Jedro

Zmotno je pritožbeno sklicevanje, da je toženec zaradi podanega soglasja za mediacijo mislil, da mu ni treba odgovoriti na tožbo. V 4. točki poziva k odgovoru na tožbo je bil namreč izrecno opozorjen, da tudi v primeru, če bo podal soglasje k začetku mediacije, mora odgovoriti na tožbo, sicer bodo nastopile posledice, ki jih zakon predvideva za primer, če tožena stranka ne odgovori na tožbo. Glede na to je zmotno tudi navajanje pritožbe, da bi potem, ko je toženec vrnil poziv za odgovor na tožbo in soglasje za mediacijo sodišču, to moralo toženca ponovno podučiti, da mora odgovoriti na tožbo. Pravne podlage za takšno postopanje sodišča v ZPP ni, materialnoprocesno vodstvo iz 285. člena ZPP, ki ga izpostavlja pritožba, pa se v fazi postopka, ki zajema čas med vročitvijo tožbe v odgovor in iztekom roka za podajo odgovora, ne izvaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 9. 2021 nična, brez pravnih posledic in nezakonita (I. točka izreka sklepa). Z zamudno sodbo je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo 17. 9. 2021, ampak je trajalo do 23. 12. 2021, z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2021 (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da ga je dolžan za obdobje od 18. 9. 2021 do 23. 12. 2021 prijaviti v obvezna socialna zavarovanja in mu plačati mesečna nadomestila plač v znesku 1.024,24 EUR z obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki so zapadli v plačilo vsakega 18. v mesecu (III. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožniku 223,99 EUR stroškov postopka (V. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo vlaga pritožbo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz vsebine je razvidno, da izpodbija ugodilni del s stroškovno posledico). Navaja, da je kot laik zmotno mislil, da zadošča podano soglasje za mediacijo. Ker ga sodišče ni podučilo, da bi moral kljub temu odgovoriti na tožbo, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z 285. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Ni izkazano, da je bil podpis tožnika na odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponarejen. Ker sodišče prve stopnje te okoliščine ni preverilo s postavitvijo izvedenca grafologa, je kršilo 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP. Takšno kršitev je storilo tudi zato, ker je brez poprejšnje poizvedbe pri ZZZS tožniku prisodilo nadomestilo plače, čeprav ta ob prenehanju delovnega razmerja in kasneje ni bil v bolniškem staležu. Očita neizvršljivost tistega dela zamudne sodbe, v katerem je tožniku prisojeno plačilo 1.024,24 EUR. To je bruto znesek, kar pomeni, da vključuje davke in prispevke, ki pa se ne izplačujejo delavcu. Navaja še, da je bila tožba vložena po izteku zakonskega roka, saj je tožnik že 14. 10. 2021 izvedel, da naj bi ga toženec nezakonito odjavil iz sistema zdravstvenega zavarovanja. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožba zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo sodišče kot neutemeljeno zavrne. Vztraja, da ni zamudil roka za vložitev tožbe, opozarja na materialnopravno napačna stališča pritožbe in da ta na več mestih uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Materialno pravo je uporabilo pravilno.

6. Pritožba navaja, da je bila tožba vložena prepozno, ker je tožnik že 14. 10. 2021 (in ne šele 18. 10. 2021, kot navaja sam) izvedel, da naj bi ga toženec dne 17. 9. 2021 nezakonito odjavil iz sistema zdravstvenega zavarovanja; v potrditev tega prilaga dopis odvetnice A. A. z dne 29. 10. 2021. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno predstavlja uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa v skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati.

7. V skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če toženec v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da so bili izpolnjeni vsi našteti pogoji za izdajo zamudne sodbe.

