Jedro

Sodba sodišča druge stopnje temelji na razlagi določb drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, s katerimi je bila s 1.1.2000 drugače in v bistvu povsem na novo urejena obveznost tožene stranke glede plačila odškodnine v zvezi z izplačili denarnih dajatev za nazaj. Odločitve Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje pritožba, ne temelje na teh določbah ZPIZ-1, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodba sodišča druge stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Ob ugotovitvah, da je bila s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Ps 716/2000 z dne 18.6.2004 pravnomočno razveljavljena zavrnilna odločba tožene stranke z dne 16.7.1999 in tožniku priznana pravica do invalidnine od 22.12.1998 dalje in da je tožena stranka z odločbo z dne 12.10.2004 le še izračunala valorizirane zneske invalidnin, nakar so bili za nazaj priznani zneski invalidnin izplačani, je sodišče druge stopnje presodilo, da je tožnik na podlagi drugega odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in kasnejše spremembe) upravičen do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti in sicer od seštevka mesečnih invalidnin za čas od 1.8.1999 do 31.12.1999 od 1.1.2000 (od uveljavitve ZPIZ-1) dalje do plačila dne 16.11.2004, od zneskov za naslednje mesece pa od vsakega prvega v naslednjem mesecu do plačila. Hkrati je sodišče sklenilo, da se revizija ne dopusti, ker glede uporabe določb drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) niso podani.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije se pritožuje tožena stranka in sodišču očita, da je s takšno odločitvijo glede priznanja odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti odstopilo od sodne prakse oziroma stališč Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 180/1999, VIII Ips 132/2003 in VIII Ips 2/2006, sklicuje pa se tudi na odločitve sodišča druge stopnje v zadevah Psp 401/2006, Psp 403/206 in Psp 408/2006. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 lahko zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, nezadovoljna stranka v 30. dneh vloži pritožbo iz razloga po 2. alineji prvega odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Za odločitev sodišča druge stopnje je bistvena uporaba določb drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. V zadevah VIII Ips 180/1999 in VIII Ips 132/2003 je Vrhovno sodišče odločalo o obrestovanju denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi pravne ureditev Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92 in kasnejše spremembe) in na podlagi 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in kasnejše spremembe), s tem da so bila sporna obdobja obrestovanja v celoti zaključena pred uveljavitvijo ZPIZ-1 s 1.1.2000. V zadevi VIII Ips 2/2006 pa je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo, tako da o predmetu spora, to je o plačilu zakonskih zamudnih obresti od posameznih pokojninskih dajatev, ni sprejelo nobenega stališča. Ker temelji sodba sodišča druge stopnje na razlagi določb drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, s katerimi je bila s 1.1.2000 drugače in v bistvu povsem na novo urejena obveznost tožene stranke glede plačila odškodnine v zvezi z izplačili denarnih dajatev za nazaj, odločitve Vrhovnega sodišča v gornjih zadevah pa v nobenem primeru ne temelje na teh določbah ZPIZ-1, pritožbene navedbe, da sodba sodišča druge stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, niso utemeljene.

V sodbah sodišča druge stopnje, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka (sodbe v zadevah Psp 401/2006, Psp 403/2006 in Psp 408/2006), so določbe drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 uporabljene enako, kot v sodbi sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi. V vseh navedenih zadevah je sodišče zastopalo stališče, da je v času veljavnosti ZPIZ-1 v primeru plačila denarne terjatve za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, oziroma zaradi neustrezne odločbe organa prve stopnje, pa do ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo po krivdi tožnika oziroma tretjega, tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil plačan (če bi bilo pravici pravočasno in pravilno odločeno), pa do izvršitve odločbe. V vseh zadevah je sodišče ugotovilo, da gre v nekem smislu za objektivno odgovornost tožene stranke za pravilno in pravočasno odločitev o zavarovančevih denarnih pravicah. Odločitve v navedenih zadevah tako potrjujejo ugotovitev sodišča druge stopnje, da so glede uporabe določb drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 v sodni praksi sodišča druge stopnje zastopana enotna stališča, od katerih odločitev sodišča v obravnavani zadevi ne odstopa.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi iz tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 niso podani. Zato je ob smiselni uporabi določb 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o nedopustitvi revizije.