Jedro

Nepretrgane, več kot dveletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke namreč ni mogoče razlagati drugače, kot da trajno opravlja delo zanjo. Tožnik je bil dolžan opravljati delo voznika vlačilca, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil ob pomoči (nezakonitega) posredovanja njegovega formalnega delodajalca z vsemi elementi delovnega razmerja vključen v organiziran delovni proces pri toženki, saj je to delo opravljal na njenem kontejnerskem terminalu. Kot dejanska delodajalka je bila toženka dolžna tožniku zagotoviti takšen plačni položaj, kot ga je priznavala svojim delavcem.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v VII. točki izreka delno spremeni glede božičnice za leto 2020 in za leto 2021 tako, da se v tem delu na novo glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni iz naslova božičnice za leto 2021 obračunati 700,00 EUR in ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2021 dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati božičnico za leto 2020 v znesku 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2020 dalje in božičnico za leto 2021 še v znesku 1.976,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2021 dalje.".

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju s toženko od 30. 12. 2019 do 29. 3. 2020 za opravljanje dela voznika luško transportne mehanizacije za polni delovni čas 40 ur tedensko (točka I izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku za navedeno obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja s prijavo v zavarovanja in mu izročiti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na navedenem delovnem mestu (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 25. 12. 2019 do 29. 12. 2019 (točka III izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati: razlike v plači za obdobje od maja 2017 do oktobra 2023 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, v presežku je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (točka IV izreka); regrese za letni dopust za leto 2020, 2021, 2022 in 2023 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (točka V izreka); 13. plače za obdobje od leta 2017 pa vse do vključno leta 2023 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka VI izreka); božičnice za leto 2019, 2020 in 2021 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, višji obrestni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (točka VII izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo terjatve iz naslova RDV za leto 2018 (točka VIII izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2017, 2018 in 2019; ter v delu, ki se nanaša na ugotovitev višine tožnikove plače (točka IX izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka do celote (točka X izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Izpodbija stališča sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena pravočasno ter da je bil tožnik z njo v delovnem razmerju in da mu je dolžna priznati in plačati pravice iz delovnega razmerja. Tožnik je bil namreč zaposlen v družbi A. d. o. o. Meni, da tožnik nima pravnega interesa zahtevati izročitev pogodbe o zaposlitvi za nazaj. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje, da je odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja, odstopa od ustaljene sodne prakse. Ker je bil zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja med strankama za obdobje do 29. 12. 2019 pravnomočno zavrnjen, meni, da je obrazložitev sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju. Zato uveljavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnjen pa bi moral biti tudi zahtevek za obdobje po 29. 3. 2020, ko je bil tožnik zaposlen pri drugih delodajalcih. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje samovoljna in arbitrarna, zato uveljavlja tudi kršitev ustavnih določil. Nadalje navaja, da je koncept dejanskega delodajalca vpeljalo Vrhovno sodišče RS. S tem stališčem Vrhovnega sodišča, ki nima zakonske podlage, se ne strinja. Izvedeni dokazni postopek pa niti ni pokazal, da bi bili med strankama podani elementi delovnega razmerja. Ker tožnik najmanj od 28. 12. 2019 dalje ni več delal na njenem območju, v tem obdobju z njo ni mogel biti več v delovnem razmerju, zato mu vsaj za ta čas ničesar ne dolguje. Nadalje ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe in metodologiji izračuna prikrajšanja, za katero sodišče prve stopnje niti ni navedlo razlogov. Meni, da metoda izračuna razlike v plači glede na povprečne plače pri toženki zaposlenih delavcev ni pravilna. Dodatki se niso izplačevali kar vsem delavcem, ampak le, če so bili izpolnjeni pogoji iz določb kolektivne pogodbe. Meni, da tožnik ni podal zadostne trditvene in dokazne podlage. Ni dokazal, kdaj in v kakem obsegu ter pod kakšnimi pogoji je opravljal delo pri toženki. Zato meni, da bi bil tožnik lahko upravičen le do zneska osnovne plače. Sodišču prve stopnje očita, da neupravičeno ni izvedlo vseh dokazov glede ugotovitve utemeljenosti zahtevka po višini ter da ni upoštevalo ugovora zastaranja glavnice in obresti. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno prisodilo prikrajšanje za november v znesku 1.214,43 EUR, čeprav iz izvedenskega mnenja izhaja prikrajšanje 588,72 EUR. Sodišče prve stopnje je nepravilno prisodilo tudi 13. plačo za leto 2017, saj je bil tožnik upravičen zgolj do sorazmernega dela, pri 13. plači za leto 2023 pa ni upoštevalo, da je bila toženkadel poslovne uspešnosti že izplačala. Sodišče prve stopnje je tožniku nepravilno prisodilo tudi božičnico za leto 2020, saj ta za to leto sploh ni bila izplačana; za leto 2021 pa jo je prisodilo v previsokem znesku, saj je bila v tem letu izplačana le v znesku 700,00 EUR. Končno se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki je nepravilna že zato, ker ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato ni mogoče uporabiti določila petega odstavka 41. člena ZDSS-1.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je izpodbijani ugodilni del sodbe utemeljilo z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave, ti razlogi so jasni in med seboj skladni.

