Jedro

Možno je priposestvovanje tudi dela nepremičnine (parcele).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika pridobila lastninsko pravico na parcelah št. 558/8, 558/9 in 558/10, vpisanih v vl. št. 657 k.o. ..., na podlagi priposestvovanja, in sicer vsak v idealnem deležu do 1/2; kar sta zahtevala tožnika več ali drugače, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je dolžan toženec tožnikoma v roku 15 dni po prejemu sodbe plačati 1.422,50 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del sodbe se toženec pravočasno pritožuje zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nepravilno tolmačilo določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kot tudi določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki jih je bilo dolžno uporabiti pri svoji presoji. Zmoten je zaključek sodišča, da na naj bi pravni prednik tožnikov z dnem 31.12.1998, torej v času veljavnosti ZTLR, priposestvoval parcele. Vsebinsko je drugačna ureditev po ZTLR kot po SPZ. Sodišče je napačno uporabilo določbo 269. člena SPZ, uporabilo jo je retroaktivno. Odločilno pa je, da do 31.12.2002 tožnika in tudi ne njun pravni prednik, niso mogli pridobiti nobenih pravic na spornih zemljiščih, saj je ZTLR eksplicitno določal, da je del parcele nesamostojen del, ki deli pravno usodo preostalega dela celotne parcele, kar pomeni, da je moč priposestvovati le celotno nepremičnino. Nihče ni mogel pridobiti lastninske pravice na delu parcele, ki bi bila drugačna od lastninske pravice na preostalem delu parcele. Predmet stvarne pravice je lahko le samostojen, točno določen, individualiziran objekt (tako tudi odločba VSL, II Cp 125/2001). Poleg tega je pravni prednik tožnikov izvajal svojo posest iz naslova zakupa, tožnik je vedel, da uporablja tujo stvar in ne lastne, kljub sklenjenemu ustnemu kupoprodajnemu dogovoru. Sodišče je nepravilno ocenilo tudi toženčevo dovoljenje, podano prvotnemu tožniku za gradnjo kozolca. Ta ni bil zgrajen takrat, ko zatrjujeta tožnika. Dejstvo je, da prvotni tožnik ne bi mogel postaviti kozolca na toženčevem svetu, ne da bi mu toženec pred tem dal ustrezno dovoljenje za gradnjo. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, nanašajočih se na priposestvovanje dela nepremičnine (od kdaj sploh teče priposestvovalna doba, ali lahko teče na delu nepremičnine, ali je ustrezna doba sploh pretekla).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v tej zadevi pravilno in popolno ugotovilo, delno napačno je sicer uporabilo določbe materialnega prava, kar pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo, sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče sprejema odločilne razloge sodišča prve stopnje za ugoditev stvarnopravnemu tožbenemu zahtevku, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se je "predpisan rok desetih let iztekel najkasneje 31.12.1998, kar pomeni, da je prvotni tožnik priposestvoval te parcele" (točka 3.2.4. sodbe). Priposestvovalna doba naj bi se torej iztekla pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika, stvarna pravica bi bila zato pridobljena pred 1.1.2003. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 269. člena SPZ, ki se nanaša le na tek tistih priposestvovalnih dob, ki so pred uveljavitvijo SPZ pričele teči in je priposestvovanje teklo še po uveljavitvi SPZ. Če pa je pravni prednik tožeče stranke pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem že pred 1.1.2003, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe ZTLR, ne pa SPZ (266. člen SPZ). Lastninska pravica, ki jo je posestnik pridobil s priposestvovanjem, ostane veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31.12.2002. Glede na gornji zaključek sodišča prve stopnje, je torej sodišče štelo, da je bil pokojni oče tožnikov dobroverni in zakoniti posestnik spornega dela nepremičnine, saj ugotavlja, da naj bi pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem že po preteku 10-ih let od sklenitve ustne kupoprodajne pogodbe s tožencem v letu 1988 (2. odst. 28. člena ZTLR). Glede obstoja in realizacije ustne kupoprodajne pogodbe in predmeta pogodbe, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v točki 3.2.1. sodbe in glede obsega izvrševanja posesti na razloge v točki 3.2.3.. Ustna pogodba je bila nedvomno sklenjena (v letu 1988) in realizirana, pravni prednik tožnikov je tožencu plačal celotno dogovorjeno kupnino, toženec pa mu je nepremičnino v dogovorjenem obsegu izročil v posest. Povsem prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni z ničemer izkazal, da bi mu tožnik zakupnino po letu 1988 plačeval tudi za kupljeno zemljišče, da torej toženec ni dokazal, da bi imel po letu 1988 pravni prednik tožnikov sporni del zemljišča v posesti na podlagi dogovora o zakupu. Pogodba, za katero se zahteva pismena oblika, je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Posest pravnega prednika tožnika je bila torej zakonita, temeljila je na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, pridobljena pa tudi ni bila s silo, z zvijačo ali z zlorabo zaupanja (1. odst. 72. člena ZTLR). Pravni prednik tožnika je imel sporni del zemljišča nedvomno tudi v posesti. Domneva se, da je posest dobroverna, da torej posestnik ne ve, ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. in 3. odst. 72. člena ZTLR). Domneve o dobrovernosti posesti pravnega prednika tožnikov, toženec ni uspel izpodbiti. Razlogi sodišča prve stopnje v točki 3.2.2. sodbe so dovolj prepričljivi, da jih pritožbeno sodišče sprejema, tudi glede dokazne vrednosti potrdila - dovoljenja toženca prvotnemu tožniku za postavitev kozolca (priloga B25). Dobroverni in zakoniti posestnik pa pridobi lastninsko pravico na stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, s priposestvovanjem po preteku 10-ih let (2. odst. 28. člena ZTLR). Zaključek sodišča prve stopnje, da je pravni prednik tožnikov najkasneje 31.12.1998 priposestvoval zemljišče v obsegu sedanjih parcel št. 558/8, 558/9 in 558/10 k.o. ..., je torej pravilen in zakonit, kljub delno napačni uporabi materialnega prava.

Kot bistveno pritožba izpostavlja, da del parcele ne more biti predmet pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, pri čemer se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 125/2001. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za osamljeno odločbo in da je bila pred njo in po njej večinska sodna praksa, da je mogoča pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem tudi na delu parcele (primerjaj npr. odločbo VSL II Cp 7552/2006). SPZ je to možnost priposestvovanja sedaj tudi izrecno zakonsko uredil (3. odst. 43. člena SPZ). Bistveno je, da je predmet pogodbe določen oziroma določljiv (2. odst. 46. člena ZOR). Takšen je v konkretnem primeru nedvomno bil. Predmet pogodbe je bil tisti del nekdanje parcele št. 558/4 k.o. ..., kjer meja poteka po cesti in potoku, na tretji strani pa je zemljišče mejilo na parcelo št. 606, ki je že (bila) v lasti pravnega prednika tožnikov. Tudi za pritožbeno sodišče je povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je predmet pogodbe tisti del nekdanje parcele št. 558/4, ki ga danes tvorijo parcele 558/8, 558/9 in 558/10 k.o. ....

Glede na vse povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).