezi s 173. členom ZOR. Bistvena značilnost nevarne dejavnosti, ki je vzrok škode, je namreč okoliščina, da je dejavnost nevarna ne glede na način izvajanja ter da še tako skrben nadzor in pravila za njeno izvajanje ne morejo preprečiti nastanka škode. V načelu velja, da niso nevarne dejavnosti tiste, ki takšne postanejo šele z nepravilnim izvajanjem.(1) Tako tudi v konkretni zadevi do tožnikove poškodbe ni prišlo zaradi izvajanja dejavnosti drugega toženca, temveč zaradi nepravilnega izvajanja dejavnosti prvega toženca. Polaganje keramike v ugotovljenih okoliščinah po presoji revizijskega sodišča ni nevarna dejavnost, saj ob izvedbi ustreznega nadzora in upoštevanju pravil stroke ne obstoji povečano tveganje za nastanek škode in do nje lahko pride le izjemoma. Takšna izjema se je zaradi malomarnosti delavcev prvega toženca pripetila tudi v obravnavanem primeru.

13. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožnika na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pri odmeri stroškov odgovora na revizijo je revizijsko sodišče upoštevalo, da se je tožnik po izdaji prvostopenjske sodbe poravnal s prvim tožencem in da je prvi toženec izpolnil svojo obveznost iz poravnave, saj je tožniku že izplačal 20.000,00 EUR. Iz navedenega in vsebine revizije, ki je bistvena za oceno vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, je mogoče ugotoviti, da je vrednost spornega predmeta v tej zadevi 5.421,13 EUR. Za odgovor na revizijo so drugemu tožencu po Odvetniški tarifi tako priznani stroški za sestavo odgovora na revizijo (600 točk), za posvet s stranko (50 točk) in za poročilo stranki (20 točk), vse z upoštevanjem 20 % DDV-ja.

Op. št. (1): Glej tudi Plavšak v Juhart et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, uvodno pojasnilo in komentar k 149. členu Obligacijskega zakonika, str. od 848 do 851.