6.Tožnik je bil v obdobju od 15. 5. 2017 do 29. 12. 2019 v delovnem razmerju z družbo A. d. o. o. - izvajalcem pristaniških storitev. V tem obdobju je delo neprekinjeno opravljal na območju, ki je v upravljanju toženke, na njenem kontejnerskem terminalu in v delovnem procesu, ki ga je organizirala toženka.

7.Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že dvakrat odločalo, nazadnje s sodbo in sklepom Pdp 808/2022 z dne 27. 6. 2023. Prav tako je v tej zadevi odločalo že Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom VIII Ips 19/2022 z dne 20. 12. 2022. Tako je bilo v tej zadevi že pravnomočno odločeno, da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu plačati nekatere terjatve iz delovnega razmerja (regres za letni dopust za leto 2017, 2018 in 2019). Posledično toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri obširnih navedbah, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka.

8.Kot je pritožbeno sodišče obrazložilo že v sodbi in sklepu Pdp 808/2022 ter kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu VIII Ips 19/2022, se je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in družbo A. d. o. o., dejansko izvajala; tožnik je bil pri njej v delovnem razmerju, na podlagi delovnega razmerja je bil vključen v vsa obvezna zavarovanja. Zato je Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII Ips 19/2022 potrdilo odločitev pritožbenega sodišča v sodbi Pdp 367/2021 z dne 7. 12. 2021, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja tožnika s toženko od 15. 5. 2017 do vključno 24. 12. 2019. Delavec namreč ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas; torej se mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v obvezna socialna zavarovanja), ne more priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu - konkretno pri toženki, kar pa ne velja za tisti čas po navedenem obdobju, ko je tožniku že prenehalo delovno razmerje pri družbi A. d. o. o. in ni bil zaposlen pri drugih delodajalcih.

9.Tožnik je v obdobju od 15. 5. 2017 do vključno 29. 12. 2019 (ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je podala družba A. d. o. o.) opravljal delo po navodilih in pod nadzorom toženke na njenem kontejnerskem terminalu. Toženka je družbi A. d. o. o. dnevno sporočala profil delavcev, ki ga bo potrebovala. Na podlagi tega naročila ji je družba A. d. o. o. sporočila imena delavcev, ki bodo delali pri njej. Delavci družbe A. d. o. o. so delali z delovnimi sredstvi toženke. Tožniku je plačo izplačevala družba A. d. o. o. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani te družbe je bila tožniku podana zaradi prekinitve poslovnega sodelovanja med njo in toženko. V enakem položaju kot tožnik je bilo tudi večje število delavcev drugih izvajalcev pristaniških storitev.

10.Poslovno sodelovanje med družbo A. d. o. o. in toženko je temeljilo na pogodbi o opravljanju storitev oziroma podjemni pogodbi, ki pa se ni izvajala na način, kot to določajo členi od 619 do 648 Obligacijskega zakonika (OZ). Družba A. d. o. o. ni opravljala (luško prekladalnih in drugih) storitev, ampak je delavce (tudi tožnika) napotila na delo k toženki. Formalni tožnikov delodajalec (A. d. o. o.) je po vsebini opravljal dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki), čeprav za tovrstno dejavnost ni izpolnjeval zakonsko predpisanih pogojev, ki jih določa 167. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD). Zato se z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smel ukvarjati, toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Tožnik je delo pri toženki opravljal trajno, ne začasno (pri toženki je na tak način delal več kot dve leti).