8. Zmotno je pritožbeno sklicevanje, da je toženec zaradi podanega soglasja za mediacijo mislil, da mu ni treba odgovoriti na tožbo. V 4. točki poziva k odgovoru na tožbo je bil namreč izrecno opozorjen, da tudi v primeru, če bo podal soglasje k začetku mediacije, mora odgovoriti na tožbo, sicer bodo nastopile posledice, ki jih zakon predvideva za primer, če tožena stranka ne odgovori na tožbo. Glede na to je zmotno tudi navajanje pritožbe, da bi potem, ko je toženec vrnil poziv za odgovor na tožbo in soglasje za mediacijo sodišču, to moralo toženca ponovno podučiti, da mora odgovoriti na tožbo. Pravne podlage za takšno postopanje sodišča v ZPP ni, materialnoprocesno vodstvo iz 285. člena ZPP, ki ga izpostavlja pritožba, pa se v fazi postopka, ki zajema čas med vročitvijo tožbe v odgovor in iztekom roka za podajo odgovora, ne izvaja. Judikat Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 1213/2018, ki ga omenja pritožba, se ne nanaša na zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo 285. člena ZPP in v zvezi s tem očitana relativna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

9. Pritožbene navedbe, da tožnik ni izkazal, da naj bi bil njegov podpis na odpovedi ponarejen in da bi sodišče prve stopnje moralo za ugotovitev te okoliščine postaviti izvedenca grafologa, predstavljajo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je nedovoljen pritožbeni razlog. Ugotovitev sodišča prve stopnje o ponarejenosti listine tudi ne pomeni uveljavljane kršitve 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec zaradi pasivnosti, tj. ker ni odgovoril na tožbo, priznava tožnikove dejanske navedbe, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek. Ena od takšnih navedb tožnika pa je bila tudi, da ni podpisal odpovedi, na podlagi katere ga je toženec odjavil iz zavarovanj oziroma, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi ponarejena.

10. Prisojenemu nadomestilu plače pritožba zmotno nasprotuje z navedbo, da je tega mogoče priznati le v primeru odsotnosti z dela zaradi bolezni in neutemeljeno očita kršitev 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni preverilo pri ZZZS, ali je bil tožnik v bolniškem staležu. Iz izpodbijanega dela sodbe izhaja, da je bilo tožniku priznano nadomestilo plače zaradi tega, ker mu je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati nezakonito. Ugoditev temu tožbenemu zahtevku ni bila z ničemer povezana z vprašanjem bolniškega staleža. Ker v času od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do dneva, ko bi se tožniku sicer iztekla sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, dela pri tožencu dejansko ni opravljal, je pravilno vtoževal plačilo nadomestila plače (prim. III Ip 1005/2017 idr.).

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prisojenih 1.024,24 EUR mesečno pomeni bruto znesek, zaradi česar bi se moral tožbeni zahtevek glasiti na obračun in odvod davkov in prispevkov od bruto zneska in izplačilo neto zneska. Kot izhaja iz sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS (prim. VIII Ips 47/2020, VIII Ips 89/2019), ima delavec pravico zahtevati bruto razliko v plači, tako da zahteva njeno izplačilo od delodajalca, pri čemer se tožbeni zahtevek in izrek sodne odločbe ne glasita na obračun od bruto razlik v plači in plačilo (odvod) davkov in prispevkov, temveč na plačilo razlike plače. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je zavezan še davkom in prispevkom, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.) šteje za plačnika davkov in prispevkov, je takšno obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davkov in prispevkov, v imenu in za račun upnika (delavca) nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.

12. Glede na tožnikovo navedbo, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podpisal in gre za ponarejeno listino, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da mu je na tej podlagi delovno razmerje pri tožencu prenehalo nezakonito (77. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Tožniku je zato za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas utemeljeno priznalo delovno razmerje in ugodilo reparacijskemu tožbenemu zahtevku.

13. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), pa tudi sicer v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec sam svoje stroške ne glede na morebitni uspeh v postopku (41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Tožniku je na podlagi citiranih določb ZPP ter ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 24/2015 in nadalj.) dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo (4. tč. tar. št. 15 OT) in 2 % materialnih stroškov oziroma 7,5 točke (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 229,50 EUR. Dolguje mu tudi 22 % DDV (50,49 EUR), skupaj 279,99 EUR.