Jedro

Tožnica je v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevala, da je vzrok za zamudo epidemija covida-19 in da je ta vzrok prenehal 30. 7. 2020. V skladu z 68. členom ZIL-1 bi morala toženka zato najprej presoditi, ali je tožnica vsaj verjetno izkazala, da je (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal 30. 7. 2020 ter nato (ob tej ugotovitvi) presoditi, ali je tožnica zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje vložila v 3-mesečnem roku od dneva, ko je ta (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal (subjektivni rok), in v enem letu letu od dneva zamude (objektivni rok). Namesto tega je toženka, za začetek teka 3-mesečnega subjektivnega roka vzela dan zamude, to je 15. 3. 2020. Pri tem se do tožničinega zatrjevanja, da je vzrok za zamudo prenehal 30. 7. 2020 ni opredelila. S tem je zagrešila bistveno kršitev določb postopka.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, številka 31203-626/2009-20, z dne 21. 7. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 285,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka sklenila, da se zavrže tožničina zahteva za vrnitev v prejšnje stanje z dne 16. 10. 2020 (1. točka izreka) in da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vlogo za vrnitev v prejšnje stanje (v zvezi s patentom številka 2342198) na podlagi 68. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) vložila 16. 10. 2020, v njej pa je navedla upravičene razloge za vrnitev v prejšnje stanje (izredne razmere v A. in Sloveniji zaradi covida-19), zaradi katerih ni mogla naročiti obnove patenta. Navedla je, da je vzrok za zamudo prenehal 30. 7. 2020. Iz obrazložitve dalje izhaja, da bi morala tožnica do 15. 9. 2019 plačati pristojbino za 11. leto navedenega patenta. Ker je ni, je njenega takratnega pooblaščenega zastopnika 21. 10. 2019 na to pisno opozorila. Pristojbino je bilo mogoče plačati še v naknadnem roku 6 mesecev, to je do 15. 3. 2020. Ker pristojbina niti v naknadnem roku ni bila plačana, je toženka 13. 7. 2020 izdala odločbo, s katero je navedeni patent prenehal veljati s 16. 9. 2019. Ta odločba je bila tožničinemu pooblaščenemu zastopniku vročena 22. 7. 2020. Toženka je navedla še, da se je nadaljnji 3-mesečni rok za vrnitev v prejšnje stanje - upoštevaje Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zahtevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), po katerem od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 roki niso tekli, - iztekel 18. 8. 2020. Zahteva za vrnitev v prejšnje stanje je bila zato vložena prepozno. Pri tem je toženka upoštevala le stanje v Sloveniji (teritorialno načelo). Tožničino vlogo je zato zavrgla in je vsebinsko ni presojala.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. V njej v bistvenem navaja, da je toženka ravnala v nasprotju s 3. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj ji ni omogočila, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Zatrjuje, da se je šele 30. 7. 2020 z odločbo z dne 13. 7. 2020 seznanila z dejstvom, da pristojbina ni bila plačana v naknadnem roku (prej oseba, odgovorna za plačilo zaradi epidemije covida-19 ni smela v pisarno). Ocenjuje, da je toženka prezrla 68. člen ZIL-1. Bistvo za presojo pravočasnosti zahteve je vprašanje, kaj je bil vzrok, ki je povzročil zamudo, in kdaj je prenehal. To je bila pandemija covida-19, pri čemer ni relevantno le stanje v Sloveniji. Objektivni rok se še ni iztekel, subjektivni rok pa je toženka ugotavljala le glede tožničinega pooblaščenca. Tožnica se sklicuje na 122. člen Evropske patentne konvencije in prakso v zvezi z njim ter navaja, da se skrbnost ravnanj stranke najprej presoja glede na stranko, šele na to pa na njenega pooblaščenca. Najprej je treba presoditi, ali so pri stranki obstajale okoliščine, ki so ji preprečevale ravnanje. Vloga pooblaščenca je omejena. Tožnica dalje navaja, da je bila odločba, s katero se je seznanila s posledico neplačila pristojbine, njenemu pooblaščencu vročena 22. 7. 2020. Trimesečni subjektivni rok za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje se je tako iztekel 22. 10. 2020. Opozarja, da obnove patentov izvajajo v njeni pisarni v A., tam pa je bilo izredno stanje razglašeno že 9. 3. 2020, zaradi česar ni mogla naročiti obnove patenta. Trdi, da je ravnala skrbno. Poleg tega dodaja še, da glede na 306. a člen ZUP rok za plačilo pristojbine ni potekel 15. 3. 2020, temveč 1. 6. 2020. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in o zadevi samo odloči oziroma podrejeno vrne zadevo toženki v ponovni postopek ter ji naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da bistvena kršitev določb postopka ni podana, saj je treba stranki omogočiti, da se izjavi po tretjem odstavku 68. člena ZIL-1 le, če njena zahteva izpolnjuje procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje zahteve. Tožnica ne pojasni, v kakšni korelaciji sta razglašena epidemija v Združenih državah Amerike (ZDA) in Indiji. Dalje toženka trdi, da tožnica sama navaja, da se je rok za plačilo kazenske pristojbine iztekel 15. 3. 2020. Ne strinja se, da je vzrok za zamudo razglašena epidemija v A. in da je ta vzrok prenehal 30. 7. 2020. Tožnica je imela na dan zamude patentnega zastopnika v Sloveniji, ki je bil seznanjen z vsemi njenimi pisanji. Pooblastilo je zajemalo tudi pooblastilo za plačilo in prejemanje pristojbin ter izvedbo ukrepov, potrebnih za zaščito tožnice. Razmere v državi, iz katere tožnica izhaja, niso nepomembne, vendar te na delovanje patentnega zastopnika, ki deluje v Sloveniji, ne morejo vplivati. Subjektivni rok za vložitev zahteve se je iztekel 18. 8. 2020. Patentni zastopnik tožnice niti ni zatrjeval, da je epidemija covida-19 vplivala na njegovo poslovanje na način, da ta zahteve za vrnitev v prejšnje stanje ne bi mogel vložiti do tega datuma. Toženka dalje opozarja, da očitno ravnanje patentnega zastopnika tožnice ni bilo dovolj skrbno, in zavrača tožničine navedbe, da je bil 1. 6. 2020 rok za plačilo naknadne pristojbine. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5.Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 13. 12. 2021 v bistvenem opozarja, da bi morala toženka upoštevati 9. člen ZUP in ji omogočiti opredelitev do dejstev in okoliščin, da ni mogla poravnati pristojbine, ker ni mogla veljavno izraziti volje patentnemu zastopniku zaradi izrednih razmer v A. in Indiji, ter da bi jo morala toženka pozvati k dopolnitvi, če je menila, da ni navedla vseh dejstev in okoliščin. Ocenjuje, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen. Trdi še, da je vzrok za zamudo prenehal 30. 7. 2020, pri čemer se toženka do tega v izpodbijanem sklepu ni opredelila.