11.Vrhovno sodišče RS je v tej zadevi in v ostalih istovrstnih sporih zoper toženko (npr. sodba in sklep VSRS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 18/2022, vse z dne 20. 12. 2022) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic, itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje.

12.Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to, kot že navedeno, ne vpliva na tožnikov položaj delavca družbe A. d. o. o. za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec. Zato je utemeljeno ugodilo zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika s toženko in za priznanje pravic iz delovnega razmerja pri toženki za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. dalje, saj je bil tožnik tudi pred navedenim obdobjem v dejanskem delovnem razmerju pri toženki. Toženka pa je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri tožnikovih pravicah iz delovnega razmerja že v času, ko je bil tožnik delavec družbe A. d. o. o., pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe, saniran (tako Vrhovno sodišče RS v že omenjeni sodbi in sklepu VIII Ips 19/2022, izdani v tej zadevi).

13.Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da je bila predmetna tožba vložena prepozno. Kot je pritožbeno sodišče obrazložilo že v sodbi in sklepu Pdp 808/2022, lahko delavec skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem ugotovitev nadaljnjega obstoja delovnega razmerja (konkretno pri toženki kot dejanskemu delodajalcu) v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (izpovedi tožnika in prič) pravilno zaključilo, da je tožnik tik pred novim letom od direktorja družbe A. d. o. o. prejel obvestilo, da so prenehali z delom in da se dobijo po praznikih; šele po praznikih, v mesecu januarju 2020 (6. 1. 2020) so prevzeli sklepe o prenehanju delovnega razmerja iz poslovnih razlogov z dne 24. 11. 2019. Upoštevaje navedeno, je pravilen zaključek, da je tožba, vložena dne 5. 2. 2020, pravočasna.

14.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo in obrazložilo za odločitev bistvena dejstva ter pravilno presodilo, da je bila v vtoževanem obdobju toženka tožnikov dejanski delodajalec, kar je podlaga za prisojo denarnih zahtevkov kot reparacije. Takšni presoji ni očitati, kot navaja toženka v pritožbi, da bi bila samovoljna in arbitrarna; prav nasprotno, v izpodbijani sodbi jo je sodišče prve stopnje izčrpno utemeljilo. Odločitev temelji na že obrazloženi in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih sporih zoper toženko.

Toženka s pritožbenim nestrinjanjem s stališči Vrhovnega sodišča RS, ki so pravilno upoštevana pri sojenju v tem sporu, ne more biti uspešna. Glede na to so neutemeljene tudi vse kršitve (zlasti poseg v 2., 22., 25., 33. in 74. člen Ustave RS), ki jih pritožba zatrjuje v zvezi z izpodbijanjem stališč Vrhovnega sodišča.

15.Nepretrgane, več kot dveletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke namreč ni mogoče razlagati drugače, kot da trajno opravlja delo zanjo. Tožnik je bil dolžan opravljati delo voznika vlačilca, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil ob pomoči (nezakonitega) posredovanja njegovega formalnega delodajalca z vsemi elementi delovnega razmerja vključen v organiziran delovni proces pri toženki, saj je to delo opravljal na njenem kontejnerskem terminalu. Navedeno potrjujejo sledeča pravilno ugotovljena dejstva: družba A. d. o. o. ni samostojno organizirala in izvajala delovnega procesa (opravljala storitev), delovni proces so nadzorovali delavci toženke, ki so dajali tudi navodila, toženka je naročala zagotovitev določenega števila delavcev, tožnik je delo opravljal z uporabo delovnih sredstev toženke. Zatrjevanja toženke v pritožbi, da pravno razmerje med tožnikom in toženko ni imelo elementov delovnega razmerja, tako niso utemeljena. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, se je toženka s takim načinom poslovanja izognila, da bi bili delavci (tudi tožnik) upravičeni do pravic upoštevaje določbe zakona, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki zavezujejo toženko.

