Jedro

Do delnega umika tožbe je prišlo zaradi naložitve povrnitve zneska, za katerega je bila potem tožba umaknjena, s pravnomočno kazensko sodbo. To je procesni položaj, ki je v svojem bistvu enak položaju, ko do umika pride po izpolnitvi. Glede na to je tožena stranka dolžna kriti stroške, ki se nanašajo na umaknjen del zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II. izreka spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta toženi stranki v roku 15 dni dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 592,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2002 dalje do plačila ter da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti pravdne stroške v 15 dneh po izdaji sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka I. izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni v 15 dneh tožeči stranki povrniti 3.978,63 EUR pravdnih stroškov, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točki II. tako spremeni, da tožeči stranki naloži v plačilo celotne nastale pravdne stroške toženih strank. Pritožba navaja, da je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi plačila 6.000.000,00 SIT (25.037,55 EUR) in je tožbeni zahtevek tekom postopka utesnjevala, vendar je zaradi tako visoko postavljenega zahtevka nastala na strani tožene stranke velika stroškovna posledica, povezana s sestavo odgovora na tožbo, pripravljalnih spisov, zastopanjem na glavnih obravnavah in vezana na plačilo sodne takse za odgovor na tožbo. Očitno je tožeča stranka pretiravala s tožbenim zahtevkom. Tožeča stranka je po nepotrebnem vložila tožbo zoper toženo stranko, saj se je zoper njo vodil kazenski postopek in bi lahko v okviru tega postopka tožeča stranka tudi priglasila premoženjskopravni zahtevek. V kolikor bi bil tak zahtevek postavljen, bi sodišče o njem odločalo. Tako pa je prišlo do primera, ko je na podlagi kazenske sodbe tožeča stranka prejela več, kot bi prejela v tem pravdnem postopku. Tako se pokaže tožba za povsem neutemeljeno in je samo po nepotrebnem ustvarjala stroške. Tožeča stranka je v celoti propadla v tej pravdi in je bil njen tožbeni zahtevek, ki ga je sicer zmanjševala, v celoti zavrnjen. Po mnenju pritožbe bi morala tožeča stranka povrniti celotne pravdne stroške toženi stranki, saj je v pravdi v celoti propadla.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila tožba vložena po nepotrebnem. Oškodovanec v kazenskem postopku lahko prosto izbira, ali bo uveljavljal premoženjskopravni zahtevek v okviru kazenskega postopka ali bo vložil odškodninsko tožbo, o kateri se bo odločalo v pravdnem postopku. Delni umik tožbe za znesek 8.800,00 EUR je sledil pravnomočni odločitvi kazenskega sodišča, s katero je bilo odločeno, da se toženim strankam odvzame protipravno pridobljena premoženjska korist v tej višini. Glede na to, da je tožeča stranka hkrati tudi upravičenec do odvzete premoženjske koristi, je tožeča stranka v tem delu umaknila tožbo. Vendar je bilo do odločitve kazenskega sodišča pravdanje glede navedenega denarnega zneska vsekakor potrebno, saj je tožena stranka ugovarjala zahtevku tožeče stranke tako po temelju kot po višini. Stroški, ki so nastali v zvezi s tem, so bili torej potrebni.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških upoštevalo, da je bila tožba zoper prvotnega prvega toženca M. K. umaknjena. Ni pa upoštevalo dejstva, da se je prvotni tožbeni zahtevek glasil na 6.000.000,00 SIT oziroma 25.037,56 EUR, ki ga je tožeča stranka utesnila šele po prejemu izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je tožeča stranka s tožbo v resnici zahtevala 3.349.500,00 SIT oziroma 13.977,21 EUR (tak je bil njen tožbeni predlog na list. št. 5 spisa), vendar je na vlogi označila kot vrednost spora znesek 6.000.000,00 SIT, od katerega je bila tudi odmerjena sodna taksa (za odgovor na tožbo) in od katerega so se odmerjali stroški zastopanja obeh pravdnih strank. V tem delu je podan položaj navadnega umika (1. odstavek 158. člena ZPP) (1), ki nasprotno stranko upravičuje do povračila pravdnih stroškov.

7. Po prejemu izvedenskega mnenja je tožeča stranka zahtevala le še 2.346.500,00 SIT oziroma 9.791,77 EUR. Od tega preostanka vtoževanega zneska pa je potrebno odmeriti stroške po uspehu. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka zaradi delnega umika tožbe za znesek 8.800,00 EUR, delnega umika tožbe za znesek 399,00 EUR in zavrnitve zahtevka za preostalih 592,00 EUR v pravdi v celoti propadla. Do delnega umika tožbe za znesek 8.800,00 EUR je namreč prišlo zaradi naložitve povrnitve tega zneska s pravnomočno kazensko sodbo. To pa je procesni položaj, ki je v svojem bistvu enak položaju, ko do umika pride po izpolnitvi (1. odstavek 158. člena ZPP). Glede na to je tožena stranka dolžna kriti stroške, ki se nanašajo na ta del zahtevka.

8. Ob upoštevanju navedenega in ob dejstvu, da konkretna odmera stroškov s strani sodišča prve stopnje ni bila predmet pritožbene graje, je pritožbeno sodišče odločilo o stroških celotnega postopka v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Upoštevaje obrazložitev v 6. in 7. točki je podan položaj, ki je v bistvenem enak delnemu uspehu. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške celotnega pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep o stroških postopka na prvi stopnji spremenilo kot to izhaja iz izreka, tožena stranka pa je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (ker se merilo iz drugega odstavka 154. člena ZPP v konkretni zadevi razteza na stroške celotnega postopka).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).