6.Toženka v pripravljalnih vlogah z dne 23. 6. 2022 in 11. 10. 2023, tožnica pa v pripravljalni vlogi z dne 20. 7. 2022 vztrajata pri svojih navedbah, ki jih v bistvenem ponavljata z dodatnimi argumenti.

K I. točki izreka

7.Tožba je utemeljena.

8.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost sklepa, s katerim je toženka zavrgla tožničino zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo naknadnega roka za plačilo pristojbine za patent številka ... Toženka je tožničino zahtevo zavrgla po tretjem odstavku 106. člena ZUP, ker je ocenila, da je ta prepozna. Tožnica se s takšno presojo ne strinja.

9.V ZIL-1 je določeno, da sme stranka v postopku pred Uradom Republike Slovenije za intelektualno lastnino iz upravičenih razlogov zahtevati vrnitev v prejšnje stanje, če kljub skrbnemu ravnanju, ki so ga zahtevale okoliščine, ni mogla pravočasno izvršiti obveznosti, ki jih je urad zahteval v skladu z ZIL-1 in na njegovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi, ter se je zaradi tega njena prijava ali kakšna druga vloga štela za umaknjeno ali je bila zavržena ali zavrnjena oziroma je pravica prenehala veljati (prvi odstavek 68. člena ZIL-1). Zahteva za vrnitev v prejšnje stanje se vloži v treh mesecih, šteto od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Hkrati z zahtevo je treba opraviti zamujeno dejanje in plačati pristojbino. Če ob vložitvi zahteve zamujeno dejanje ni opravljeno ali če pristojbina ni plačana, se šteje, da je zahteva umaknjena (drugi odstavek 68. člena ZIL-1). Po enem letu od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitve v prejšnje stanje (četrti odstavek 68. člena ZIL-1).

10.Kolikor ZIL-1 nima določb glede vrnitve v prejšnje stanje, pa se glede na drugo poved prvega odstavka 6. člena ZIL-1 upravljajo določbe ZUP.

11.Iz predstavljene pravne podlage izhaja, da je treba zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje vložiti v treh mesecih od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, oziroma od dneva, ko je stranka izvedela za zamudo, če je zanjo zvedela pozneje. Objektivni rok za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje pa je leto dni od dneva zamude.