16.Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitev SEU v zadevi Daimler AG, C‑232/2020, z dne 17. 3. 2022. Odgovor Sodišča Evropske unije se namreč nanaša le na podlago, ki izhaja iz prava Unije (!), ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil tožnik zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, pri čemer ni šlo za vprašanje, ali agencija ni imela dovoljenja, temveč na vprašanje sankcioniranja zaposlitve, ki ni več začasna. Države članice lahko delavcem v zakonodaji, kolektivnih pogodbah in preko sodne prakse zagotovijo večjo zaščito kot izhaja iz Direktive 2008/104/ES.

Ker odločitev v obravnavani zadevi temelji na ugotovljeni zlorabi posredovanja delavcev, je neutemeljeno tudi sklicevanje na odločitev SEU v zadevi Manpower C-35/70, ki obravnava problematiko čezmejnega opravljanja storitev na področju socialne varnosti.

17.Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da tožnik nima pravnega interesa zahtevati izročitev pogodbe o zaposlitvi za z izpodbijano sodbo ugotovljeno obdobje obstoja delovnega razmerja s toženko (od 30. 12. 2019 do 29. 3. 2020). Tretji odstavek 17. člena ZDR-1 določa, da če delavcu ni izročena pisna pogodba o zaposlitvi, lahko kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja zahteva njeno izročitev od delodajalca in sodno varstvo. Glede na ugotovljen obstoj delovnega razmerja s toženko, s katero je tožnik na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v tej zadevi, ponovno v delovnem razmerju od 1. 11. 2023 dalje, ima skladno z navedenim zakonskim določilom pravico zahtevati izročitev pogodbe o zaposlitvi.

18.Prav tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da ni utemeljen zahtevek iz naslova prikrajšanja v obdobju po 29. 3. 2020, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu. Kot rečeno, je tožnik od 1. 11. 2023 dalje na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v tej zadevi, ponovno zaposlen pri toženki. Zato je tudi v obdobju od 30. 3. 2020, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu, pa do ponovne zaposlitve pri toženki 1. 11. 2023 upravičen do (plačila razlike do) takšnih prejemkov iz delovnega razmerja, kot bi jih prejel, če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženki kot dejanskemu delodajalcu. Na takšen način je tožniku zagotovljena polna reparacija. V nasprotnem primeru bi bil tožnik prikrajšan, saj so bili njegovi prejemki pri drugem delodajalcu nižji kot pri toženki.

19.Kot rečeno, je glede na stališče Vrhovnega sodišča RS toženka odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.

Prikrajšanje tožnika je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko. O višini prikrajšanja je pravilno odločilo glede na dejansko prejete prejemke tožnika (prejete od formalnih delodajalcev) in glede na povprečne prejemke primerljivih delavcev.

20.Odločitev, zakaj je upoštevalo povprečne prejemke primerljivih delavcev, je sodišče prve stopnje pravilno in razumljivo obrazložilo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je individualni izračun za tožnika zaradi pomanjkljivih in neugotovljivih podatkov (npr. osebne delovne uspešnosti, za čas po dejanskem prenehanju opravljanja dela za toženko pa tudi vseh ostalih podatkov) nemogoče pravilno opraviti. Kot izhaja že iz samih pritožbenih navedb, je plačni sistem pri toženki zelo razčlenjen in odvisen od vrste podatkov (osnovne plače, delovne uspešnosti - osebne in skupinske, ki se ocenjuje vsake tri mesece, dodatkov iz razporeditve delovnega časa, ki se ločeno vrednotijo glede na pogoje, v katerih se delo opravlja, delavci so upravičeni še do več drugih dodatkov, ...). Brez natančnih tovrstnih podatkov pa individualnega izračuna ni bilo mogoče pravilno narediti.

21.Glede na kompleksnost izračuna plače in številčnost v zvezi s tem zahtevanih podatkov za celotno vtoževano obdobje (dobrih šest let) pa bi bilo tudi prestrogo od tožnika zahtevati, da bi moral podati prav vse trditve in dokaze, potrebne za tak izračun,

sploh ker formalno niti ni bil delavec toženke in mu zato tudi niso mogle biti znane vse sestavine plač toženkinih delavcev, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je podal ključne trditve, ki so omogočale odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Dokaze, s katerimi je razpolagal, je predložil, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel kot pomembna za odločitev o višini tožbenega zahtevka, je utemeljeno predlagal njihovo pridobitev od toženke. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

22.Drži sicer toženkino stališče, da se plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela in delovne uspešnosti, vendar pa to ne pomeni, da bi bil tožnik ob odsotnosti konkretnih podatkov o opravljanju dela upravičen le do razlike do osnovne plače, ki bi jo imel pri toženki. Če delovno razmerje tožnika ne bi bilo zlorabljeno in bi bil ne le dejansko, ampak tudi formalno zaposlen pri toženki, bi mu ta skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače. S prisojo razlike zgolj do osnovne plače pa njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko.

23.Toženka je imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja. Kot delodajalec pa je bila dolžna voditi tudi evidence v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), ki pa jih je za tožnika (kot evidence vstopov in izstopov na njeno območje) predložila zgolj za del vtoževanega obdobja. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik ni dokazal, kdaj je bil prisoten na delu, oziroma obsega opravljenega dela pri toženki. Prav v zvezi s tem je namreč tožnik predlagal, naj toženka predloži evidence o njegovi prisotnosti na delu. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da zaradi manjkajočih podatkov ni mogoče ugotoviti, do katerih izplačil bi bil tožnik upravičen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz povprečnih prejemkov primerljivih toženkinih delavcev.

24.Kot dejanska delodajalka je bila toženka dolžna tožniku zagotoviti takšen plačni položaj, kot ga je priznavala svojim delavcem. Toženka z ničemer ne konkretizira, kakšen plačni položaj bi kot dejanska delodajalka glede na vsebino in obseg dela, ki ga je tožnik opravljal pri njej, temu v vtoževanem obdobju morala zagotavljati z vidika podjetniške kolektivne pogodbe, ki bi veljala tudi zanj, če bi toženka ravnala zakonito in ne bi zlorabila poslovnega modela sodelovanja. Kot že rečeno, je neutemeljeno stališče, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazovati, ali je izpolnjeval posebne pogoje za plačilo dodatkov po toženkini kolektivni pogodbi.

25.Okoliščina, da je sodišče prve stopnje pri izračunu prikrajšanja izhajalo iz toženkinih podatkov o povprečni plači tožniku primerljivih delavcev, glede na vse obrazloženo ne more biti več sporna.

26.Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov glede višine tožbenega zahtevka, je nekonkretiziran, zato ga ni mogoče preizkusiti. Če pa ima pritožba pri tem v mislih neodpravo pomanjkljivosti izvedenskega mnenja v delu individualnega izračuna za tožnika, glede na toženkine pripombe, kar je izpostavljeno v nadaljevanju pritožbe, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta očitek ni utemeljen. Kot rečeno, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo individualnemu izračunu, ki ga je izvedenka pripravila na podlagi (pomanjkljivih) razpoložljivih podatkov za tožnika, pač pa je sledilo izračunu, ki ga je izvedenka pripravila glede na podatke za povprečne primerljive delavce.

27.Pritožba navaja, da sodišče tožniku za čas pred 18. 12. 2018 zaradi zastaranja ne more priznati zneska plače višjega od 1.900,00 EUR bruto. Kot je jasno razvidno iz obrazložitve in izreka izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja v tem delu upoštevalo. Pritožba nadalje posplošeno in neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Iz obrazložitve in tudi izreka izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi toženkin ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti (glede obrestnega zahtevka za božičnico za leto 2019).

28.Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno prisodilo prikrajšanje za november, pa je zaradi izostanka navedbe katerega leta, nekonkretiziran, zato ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku prisodilo mesečne razlike v plačah v obdobju od maja 2017 do vključno oktobra 2023.