12.Sodišče najprej ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je v obravnavani zadevi naknadni, šestmesečni rok za plačilo pristojbine iztekel 15. 3. 2020. Tako je navedla tudi tožnica v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje z dne 14. 10. 2020 (ki se nahaja v upravnem spisu in v prilogi A3 sodnega spisa). V tožbi pa tožnica navaja, da naj bi se ta rok zaradi dne 12. 3. 2020 razglašene epidemije v Slovenji iztekel šele 1. 6. 2020. Takšno stališče tožnice ni pravilno. Do 15. 3. 2020 namreč tek rokov ni bil prekinjen (to se je zgodilo šele z uveljavitvijo ZZUSUDJZ dne 29. 3. 2020), tožnica pa je imela možnost (kar je tudi storila) iz upravičenih razlogov predlagati vrnitev v prejšnje stanje. Zamujeno obveznost v smislu prvega odstavka 68. člena ZIL-1 bi morala tožnica tako izvršiti do 15. 3. 2020.

13.Dalje pa sodišče ugotavlja, da je tožnica v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevala, da je vzrok za zamudo epidemija covida-19 in da je ta vzrok prenehal 30. 7. 2020. V skladu z 68. členom ZIL-1 bi morala toženka zato najprej presoditi, ali je tožnica vsaj verjetno izkazala (prvi odstavek 104. člena ZUP), da je (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal 30. 7. 2020 ter nato (ob tej ugotovitvi) presoditi, ali je tožnica zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje vložila v 3-mesečnem roku od dneva, ko je ta (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal (subjektivni rok), in v enem letu letu od dneva zamude (objektivni rok). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja (le), da je toženka štela, da je zahteva za vrnitev v prejšnje stanje prepozna, ker je bila vložena po preteku 3-mesečnega roka, ki je začel teči 15. 3. 2024 in se je upoštevaje ZZUSUDJZ, po katerem od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 roki niso tekli, iztekel 18. 8. 2020. Takšno razlogovanje toženke pa je napačno. Ni namreč presodila, kot je zatrjevala tožnica, ali je ta s stopnjo verjetnosti izkazala, da je (upravičen) vzrok za zamudo prenehal 30. 7. 2020, in nato glede na ta dan presodila, ali je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen znotraj subjektivnega in objektivnega roka. Namesto tega je toženka, kot pojasnjeno, za začetek teka 3-mesečnega subjektivnega roka vzela dan zamude, to je 15. 3. 2020. Pri tem se do tožničinega zatrjevanja, da je vzrok za zamudo prenehal 30. 7. 2020 ni opredelila. S tem je zagrešila bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

14.Poleg tega ima tožnica prav, da bi ji morala toženka ob razjasnjevanju, ali je zahteva za vrnitev v prejšnje stanje pravočasna, omogočiti, da se o zadevi izjavi. Tako bi morala ravnati, če je menila, da je njena zahteva za vrnitev v prejšnje stanje nejasna oziroma nerazumljiva, (že) po prvem odstavku 67. člena ZUP, in zahtevati odpravo pomanjkljivosti. Če pa je štela zahtevo za razumljivo, bi morala tožnici omogočiti izjavo o svoji ugotovitvi, da je ta prepozna, upoštevaje načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Pri tem sodišče dodaja, da iz načela zaslišanja stranke izhaja tudi obveznost organa, da bodisi upošteva in sprejme navedbe ali ugovore stranke bodisi jih zavrne z vsebinsko in individualizirano argumentacijo.1 Ker toženka tako ni postopala, je tudi s tem bistveno kršila pravila upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

15.Ker torej glede na predstavljeno v postopku za izdajo upravnega akta toženka ni upoštevala pravil postopka, sodišče pa teh kršitev v upravnem sporu ni moglo odpraviti in ni bilo pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter po četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 vrnilo zadevo istemu organu v ponovni postopek. Sodišče o stvari ni moglo odločiti samo, saj narava tega ne dopušča. V ponovnem postopku bo moral organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema te sodbe, pred tem pa bo moral tožnici omogočiti, da se v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

16.Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz navedenih razlogov in ker je bil predmet presoje v tem upravnem sporu sklep, s katerim je toženka tožničino zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje zavrgla kot prepozno, se sodišče do drugih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vsebinsko utemeljenost zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, ni opredeljevalo.

Sojenje brez glavne obravnave

17.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka

18.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožnico je zastopal patentni zastopnik, univerzitetni diplomirani pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom, zato se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika). Toženka je dolžna tožnici stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

-------------------------------

1Kovač, P.: 9. člen, v: Kovač, P., in Kerševan, E.: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga. Uradni list RS, Ljubljana 2020, str. 128.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o industrijski lastnini (2001) - ZIL-1 - člen 68 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 106

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.