29.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno prisodilo 13. plačo za leto 2017, ker je tožnik upravičen le do njenega sorazmernega dela. Sodišče prve stopnje je namreč glede višine 13. plač sledilo podatkom, ki jih je sodišču posredovala prav toženka in iz katerih izhaja, da znaša sorazmerni del 13. plače za leto 2017 663,39 EUR, kot je tudi prisojeno v izreku izpodbijane sodbe. Glede 13. plače za leto 2023 pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženka del le-te tožniku že izplačala. Toženka namreč tega ni dokazala (toženka se je v zvezi s tem sklicevala na plačilno listo za mesec december 2023, iz katere pa ne izhaja v pritožbi zatrjevano plačilo dela poslovne uspešnosti v višini 125,75 EUR).

30.Toženka pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku nepravilno prisodilo božičnico za leto 2020, saj iz toženkinih podatkov in iz izvedenskega mnenja izhaja, da božičnica za to leto sploh ni bila izplačana. Nadalje pritožba utemeljeno izpodbija višino prisojene božičnine za leto 2021, saj je ta glede na toženkine podatke in izvedensko mnenje znašala 700,00 EUR (in ne prisojenih 2.676,92 EUR).

31.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v VII. točki izreka delno spremenilo tako, da je dolžna toženka tožniku iz naslova božičnice za leto 2021 obračunati 700,00 EUR in mu plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2021 dalje do plačila. V presežku, to je iz naslova božičnice za leto 2021 še v znesku 1.976,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2021 dalje in zahtevek za plačilo božičnice za leto 2020 v znesku 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2020 dalje, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (druga alineja 358. člena ZPP).

32.Neutemeljeno je pritožbeno ugovarjanje odločitvi sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe (povišanja tožbenega zahtevka), saj je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).

33.Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. O njih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (del katerih je tudi reparacija) krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

34.Glede na vse navedeno je v preostalem delu pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

35.Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določila petega odstavka 41. člena ZDSS-1; tožnik pa na podlagi določila prvega odstavka 155. člena ZPP, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločanju pritožbenega postopka in tako ni bil potreben strošek.

-------------------------------

1Sodbe in sklepi VS RS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 18/2022 in VIII Ips 20/2022, vse z dne 20. 12. 2022, VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023, sodba in sklep VIII Ips 17/2023 z dne 20. 6. 2023, sklep VIII DoR 160/2023 z dne 12. 9. 2023. V pritožbi izpostavljeno svetovalno mnenje - sklep VS RS VIII SM 2/2021 z dne 5. 10. 2021 (ki ni zavezujoče - šesti odstavek 206. člena ZPP) pa je bilo omejeno le na vprašanje, ali gre pri poslovnem modelu toženke in družb IPS za nezakonito posredovanje dela delavcev uporabniku.

2Toženka v pritožbi ponavlja številne navedbe, s katerimi ugovarja presoji Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih sporih, v katerih so delavci uveljavljali delovno razmerje z vsemi pravicami in reintegracijo k toženki na podlagi zlorabe poslovnega modela. V zvezi s tem se neutemeljeno sklicuje na stališča v zadevah VIII Ips 70/2013, Pdp 114/2014, Pdp 1059/2012, ki se ne nanašajo na primer ugotovljene zlorabe oziroma prikritega posredovanja delavcev v delovnih razmerjih, kot je obravnavani, s čimer ni izkazan odstop od sodne prakse.

3Glej sklep VS RS VIII DoR 160/2023.

4Toženka je kot delodajalec tožniku v času njegove zaposlitve pri A. d. o. o. posredno že plačala plačo in druge prejemke (sicer preko nakazila formalnemu delodajalcu) in je dolžna plačati le še razliko do zneskov pravilno določene (višje) plače in drugih prejemkov, ki bi tožniku pripadali, če bi bil tudi formalno zaposlen pri toženki. Glej Debelak, M. (2024). Opredelitev delavca in delodajalca ter izzivi sodne prakse. Delavci in delodajalci, št. 1, str. 103.

5Prim. sklep VS RS VIII Ips 14/2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 5, 5/2, 9, 13, 17, 17/3, 62, 62/6, 200, 200/3 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 22, 25, 33, 74 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 619, 648 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 206, 206/6, 358, 358-5 Zakon o urejanju trga dela (2010) - ZUTD - člen 167

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.